Aleš Česen na še neosvojenem šesttisočaku v Karakorumu

Slovenski vrhunski alpinist Aleš Česen je v navezi z avstrijskim soplezalcem Lukasom Wörlejem konec julija opravil prvi pristop na doslej še neosvojeno goro Cherireen Sar (6224 m) v Karakorumu. Na vrh sta se povzpela 29. julija po preplezani 2400-metrski prvenstveni smeri Chicken Hunt oz. Lov na kokoši na zahodni strani gore nad redko obiskanim ledenikom Khurdopin v Pakistanu. Prejemnik dveh zlatih cepinov prav zaradi odmaknjenosti tokratno alpinistično odpravo ocenjuje kot popoln izlet v neznano in poudarja, da je bistvo alpinizma avantura. Največji izziv odprave v Pakistan je bilo po njegovih besedah najti sprejemljivo varno smer in ujeti kratko vremensko okno.

Po slabem letu dni, odkar sta z britanskim alpinistom Tomom Livingstonom splezala prvenstveno smer po zahodnem grebenu na Gašerbrum III (7952 m), se je eden najuspešnejših slovenskih alpinistov Aleš Česen (Alpski gorniški klub) znova vrnil v Karakorum. V navezi z Avstrijcem Lukasom Wörlejem sta se tokrat odločila za precej manj poznano območje jugovzhodno od Shimshala. Uspel jima je prvi pristop na goro Cherireen Sar (6224 m) nad redko obiskanim ledenikom Khurdopin, in sicer po zahodni strani gore, kjer sta preplezala 2400 metrov dolgo smer Chicken Hunt oz. Lov na kokoši, ki sta jo ocenila z D po francoski lestvici. "Ko smo dosegli bazni tabor, smo pogrešali sveže piščančje meso. Na aklimatizacijski turi sva z Lukasom na območju tabora opazila kar nekaj gorskih kokoši in tako smo bolj za šalo kot zares poskusili ujeti nekaj svežega mesa. Mislim, da mi ni treba razlagati, da je bil lov precej daleč od uspešnega," Česen v smehu pojasni, kako sta skovala ime prvenstvene smeri.



Njun prvotni načrt je bil preplezati na najvišjo goro nad dolino Khurdopin Sar (6310 m), vendar sta idejo zaradi nevarnih razmer tako v spodnjem delu gore kot velikih snežnih opasti v zgornjem delu hitro opustila. Osredotočila sta se na rezervni cilj - prav tako še neosvojeno goro Cherireen Sar, na vrhu katere sta stala 29. julija 2025. "Po aklimatizaciji do 5000 metrov se je vreme obrnilo in skoraj vsak dan je deževalo. Po tednu dni sva 27. julija pri fantastični vremenski napovedi štartala iz baznega tabora proti zahodnemu grebenu gore Cherireen Sar. Po slabih dveh urah hoje je veter z juga prinesel padavine. Po nekaj čakanja v zavetrju balvana sva se odločila, da sestopiva, večino opreme pa sva pustila v skalah na višini približno 4700 metrov. Ni nama preostalo drugega, kot da naslednji dan poskusiva isto, čeprav je zjutraj v baznem taboru še deževalo. Tokrat je vreme za silo zdržalo in v občasnem rahlem dežju sva bivakirala med balvani na grebenu na višini slabih 5000 metrov. Okoli pol treh zjutraj sva štartala v oblačno noč. Ob sončnem vzhodu na okoli 5400 metrov naju je ujela manjša snežna nevihta. Najin optimizem se je poplačal kakšno uro pozneje, ko se je začelo vedriti in vreme je ostalo fantastično cel preostali vzpon. Plezala sva po delikatnem skalnem skrotju manjših tehničnih težav (do IV) do višine okoli 5500 metrov. Nad to višino sva dosegla sneg in led in razmere za plezanje so bile bolj kot ne idealne. V snegu sva plezala strmine do 80 stopinj. Čeprav plezanje v alpinističnem smislu ni bilo zelo zahtevno, je predvsem pri plezanju navzdol bila potrebna popolna zbranost, saj ledena zahodna pobočja niso dovoljevala nobene napake," vzpon opiše Aleš Česen. 



Po besedah prejemnika dveh zlatih cepinov in najuspešnejšega slovenskega alpinista v letih 2017, 2018 in 2024, je bil največji izziv tokratne odprave najti sprejemljivo varno smer in ujeti kratko vremensko okno: "Čeprav sva redno dobivala profesionalno vremensko napoved, je bila popolnoma neuporabna, ker je vreme po svoje krojilo oblake in padavine. S podobnim problemom so se srečevale tudi odprave v dobrih sto kilometrov oddaljenem Baltoru. Imela sva to srečo, da je bila gora visoka 'le' dobrih 6000 metrov in sva si lahko privoščila poskuse drugega za drugim in tudi zgolj en dan dobrega vremena je bil dovolj, česar si na vrhovih nad 7000 metrov ne moreš privoščiti."



Slovensko-avstrijska naveza se je zavestno podala v zelo (alpinistično) neraziskano območje. Informacij o tamkajšnjih gorah sta imela zelo malo. "Še največ sva jih pridobila s satelitskih slik, in ko sva prvič zagledala to skupino med tridnevnim dostopom, nisva mogla niti nedvoumno identificirati, kateri vrh je kateri. To je bil tudi glavni povod in motivacija, zakaj sva šla tja. Popoln izlet v neznano," pojasni gorenjski alpinist, ki navaja, da je bil po informacijah domačinov nad ledenikom Khurdopin do zdaj preplezan le en nižji vrh na začetku te verige, vse ostalo pa je (bilo) še nedotaknjeno. Kakšen občutek je plezati nekje, kjer zares ni bilo še nikogar? "Odličen. Bistvo alpinizma je avantura. In čeprav še vedno nikoli zares ne veš, kaj točno te čaka naslednji meter, je informacij o različnih gorah vse več in te so v današnjem času vse lažje dostopne. Vendar se še vedno najdejo neraziskana območja, od koder je nemogoče predhodno dobiti kakšen uporaben slikovni material. In večkrat bi morali iti tudi na take cilje. Kjer ne veš dobro, kaj boš našel. Mi nismo niti vedeli, kje bomo postavili bazni tabor."



Odmaknjenosti primerna je bila tudi njuna povezava s svetom, podobna kot v vseh bolj odročnih krajih, kot pove Česen: "Je ni, razen nepraktičnih satelitskih povezav, čeprav se to predvsem s Starlinkom drastično spreminja, ki pa v Pakistanu še ni dosegljiv. Tudi možnosti za vrnitev, razen seveda po obratni poti kot dostopamo do gore, so zelo omejene. Obstajajo sicer redka helikopterska reševanja v nižjih delih tistih gora, vendar je to v primerjavi s sistemom, ki ga imamo v Alpah, smešno. Če pri nas štejemo odzivnost helikopterja v minutah, se tam v najboljšem primeru štejejo dnevi. Tako da na pomoč od zunaj nikakor ne gre računati, čeprav imamo vedno plačana vsa potrebna zavarovanja za reševanje."



Ker si je 43-letni Kranjčan v začetku aprila zlomil gleženj, je bila letošnja odprava v Karakorum - načrtovana maja - pod velikim vprašajem, a jo je z dvomesečnim zamikom uspešno izpeljal. Po dveh mesecih na kavču in berglah sta s fizioterapevtom Primožem Hostnikom naredila dovolj velik napredek, da mu je sredi julija dal zeleno luč za odhod na odpravo. Čeprav je bilo ogromno terena skrajno neprijaznega takšni poškodbi, je bila razen manjših bolečin in oteklin noga povsem funkcionalna in mu ni predstavljala nobenih težav, je zadovoljen Česen.



Vrhunski alpinist in gorski vodnik Aleš Česen se s plezanjem ukvarja že od otroštva, pozneje ga je pritegnil tudi alpinizem. Na prvi večji odpravi v Kirgiziji (Tien Shan) je bil leta 2003. Z bratom Nejcem sta leta 2004 v parku Yosemite (ZDA) plezala v velikih stenah: El Capitan in Half Dome. Leta 2005 se je udeležil odprave v Himalajo, na Kula Kangri (Tibet), nato je bil na odpravah v Karakorumu - Trango Towers (2006) in Charakusa (2008). Leta 2015 je prejel nagrado zlati cepin za prvenstveni vzpon v severni steni Hagshuja (2014, 6657 m) v indijski Himalaji z Luko Lindičem in Markom Prezljem ter z Lindičem na odpravi na Aljaski preplezal tri smeri v velikih aljaških stenah. Leta 2016 se je z Lindičem povzpel na Broad Peak (8047 m) in severni vrh Gašerbruma IV (7900 m) v Karakorumu, leto 2017 je začel v Skalnem gorovju v Kanadi, nato pa v indijski Himalaji z Urbanom Novakom in Markom Prezljem preplezal prvenstveno smer v zahodni steni Arjune (6250 m). Leta 2018 so se Česen, Luka Stražar in Britanec Tom Livingstone v zgodovino vpisali s prvim uspešnim vzponom na karakorumski Latok 1 (7145 m) s severne strani in za vzpon prejeli zlati cepin. Leta 2019 je po jugozahodnem grebenu dosegel vrh Ama Dablama (6812 m) v nepalski Himalaji. Leta 2022 je s Tomom Livingstonom opravil  poskus v novi smeri na severozahodni strani gore Gašerbrum III (dosežena višina: 7800 m), leta 2024 pa jima je uspelo preplezati 2000 višinskih metrov dolgo prvenstveno smer po zahodnem grebenu na Gašerbrum III (7952 m). 



Manca Ogrin