Yosemite 2024 - El Corazon prosto | poročilo odprave

Ideja za poletno plezanje na Grenlandiji je na žalost zaradi pomankanja motivacije (soplezalcev) padla v vodo. Na hitro je bilo treba poiskati alternativo, za katero sem vedel, da nikakor ne more biti toliko avanturistična, kot bi lahko bila avanturistična Grenlandija. V tem primeru sem iskal nekaj dolgega in mogoče malce težjega. Kaj drugega bi bilo lažje načrtovati kot pa Yosemite.

Alpinistična odprava El Capitan 2024 Trajanje: 26. november-16. december 2024 Člana: Jernej Kruder (ŠPO PD Celje Matica)            Dirk Uhlig (Nemčija)

Moj zadnji obisk v 2017 mi je pustil rahlo grenak okus, saj stene El Capitana nisem uspel preplezati prosto. Smer Golden gate je bila takrat zame malo prevelik zalogaj, predvsem zaradi pomanjkanja tehnike plezanja poči. Tokrat sem na začetku leta našel nekakšen "drive", da napredujem še v tem stilu. Po obisku nekaj evropskih plezališč s tradicionalnim varovanjem (La Pedriza, Cadarese, Vall dell'Orco ...) sem se proti koncu jeseni končno počutil, da ne bi smel več imeti težav v osnovnih, lažjih počeh. Tudi kakšno težjo sem zategnil za dokaz o dobri formi. 25. novembra sem se končno usedel na letalo in s pozitivno naravnano glavo odletel v San Francisco.

Že v Münchnu sva se srečala s partnerjem Dirkom, ki je tudi sam komaj čakal, da začne drgniti kožo in gumo v granitu, ki mu je znan že od nekaj prejšnjih obiskov. Načrt je bil preplezati nekaj krajših smeri in dati poudarek na "off width" poči. Prvi trening sva opravila v sektorju Cookie cliff, kjer sva za ogrevanje splezala poči Outer limits 5.10b, ter Crack a go-go 5.11c. Nato sva svoja telesa uničila v strah vzbujajoči off width poči Twighlight zone 5.10d. Verjetno nisem nikoli prej v življenju porabil toliko energije za uspešen vzpon, kakor v tej smeri, pa čeprav ima oceno le 6a+ po francoski lestvici. Priznam, bil sem zelo blizu, da izpraznim želodec.



Drugi dan nisva varčevala z močmi, ter izbrala klasično smer Astroman v Washington column. Ocena spet ni pretirano visoka, ima pa dva zelo kompleksna raztežaja (oba ocenjena s 5.11c). Prvi, z imenom Enduro corner, mi je predstavljal težave predvsem zaradi širine poči. Večino časa se varuješ z zelenimi in rdečimi zatiči, kar pomeni, da moja dlan ni segla prav globoko. Tudi dolžina raztežaja je predstavljala svoj izziv. Raztežaj sem preplezal na pogled, čeprav sem vedel, da me čaka še klavstrofobičen kamin z imenom Harding slot. Lokalna legenda pravi, da mora plezalec tu sneti čelado, v nasprotnem primeru ne pride skozi. Težave se začnejo pri vstopu v kamin in nikakor ne popustijo do varovališča. Ko je enkrat telo v kaminu, se s težavo premikaš višje, stena, ki te objema spredaj in zadaj, pa ne dopušča pljučem, da bi se pri vdihu razširila na polno kapaciteto. Preostanek smeri je šel skozi dokaj tekoče, na vrhu pa naju je pričakal prelep pogled na sončni zahod.

Plezanje kaminov naju je dodobra načelo, zato sva si naslednji dan vzela počitek. Priprave na "velik kamen" so sledile s hitrim vzponom v Cosmic debris 5.13b in v prvih nekaj raztežajih smeri Platinum wall v bližini Freeblasta. Tu sva spet dobila občutek, kako velik je El Capitan. Sledil je še dan plezanja balvanov ter dva neuspešna poskusa v smeri Phoenix 5.13a.



Končno je napočil čas najinega glavnega projekta - El Corazon 5.13b v El Capitanu. Pripravila sva vso opremo, hrano in pijačo ter jo po statičnih vrveh zvlekla do Mamuth terraces. Po dnevu počitka sva v smer vstopila zelo zgodaj, da se izogneva plezanju plošč na soncu. Hitro in uspešno sva napredovala do najinega baznega tabora (Mamuth terraces). Opreme nisva vzela zraven, saj sva se zvečer spustila nazaj in prespala na isti točki. Pred spustom sva hitro opravila še z ostalimi lažjimi raztežaji, sam pa sem želel preplezati prvi težek raztežaj smeri še prvi dan. Sonce je otežilo moj poskus na pogled in tako sem po nekaj gibih že visel v pasu na enem redko zavrtanih svedrovcev v celi smeri. Vzel sem si nekaj časa, da sem natanko preučil ostale gibe in se spustil nazaj do sidrišča. Sonce je stopilo za obzorje, stena pa je še vedno sevala od vročine. V drugem poskusu so dobro naštudirani gibi le premagali razgret granit. Tako sem za svoj rojstni dan dobil darilo Beak flake.

Drugi dan je sledilo žimarjenje vseh 170 metrov, kolikor sva se prejšnji večer v temo spustila do najinih polic. Seveda sva s sabo pritovorila še preostanek opreme, ki pa je tehtala vsaj 50 kilogramov. S tem dejanjem sva izgubila veliko energije in časa, tako da sva naslednjih pet raztežajev odplezala na žgočem soncu. Smer je bila v tem delu težja za orientacijo, skala slabše kakovosti, varovanje pa tudi ne najboljše. Tako sem v enem od raztežajev z oceno 5.12d, izgubil še en poskus, čeprav sem na pogled pregrizel čez detajl. Stopala so nama zatekla in razgreta guma ni želela prevzeti funkcije na majhnih stopih. Tudi zaloge vode so nama bile malo zunaj dosega (pregloboko v spodnji "prasici"), tako da sva si čez dan s težavo razdelila le dva litra vode. K sreči so moje "bolderaške" roke prevzele funkcijo neuporabne gume na nogah, za uspešen drugi poizkus. Z "Bobby's bunny slopeom" sva s pomočjo varovanja s tremi svedrovci in senčne lege uspešno opravila še z zadnjim težkim raztežajem dneva. Pred dolgim in zasluženim spancem sva se še dobro najedla in postavila polico za spanje. Nekako sva se veselila naslednjega dne, saj sva vedela, da bova cel dan plezala v senci, zahvaljujoč kaminom, ki so se vili horizontalno naslednjih pet raztežajev. Čeprav sem kar dobro natreniral kamine in "off widthe", me je bilo pošteno strah, kako bova speljala najin tretji dan. Že prvi raztežaj po visokokaloričnem zajtrku me je neprijetno prebudil s težjim plezanjem, kot pa je narekovala ocena (5.10d). Sledila je moja nočna mora celotne smeri: Kierkegaard chimney, 5.12b. Iz po oceni lahkega, a psihično zelo napornega začetka (previsen 5.8 kamin s slabim varovanjem), se raztežaj spreobrne v fizičen off width, ki pa ne popusti do sidrišča. Težko opišem, kako zelo vesel sem bil vzpona na pogled, saj nisem siguren, če bi mi v drugo sploh uspelo. Tudi naslednjih dveh raztežajev me je bilo malo strah, a sem ju na srečo odplezal brez kakršnih koli problemov. Me je pa zato presenetil zadnji kot. Plezanje po kotih mi ne leži najbolj, a sem nekako upal, da se bodo težave pojavile šele v delu smeri, ki poteka čez krajši strop. Dirk se loti raztežaja, a se kaj kmalu usede v varovanje, ki mu ni povsem zaupal. Le s težavo je "potehničaril" do naslednjega varovališča. Med spustom nazaj do mene je popravil nekaj varovanj, a bilo mu je na obrazu videti , da je stvar dosti resnejša, kakor jo je opisal. Tako sva pustila vpetih prvih par varovanj, se prevezala in že sem bil na vrsti jaz, da preizkusim svojo srečo. Kot je bil dosti težji, kot sem upal, sem pa našel nekaj stopov zunaj poči, ki so mi prišli ravno prav, da sem priplezal do srednje dobrega počitka. Spet sem položil upe na svoje roke in z "all-in" naravnano glavo prebrodil čez streho - s čisto drugo sekvenco, kot mi jo je opisal Dirk. Sidrišče ni bilo najprimernejše za bivakiranje, energije za plezanje pa je ostalo še malo. Do spoja s smerjo Golden gate naju je ločil le en, najtežji raztežaj smeri - Roof traverse, 5.13b. Spet se nisem mogel upreti prelepim barvam sončnega zahoda in mamljivi prečki, ki se 30 metrov vije proti stolpu "Tower to the people". Na pas sem obesil opremo, za katero sem menil, da bi bila zadostna za varovanje, in vstopil v raztežaj, ki mi je takoj postavil roke v strop. Hitro sem napredoval proti levi. Oprimki so postajali slabši in z njimi tudi varovanje. Oglati podprijemi mi niso povzročali prevelikih težav, se je pa slabo varovanje malo poigralo z mojo psiho. Na srečo so proti koncu strehe podprijemi postali malo boljši, tako da sem lahko malo zadihal. Težav še ni bilo konec. Izmučeno telo je bilo treba še prenesti preko strehe. Spet sem poskusil na silo, a se stena ubrani z mojim zdrsom noge. Z obrazom sem udaril ob njo, a se nisem vdal. Splezal sem nekaj gibov nazaj, malo počival in se še enkrat vrnil v detajl. Tokrat zmagam jaz! V tem trenutki je bil Dirk že precej utrujen, tako da se mi je na polici pridružil po statični vrvi. Spet sva se dobro najedla in že skoraj proslavila moj uspešen vzpon, saj naju je od tu naprej čakal samo še poznan teren.



Naslednje jutro sva dolgo ostala v spalnih vrečah. Klasičen zajtrk (tortilja z arašidovim maslom in snickersom) je popestril Jacob Cook, ki je prihitel da najine baze že zgodaj zjutraj. Bil je namreč v svojem podvigu prostega vzpona v smeri Golden gate v 24 urah, ki ga je uspešno končal. Na mojo srečo je po raztežaju Golden desert 5.13a pustil visečo polico in me vodil skozi nekatere gibe, ki sem jih po sedmih letih suvereno pozabil. Čeprav je slišati enostavno, moram priznati, da sem bil v tem trenutku že precej utrujen, in čeprav sem vedel, da A5 traverse 5.13a ni zelo težka, sem skoraj izgubil dobro naravnano glavo in vso moč, ki mi je še ostala. Z zadnjimi atomi moči sem preplezal do točke, kjer so se težave končno umirile, časa za zadnje tri lažje raztežaje pa je bilo še dovolj. Iskal sem notranji mir, ki sem ga našel v zadnjih dveh raztežajih in z lahkoto preplezal čez rob stene. Zadnji večer na vrhu El Capitana je bil zagotovo najlepši. Dobra večerja, udoben bivak ter zadnji požirki ruma, ki sem ga na svoj rojstni dan podtaknil v eno izmed tovornih vreč.

Tudi sestop, pa čeprav s težkimi nahrbtniki, ni bil tako naporen, kot ga pomnim. Hodila sva počasi, se ustavljala in se celo namočila v enem izmed tolmunov na poti. Po sestopu v dolino sva si vzela nekaj odmora in se odpeljala v znani Yosemite bug SPA, kjer sva v vroči savni in bazenu sprostila svoje zategnjene mišice.

Ostalo nama je še nekaj dni, a na žalost ob spremstvu slabšega vremena. Uspela sva potipati nekaj prvih raztežajev smeri Magic mushroom in Dihedral wall, poleg tega pa preplezala težko, navrtano smer Rona Kauka, Crossroads, 5.13+ (samo prvi del).

Zadnji alarm, da se vrneva domov, pa je bila pošiljka snega. Ker sva imela izposojen kamper, sva zadnjo noč prespala kar pred podjetjem, ki izposoja vozila, in se naslednji dan prestavila na letališče in odletela domov.

Jernej Kruder