ponedeljek, 16. junij 2025
Filip Princi z D16 v Dolomitih opravil vzpon z orodji najvišje težavnosti na svetu
V soboto, 3. maja 2025, je goriškemu plezalcu Filipu Princiju uspel zgodovinski uspeh svetovnih razsežnosti. V slogu DTS je opravil drugo ponovitev smeri Paralel World v plezališču Tomorrow's World v italijanskih Dolomitih, ocenjeno z D16, kar je ocena najvišje možne težavnosti v plezanju z orodji v skali.
Smer je nastala decembra leta 2018, opremil in preplezal jo je eden izmed vodilnih orodnih plezalcev Dariusz Sokołowski s Poljske. Maja 2024 je bolgarski plezalec Victor Varoshkin naredil prvo ponovitev smeri v slogu DTS, čast druge ponovitve pa si je tako letos pripisal Slovenec Filip Princi. Smer je sicer doživela še nekaj ponovitev z uporabo figur 4, med drugim tudi ponovitev na pogled korejskega plezalca Kwon Young Hyeja, ob čemur je za tovrsten stil plezanja podal oceno D15+.
Filip Princi (AO PD Nova Gorica), ki je v zadnjih letih zagotovo vodilni slovenski plezalec s cepini v skali, je že lani presegel dosedanje meje, ko mu je uspel prvi slovenski vzpon v smeri težavnosti D15. Kako velik zalogaj je bilo mejo težavnosti premakniti še za eno stopničko, pa je povzel v spodnjem zapisu:
"Smeri sem se prvič približal lani in njen vtis nad menoj je bil katastrofalen. Čeprav sem bil lani v dobri fizični formi in uspel preplezati nekaj pomembnih smeri z oceno D15, kot je A line above the sky v istem plezališču, ter drugo D15 v plezališču Bus dei Quai v Brescii, je bila ta smer čisto nekaj drugega. Uničujoča fizična in vzdržljivostna smer v 40 metrih popolne strehe, kjer dolgi in eksplozivni gibi ter slabi stopi za noge ne dopuščajo napak ali počitka, je v meni vzbujala občutek popolne nemoči. Ob prvem poskusu v smeri nisem bil zmožen narediti več kot treh zaporednih gibov, zaradi česar sem se septembra odločil, da ta plezalni projekt preložim na naslednje leto, ter se raje posvetil zimski sezoni. S svojim najboljšim plezalnim sopotnikom Tinetom Cudrom sem preplezal kar nekaj pomembnih smeri, kot so Osiride v Garesu in Jedi Master v Cognu. Vendar pa v mislih nisem nikoli opustil želje, da bi se čim prej vrnil v Tomorrow's World in se lotil projekta. Zato sem na začetku zimske sezone še posebej pazil, da se ne poškodujem, saj bi to posledično pomenilo tudi izgubo časa in možnost, da se začnem resneje pripravljati na projekt.
Sprva sem načrtoval, da bom za projekt začel resno trenirati januarja, a sem dejansko začel šele proti koncu marca in s tem dobro izkoristil zimsko sezono. Tudi ko sem se letos prvič vrnil v smer, so bili občutki katastrofalni, bilo je še preveč mrzlo in moje telo v takih razmerah in tako težkih smereh ne deluje 100-odstotno. Začel sem tudi resno dvomiti o svojih sposobnostih, mislil sem, da sem si zadal previsok cilj. Doma sem analiziral svoje posnetke iz smeri, ki sem jih snemal vsakič, ko sem bil tam, ter dodobra preučil okoli 104 gibov v čisti strehi. Prvi, lažji del je sestavljen iz okoli 28 gibov, nato pa se nadaljuje v zame najtežji del, serijo izjemno dolgih 12 gibov, kjer ni dovoljeno storiti napake. Prepričan sem bil, da če uspešno izpeljem prvi del, mogoče lahko obstaja možnost, da izpeljem celotno smer. Doma sem v svoji telovadnici naredil smer s podobnimi gibi in začel trenirati. Do prelomnice oziroma konkretnega preobrata je prišlo takrat, ko sem s prijateljem Luko, ki mu nikoli ne bom dovolj hvaležen, začel pogosteje hoditi v plezališče. Prvi 'dober' poskus sem nameraval narediti konec junija. Domači treningi in pravilno prehranjevanje pa so končno pokazali prve rezultate, vsakič sem opravil korak več.
3. maja sem bil že osmič v plezališču, brez pričakovanj sem začel plezati. Sam pri sebi sem bil začuden, kako hitro sem preplezal najtežji del, čakalo pa me je še kakšnih 45 gibov do konca. Globoko sem zadihal, se umiril in mislil samo na naslednji gib, ne pa na konec smeri. Po 1 uri in 20 minutah bitke sem bil popolnoma izčrpan. Prijatelji s Slovaške, ki so bili tisti dan prisotni, so začeli navijati. Prišel sem do zadnjega giba, videl sem zadnji oprimek, globoko zadihal in ga zataknil s cepinom. Smer je bila moja! Bil sem tako izčrpan, da še po nekaj minutah, ko sem bil že na tleh, nisem mogel spregovoriti niti besede ...
Posebna zahvala gre sponzorjem, ki me podpirajo vsa leta: Kayland, Camp, H-suho, El condor šport in AO PD Nova Gorica. In tudi Lucu Bernardinisu, ki me je potrpežljivo spremljal in podpiral pri projektu, fotografu Danu Briškemu in Luci Battocchiu za čudovite posnetke in vsem prijateljem, od prvega do zadnjega, ki so mi skozi leta dali priložnost trenirati in plezati z njimi!"
Iskrene čestitke!
Maja Šuštar Habjan
Filip Princi je bil po zgodovinskem dosežku gost v oddaji Jutro na Planetu na Planet TV - vabljeni k ogledu!
*DTS (Dry Tooling Style) je način plezanja z orodji brez uporabe figur 4 in 9. Gre za stil, ki se je razvil na podlagi etičnih načel nekaterih francoskih plezalcev. Za razliko od DTS stila pa je na uradnih tekmovanjih po pravilniku UIAA uporaba figur 4 in 9 dovoljena in pogosto tudi nujno potrebna za uspešno napredovanje v tekmovalnih smereh. Skalne smeri je tako mogoče preplezati z uporabo figur 4 in 9, oziroma brez teh, v slogu DTS.
Goriškemu plezalcu Filipu Princiju je uspel zgodovinski uspeh svetovnih razsežnosti. (foto Luca Battocchio)
Filip Princi (AO PD Nova Gorica), ki je v zadnjih letih zagotovo vodilni slovenski plezalec s cepini v skali, je že lani presegel dosedanje meje, ko mu je uspel prvi slovenski vzpon v smeri težavnosti D15. Kako velik zalogaj je bilo mejo težavnosti premakniti še za eno stopničko, pa je povzel v spodnjem zapisu:
"Smeri sem se prvič približal lani in njen vtis nad menoj je bil katastrofalen. Čeprav sem bil lani v dobri fizični formi in uspel preplezati nekaj pomembnih smeri z oceno D15, kot je A line above the sky v istem plezališču, ter drugo D15 v plezališču Bus dei Quai v Brescii, je bila ta smer čisto nekaj drugega. Uničujoča fizična in vzdržljivostna smer v 40 metrih popolne strehe, kjer dolgi in eksplozivni gibi ter slabi stopi za noge ne dopuščajo napak ali počitka, je v meni vzbujala občutek popolne nemoči. Ob prvem poskusu v smeri nisem bil zmožen narediti več kot treh zaporednih gibov, zaradi česar sem se septembra odločil, da ta plezalni projekt preložim na naslednje leto, ter se raje posvetil zimski sezoni. S svojim najboljšim plezalnim sopotnikom Tinetom Cudrom sem preplezal kar nekaj pomembnih smeri, kot so Osiride v Garesu in Jedi Master v Cognu. Vendar pa v mislih nisem nikoli opustil želje, da bi se čim prej vrnil v Tomorrow's World in se lotil projekta. Zato sem na začetku zimske sezone še posebej pazil, da se ne poškodujem, saj bi to posledično pomenilo tudi izgubo časa in možnost, da se začnem resneje pripravljati na projekt.
Princi je v slogu DTS opravil drugo ponovitev smeri Paralel World v plezališču Tomorrow's World v Dolomitih, ocenjeno z D16, kar je ocena najvišje težavnosti v plezanju z orodji v skali. (foto Luca Battocchio)
Sprva sem načrtoval, da bom za projekt začel resno trenirati januarja, a sem dejansko začel šele proti koncu marca in s tem dobro izkoristil zimsko sezono. Tudi ko sem se letos prvič vrnil v smer, so bili občutki katastrofalni, bilo je še preveč mrzlo in moje telo v takih razmerah in tako težkih smereh ne deluje 100-odstotno. Začel sem tudi resno dvomiti o svojih sposobnostih, mislil sem, da sem si zadal previsok cilj. Doma sem analiziral svoje posnetke iz smeri, ki sem jih snemal vsakič, ko sem bil tam, ter dodobra preučil okoli 104 gibov v čisti strehi. Prvi, lažji del je sestavljen iz okoli 28 gibov, nato pa se nadaljuje v zame najtežji del, serijo izjemno dolgih 12 gibov, kjer ni dovoljeno storiti napake. Prepričan sem bil, da če uspešno izpeljem prvi del, mogoče lahko obstaja možnost, da izpeljem celotno smer. Doma sem v svoji telovadnici naredil smer s podobnimi gibi in začel trenirati. Do prelomnice oziroma konkretnega preobrata je prišlo takrat, ko sem s prijateljem Luko, ki mu nikoli ne bom dovolj hvaležen, začel pogosteje hoditi v plezališče. Prvi 'dober' poskus sem nameraval narediti konec junija. Domači treningi in pravilno prehranjevanje pa so končno pokazali prve rezultate, vsakič sem opravil korak več.
3. maja sem bil že osmič v plezališču, brez pričakovanj sem začel plezati. Sam pri sebi sem bil začuden, kako hitro sem preplezal najtežji del, čakalo pa me je še kakšnih 45 gibov do konca. Globoko sem zadihal, se umiril in mislil samo na naslednji gib, ne pa na konec smeri. Po 1 uri in 20 minutah bitke sem bil popolnoma izčrpan. Prijatelji s Slovaške, ki so bili tisti dan prisotni, so začeli navijati. Prišel sem do zadnjega giba, videl sem zadnji oprimek, globoko zadihal in ga zataknil s cepinom. Smer je bila moja! Bil sem tako izčrpan, da še po nekaj minutah, ko sem bil že na tleh, nisem mogel spregovoriti niti besede ...
Filip Princi je vodilni slovenski plezalec s cepini v skali zadnjih let. (foto Luca Battocchio)
Posebna zahvala gre sponzorjem, ki me podpirajo vsa leta: Kayland, Camp, H-suho, El condor šport in AO PD Nova Gorica. In tudi Lucu Bernardinisu, ki me je potrpežljivo spremljal in podpiral pri projektu, fotografu Danu Briškemu in Luci Battocchiu za čudovite posnetke in vsem prijateljem, od prvega do zadnjega, ki so mi skozi leta dali priložnost trenirati in plezati z njimi!"
Iskrene čestitke!
Maja Šuštar Habjan
Filip Princi je bil po zgodovinskem dosežku gost v oddaji Jutro na Planetu na Planet TV - vabljeni k ogledu!
*DTS (Dry Tooling Style) je način plezanja z orodji brez uporabe figur 4 in 9. Gre za stil, ki se je razvil na podlagi etičnih načel nekaterih francoskih plezalcev. Za razliko od DTS stila pa je na uradnih tekmovanjih po pravilniku UIAA uporaba figur 4 in 9 dovoljena in pogosto tudi nujno potrebna za uspešno napredovanje v tekmovalnih smereh. Skalne smeri je tako mogoče preplezati z uporabo figur 4 in 9, oziroma brez teh, v slogu DTS.