Alpinistična odprava Chhogo 2024 | Resna in pristna himalajska izkušnja

Dimenzije sten in gora so v Zanskarju za Himalajo precej prijazne in zaradi tega primerne tudi za prvo himalajsko izkušnjo. Kljub alpskim dimenzijam gora vseeno gre za resen alpinizem na precej visoki nadmorski višini. Območje je malo obiskano, možnosti reševanja zelo omejene, prav tako je možnost komunikacije z zunanjim svetom z gora zelo omejena, saj je uporaba satelitskih komunikacijskih sistemov na tem delu Indije prepovedana in strogo nadzorovana. Gre torej za resno, pristno himalajsko izkušnjo.

Alpinistična odprava CHHOGO 2024 Pogorje: Indijska Himalaja - Zanskar - Chhogo Tokpo, Haptal Trajanje: 1. julij-8. avgust 2024 Vodja: Matija Jošt (AO PD Celje Matica) Člani: Tilen Cmok (PK Rifnik Šentjur)           Uroš Cigljar (PK Rifnik Šentjur)           Boštjan Dečman (PK Rifnik Šentjur)           Nejc Škrablin (PK Rifnik Šentjur)           Tomaž Žerovnik (PK Rifnik Šentjur)

Gore v Zanskarju v zadnjih letih pridobivajo na popularnosti. Čeprav je alpinistična dejavnost v porastu, je še vedno dovolj neosvojenih vrhov, visokih med 5500 in 6500 metrov. Cestne povezave območja so vse boljše, čas potovanja do gora pa posledično krajši. Dostopi do baznih taborov so v Zanskarju relativno kratki (1-3 dni). Pomanjkanje kakovostnih zemljevidov v zadnjih letih vsaj deloma nadomeščajo aplikacije za navigacijo. Dejavnik, ki ne pripomore k popularizaciji, pa je zagotovo pomanjkanje atraktivnega fotografskega materiala (fotografije sten in gora). Po raziskovalni in plezalni plati smo Slovenci že pustili pečat v različnih območjih gorstva. Dve odpravi v dolino Hagshu (ena je prinesla zlati cepin), opažene so bile tudi odprave v Tetleh nalo (Pogorje Raru) in Rangtik Tokpo (trenutno je Rangtik zagotovo najpopularnejša destinacija). Raziskovanje dolin Shimling in Denyai je bilo lepo sprejeto. Menim, da imamo priložnost, da slovenske smeri v teh gorah postanejo tudi smeri prvopristopnikov na deviške vrhove. Mnogi izmed teh vrhov so v alpinističnem smislu precej zahtevni. Prvi, ki je objavil vsaj približne zemljevide (topografske skice) območja, je japonski senior Kimikazu Sakamoto, ki je v zadnjih 10 letih v različna pogorja v Zanskarju vodil več raziskovalnih gorniških odprav. Njegova poročila z odprav so nekako prebudila zanimanje za Zanskar v alpinističnem smislu. Ker je večina vrhov brez imen, je Sakamoto uvedel nomenklaturo poimenovanja vrhov glede na območje. Npr. T za vrhove v Temesa nala, R za vrhove v pogorju Raru, H za vrhove v Haptal Tokpo itd. Pri navajanju vrhov, kjer je delovala naša odprava, uporabljam njegovo nomenklaturo, če nismo vrha poimenovali drugače. Odprave, ki so jih njegova raziskovanja navdihnila za obisk gorstva, so ugotovile, da je njegove "zemljevide" včasih težko uskladiti z realnim stanjem na terenu, generalno pa jih je mogoče uporabiti. IMF spet vodi svojo evidenco odprtih vrhov, ki vsebuje geografske koordinate ter višine vrhov. Nekaj kartografskega gradiva sem za doline Raru, Rangtik, Shimling in Denyai pripravil tudi sam. Za našo odpravo smo poleg aplikacij za navigacijo, ki premorejo prikaz reliefa s plastnicami, uporabljali tudi doma narejene "zemljevide", natisnjene na podlagi Google Earth.

Dimenzije sten in gora so v Zanskarju za Himalajo precej prijazne in zaradi tega primerne tudi za prvo himalajsko izkušnjo. Kljub alpskim dimenzijam gora vseeno gre za resen alpinizem na precej visoki nadmorski višini. Območje je malo obiskano, možnosti reševanja zelo omejene, prav tako je možnost komunikacije z zunanjim svetom z gora zelo omejena, saj je uporaba satelitskih komunikacijskih sistemov na tem delu Indije prepovedana in strogo nadzorovana. Gre torej za resno, pristno, himalajsko izkušnjo.



Skarma Mindruk Ri (aka T16) 6431 m (GPS, N33°23.150', E76°48.783'), prvi vzpon na vrh, Šentjurska smer (900 m, D+, led do 60°, M3)

Pred letošnjo odpravo v Zanskar je bilo več negotovosti, kot bi pričakoval. Od zadnje odprave je minilo dolgih sedem let, moja starost in tisti "ah, saj še nismo tako zanič" in pa "saj bodo mlajši povlekli", dolina Chhogo deloma raziskana, a vendar brez ustaljenega mesta za bazni tabor. Pogorje sem poznal bolj z Google Earth, nekaj sem se zanašal na lastne fotografije in fotografije soplezalcev s preteklih odprav, posnete z vrha Ri Pok Te (6210 m), kjer sva bila z Anastasija Davidovo - Nastjo leta 2015, ter z vrha Remalaye (6278 m), kjer smo bili skupaj leta 2017 z Matjažem Dušičem in Tomažem Žerovnikom, leto prej pa sva se tam potikala tudi z Nastjo.

Bazni tabor smo postavili na ravnici ob bučni ledeniški reki (GPS 33°23'58.83"N, 76°46'32.94"E, 4482 m). Čista pitna izvirska voda, zelena trava in veliko cvetja. Manjkali niso niti zares dobri balvani. Nad bazo se je strmo dvigala vzhodna stena H17 (5800 m), iz globoke doline nismo videli našega glavnega cilja (T16, 6431 m). Vso vzhodno obzorje je zakrival divji svet ostrig skalnih grebenov in globokih dolin, ki se zajedajo v greben šesttisočakov, ki se vije od Haftal Kangrija (6178 m) preko T19 (6162 m), T18 (6184 m), T16 (6431 m), T13 (6436 m) pa vse do T9 (6107 m). Nič nismo počivali, ko smo prišli v bazo. Tomaž je razložil, da nimamo kaj čakati. Vreme je lepo in naložili smo si kar nekaj opreme ter po strmih morenah odšli proti stranskemu ledeniku, vzhodno iz doline Chhogo, v zatrep pod severno steno T13 (6436 m), kjer je leta 2016 taboril tudi Cosmin z njegovo ekipo. Na ledeniku smo na 5200 m naredili depo opreme.



T16 je zelo kompleksna gora. Najlažji pristop na glavni vrh se je obetal preko južnih oz. jugovzhodnih pobočij nad ledenikom Kaphang. Odločili smo se, da del našega procesa aklimatizacije posvetimo iskanju prehoda iz doline Chhogo na ledenik Kaphang. Tako smo na naslednjem poskusu najprej prespali na višini 5200 m, naslednji dan pa nadaljevali z vzponom do sedla 5836 m. Da smo ga dosegli, smo preplezali žleb, ki se je začel s skalnim skokom in končal z manjšim zagozdenim balvanom, ki smo ga obplezali po skali (300 m, D+, led do 60°, M3). Na sedlu (škrbini) smo postavili šotore in tam prespali (C1, col 5836 m, N 33°22.421', E 76°48.594'). Čeprav je bil vrh videti blizu, nas je od njega ločilo še 600 višinskih metrov. Višina je opravila svoje, tako da naslednje jutro počutje ni bilo ravno vrhunsko in želja po vzponu na vrh je malo splahnela. Sestopili smo nazaj v bazni tabor in tako je nastal naš prvi višinski tabor C1. Dva dni pozneje smo spet na hribu. Povzpnemo se iz baze do C1. Nahrbtniki so lažji, naša telesa pa že bolje navajena na redkejši zrak. Morala je vrhunska, vseeno pa smo malo pozni za takojšen naskok na vrh. Naslednji dan splezamo še južna pobočja nad ledenikom Kaphang in po vzhodnem grebenu dosežemo vrh (600 m, D+, led do 60°). Kar težko verjamemo, da smo prvi, ki jim je to uspelo. Zadovoljni se objemamo, a čaka nas še sestop. Po strmih izpostavljenih lednih vesinah je treba biti pozoren vse do vznožja. Popoldan smo vsi nazaj v C1, naslednji dan pa pospravimo šotore in sestopimo v bazni tabor.

PK Rifnik Šentjur letos praznuje 30-letnico delovanja, tako da se je ime smeri ponujalo kar samo od sebe: Šentjurska smer, 900 m, D+, led do 60°, M3. Nekoliko bolj zakomplicirano je bilo z imenom gore. T16 se res sliši zelo hecno in spodbujali smo domačine, da nam izdajo ime hriba. Vztrajno so zatrjevali, da gora imena nima, pa smo rekli, naj si pač izmislijo nekaj. Predlagali so ime Skarma Mindruk Ri. Razlaga imena gre nekako takole: Skarma = zvezda, Mindruk = specifična zvezda oz. ime zvezde, obenem pa je ruk število 6, Ri = vrh. Lepo ime, morda pa se bo prijelo.

Antimatterhorn 6130 m (GPS, N33°20,987' E76°47,273'), prvi vzpon na vrh, vzhodna stena, Charlatan De Balkan (500 m, D+, led do 60°)

Iz poročila odprave angleškega Himalayan kuba, ki ga je spisal Derek Buckle, je razbrati, da so jih gore nad ledenikom Korlomshe spominjale na švicarske Alpe. Gore v Zanskarju so res nekako zamrznjene v času, kot bi prišel v Alpe pred 200 leti. Enega izmed vrhov, ki so ga takrat poskusili, so poimenovali Matterhorn like peak. Predvsem Tomaža je primerjava s slavnim hribom navdušila in tako sva po dveh dneh počitka po zajtrku odšla novim dogodivščinam nasproti. Dan je bil vroč in brez vetra, nahrbtniki težki, gora pa precej oddaljena. Tolažilo naju je dejstvo, da sva z vsakim naslednjim korakom zagledala kaj novega. Dobro uro nad bazo sva zakoračila na ledenik Chhogo in pozneje zavila na stranski ledenik proti vzhodu. Prehod iz enega na drugi ledenik je prestavljala precej nestabilna ledeniška morena, ki nama je izpila kar nekaj moči. Seveda se nama ni niti sanjalo, kako priti iz doline Chhogo na ledenik Korlomse. Zanašala sva se na najin občutek, podatke digitalnih modelov reliefa in satelitske fotografije. Zatrep vzhodnega pritoka ledenika Chhogo (GPS, 5456 m, N33°20,457' E76°47,034') se je končal s severnim ostenjem gora Temple (5947 m) in T9 (6107 m). S sedla med najinim ciljem in Templjem se je spuščalo več žlebov, izbrala sva desnega, saj je bil najlepše zasnežen. Na sedlu 5620 m sva malce razočarano obstala. Na drugi strani je pod nama 200 m v globino padal strm žleb s čudno krajno zevjo v vznožju. Vseeno sva poskusila srečo in pozno popoldan sva postavila šotor na čudovitem skalnem platoju na zgornjem ledeniku Korolomshe (5615 m, GPS N33°20,826' E76°47,845'). Utrujena sva iz baznega tabora krenila pred devetimi urami.



Čez noč nepričakovano zapade en centimeter snega, a zjutraj vseeno skušava biti zgodnja. Ob 6.30 začneva vzpon po vzhodni steni in nadaljujeva po južnih pobočjih. Vrh doseževa ob 9.30 po lokalnem času (6130 m GPS: N33°20,987' E76°47,273'). Smer poimenujeva Charlatan De Balkan (500 m, D+, led do 60°). Sestopiva po smeri vzpona. V šotoru sva ob 11.30 in preostanek dneva bolj ali manj prespiva. Ta dan je bil v primerjavi z dnem prej pravzaprav dan počitka. Naslednji dan se vrneva v bazni tabor po isti poti, kot sva prišla. Vrh naju ni nič kaj spominjal na orjaka v Švici. Poimenovala sva ga Antimatterhorn, Magnifico pa naj nama prosim ne zameri za poimenovanje smeri. Na ravnicah pod ledenikom Chhogo naju pričaka Tilen in izveva za nesrečni splet okoliščin, ki je njemu in Urošu postregel z novo življenjsko preizkušnjo. // Dan prej sta namreč poskusila preplezati okoli 400 m visoko zahodno steno v skalnem grebenu nad baznim taborom (P5435 m, GPS, N33°23,301' E76°47,035') Nekje na polovici se je Urošu odlomila večja skalna luska, ima močno poškodovano desno dlan. Uspešno sta do večera sestopila v bazni tabor, Boštjan in Nejc sta skoraj kirurško oskrbela rano, danes pa so fantje že sestopili v Padum po nadaljnjo zdravniško oskrbo.

Spao ri (aka T9) 6107 m (GPS, N33°20,040' E76° 47,121'), prvi vzpon na vrh, severna stena, smer Star in opuščen (700 m, TD, led do 75°, skala na grebenu II-III UIAA). Sestop po jugozahodnih pobočjih gore, smer Levi kuloar (600 m, AD, led do 45°)

Naša odprava se je res nenačrtovano odvila. Uroš, Nejc in Boštjan so odšli v Leh po dodatno zdravniško oskrbo, Tomaž je sestopil v Tungri, da pomaga organizirati nosače za evakuacijo baznega tabora in v podporo poškodovanemu Urošu, midva s Tilnom pa v bazi čakava na nosače. Tilen še vedno ni povsem v redu, saj ga že celotno odpravo pesti kronično vnetje stopalnega loka. Meni pa nekako ne da miru in rad bi še kaj splezal. Čeprav me je oče Silvester pri mojih sedmih letih peljal v Tschadovo smer v Turski gori (zraven je bila tudi mati Pavlina), res nimam veliko izkušenj s soliranjem po hribih. Želja je bila prevelika. Odločim se poskusiti v severni steni T9 (6107 m), pod katero sva pred nekaj dnevi hodila s Tomažem na poti do Antimatterhorna. Videti je bilo lepo, objektivno dokaj varno, le skalni greben pod vrhom je bil predaleč, da bi lahko iz doline ocenil, kako bo šlo. Ob enih zjutraj na hitro spijem skodelico čaja, saj v jedilniškem šotoru spijo nosači, ki so zvečer prišli v bazo. Po znani poti grem v zatrep ledenika in ob pol sedmih zjutraj vstopim v ledno vesino severne stene. S seboj imam dva cepina, dva ledna vijaka, plezalni pas nosim samo za to, da nanj pripnem popkovino za ledno orodje. Hja, tudi čelado sem si dal na glavo in dereze imam na nogah. Imam še dva najlonska trakova, če bi me meča preveč bolela, bi se lahko malo odpočil z vpenjanjem v ledni vijak.



Višje, ko se vzpenjam, strmeje je, zadnjih sto metrov je led trd in krhek. Ob 8.30 se skobacam mimo opasti na zahodni greben, eno uro pozneje pa sem na vrhu. Skala na grebenu je bila naložena, a plezanje ni bilo težko. Na vrhu postavim možica in pod njim pustim najlonski trak. Ob vzponu se mi je zgornji del smeri zaradi ne najboljšega ledu zdel malo težak za plezanje navzdol, saj s seboj nisem imel vrvi. Z vrha sem si lahko ogledal sosednji ledenik, ki je za sestop ponujal dobro, a daljšo možnost. Tudi jugozahodna stran gore ni bila videti preveč strma, čeprav ni bilo moč videti lepega izteka povsem do ledenika. Vse se je lepo izšlo. Ob pol enajstih sem bil spodaj na ledeniku (GPS: 5575 m, N33°19,898' E76° 46,873'), četrt na dvanajst pa sem si privoščil zasluženo malico, saj sem sestopil do zgornjega ledenika Chhogo (GPS: 5080 m, N33°20,054' E76°44,790'). Tilnu sem obljubil, da bom v bazi najpozneje do petih popoldne, če me ni, naj gre malo pogledat ... njegovih skrbi je bilo konec ob treh. Baza je bila praktično izpraznjena. Lobzank je pripravil kosilo kar na mojem reaktorju, postavljen je bil le še moj šotor. Ni imelo smisla zavlačevati odhoda v dolino. Bratsko si razdelimo opremo (hvala, Tilen) in zvečer smo pri cesti, kjer nas z avtomobilom pričaka drugi Lobzang. Že v trdi temi se pripeljemo v Tungri in si privoščimo čang. Danes je bila pa res dolga. Domačini so za vrh predlagali ime Spao Ri. Razlaga: Tzepel mi je dejala, da če narediš nekaj takšnega, kot je bil moj vzpon, potem si Spao, bojevnik. Smer vzpona nič kaj v stilu imena gore poimenujem Star in opuščen (700 m, TD, led do 75°, skala na grebenu II-III UIAA). Smer sestopa po jugozahodnih pobočjih gore pa je Levi kuloar (600 m, AD, led do 45°).

Matija Jošt