Planinski vestnik | Ko se nekdo iz gora ne vrne domov ...

Potepamo se v Karnijskih predalpah v dolini Tramontina, pa v soseščični Montaža na prezrtemu Turnu nad Cijanerico, po bližnjem Kamniškem vrhu in v Vipavski dolini, ki ima pogosto "prepih". Pišemo o alpskih ledenikih, spremljanju in upravljanju le-teh, o zanimivem raziskovanju v Jezeru v Ledvički, ter o Baški grapi, ki je postala nova članica Gorniških vasi. Poročamo s skupščine PZS in s slovenskega planinskega orientiacijskega tekmovanja 2025. Dušan pa nas znova navduši z novo pojasnjeno skrivnostjo o tem, ali je bil Zlatorog kozorog ali gams (preden preberete ugotovitev, si odgovorite sami in nato preberite rešitev).

V rubriki Z nami na pot vas vabimo na Kras - in sicer na Stari Tabor (603 m), Kokoš (674 m), Veliko Gradišče (745 m) in ohladit se v sotesko reke Reke.

Sledijo stalne rubrike: strip (o Šlajmerjevem domu v Vratih), vzgoja (o gibanju po zavarovanih plezalnih poteh), pisma bralcev, literatura in planinska organizacija.

 Uvodnik, kazalo

Vsebina 6/2025 TEMA MESECA Smrt v gorah INTERVJU Petr Novotny KARNIJSKE PREDALPE Skriti zakladi Furlanskih Dolomitov ZAHODNE JULIJSKE ALPE Prezrti zvonik v ostenju Montaža LEDENIKI Spremljanje in upravljanje alpskih ledenikov GEOLOGIJA Šest tisoč let bitke med živim in neživim RAZJASNJUJEMO Je bil Zlatorog kozorog ali gams? VZGOJA Gibanje po zavarovanih plezalnih poteh DOŽIVETJE Napredni gorjanci POGOVOR Jožica Kolar STRIP Šlajmarjev dom v Vratih PLANINSKA ORGANIZACIJA Na skupščini o olimpijskem letu GORNIŠKE VASI Baška grapa nova članica Gorniških vasi TEKMOVANJE SPOT praznuje 70 let MINIATURA Zakaj je v Vipavski dolini prepih? PISMA BRALCEV LETERATURA PLANINSKA ORGANIZACIJA

 Kjer gora meče svojo senco

S smrtjo v gorah nimam bližnjih izkušenj. Brez premisleka bi rekla, da si jih tudi ne želim, saj podobo smrti v gorah povezujem s polomljenimi udi v nenaravnem položaju, izmaličenimi obličji in veliko krvi, čeprav se zavedam, da ima tudi v gorah, tako kot v dolini, smrt mnogo obrazov. Za nevpletene ima lahko celo romantični pridih; tako se mi je zdelo ob odhodu Tineta Miheliča: ko se je odzval svojemu zadnjemu klicu gora, je za vedno zaspal na polički z razgledom na mogočno triglavsko steno. Kako drugače kot v naročju Julijskih Alp bi se lahko poslovil njihov poet?

V gorah sem smrti prišla najbližje, ko sem s kmetije Ancel na Jezerskem strmela v dve temni piki na snegu pod Vikijevo svečo. Tistega dne sta se v zaledenelem slapu smrtno ponesrečila Tomaž Petač in Miha Vreča. Moji soplezalci so odhiteli pod slap, sama pa sem neprijetne občutke preganjala ob čaju v kuhinji na Anclovem.

Najbolj se me je z gorami povezana smrt dotaknila v čudnem obdobju jeseni leta 2008, ko sta v mesecu in pol ugasnili življenji dveh vrhunskih alpinistov, Pavleta Kozjeka in Mihe Valiča. Pavleta sem poznala od daleč, Miha od blizu, saj je bil moj ferajnovski kolega. Odhod obeh me je pretresel; dojela sem, da v alpinizmu ni nedotakljivih in da so pravi junaki pravzaprav tisti, ki jih umrli pustijo za seboj. Svojci alpinistov, gorskih reševalcev - konec koncev vseh, ki zahajajo v gore. Tisti, ki se vse življenje spoprijemajo z odhajanjem najbližjih v gore - in ki se morda nekoč spoprimejo tudi z bolečino praznine, ki ostane, ko usoda zamahne z repom, in gore - morda celo za vedno - obdržijo ponesrečene v svojem objemu.

O tem piše Maria Coffey v izjemni knjigi Where the mountain casts its shadow. Maria se je soočila z eno najhujših posledic alpinizma - smrtjo partnerja, ko je leta 1982 na severovzhodnem grebenu Everesta izginil znani britanski plezalec Joe Tasker.
V knjigi, ki je nastala na podlagi njene lastne izkušnje in pogovorov z znanimi alpinisti in njihovimi svojci, išče odgovore na vprašanja, kaj žene alpiniste k dejanjem, ki bolj ali manj očitno ogrožajo njihova življenja, in zakaj svet kljub neštetim tragedijam še vedno hvali njihove podvige. Z razumevanjem poznavalke razkriva temne plati ljubezni do ljudi, ki se podajajo v takšno tveganje: vzpone in padce, dolge ločitve, nenehno grožnjo izgube in raztreščena življenja zaradi plezalskih nesreč.
Bolečina ob izgubi osebe, ki nam je blizu, je univerzalna - in hkrati zelo individualna, ne glede na to, kje ugasne življenje. Kako se spoprijeti z njo, kako jo "predelati" in preoblikovati v moč, nam je v pogovoru za temo meseca povedal psiholog, svoja razmišljanja o življenju in smrti pa je prispevalo še nekaj posameznikov z različnimi izkušnjami smrti, povezanih z gorami.

Včasih nas šele slovo bližnjega opomni na to, kako živimo, čeprav nam smrt sleherni dan tiho in negibno sedi na ramenih. Ravno zato, ker je slepa potnica, tako radi pozabimo nanjo - in se prepogosto vedemo, kakor da bomo živeli večno. Smrt je želja nekaterih, olajšanje mnogih in konec vseh, so besede rimskega filozofa Seneke. Najsi jo sprejemamo kot naravno dejstvo ali kruto usodo, z nami je, da nas opozarja, da se življenje dogaja tukaj in zdaj. Škoda bi ga bilo zamuditi.