Odprava Bolivija 2025 | Letošnja snežena zima z več plezalnimi ovirami kot prednostmi

V andske vrhove se ni težko zaljubiti. Po izkušnji plezanja v perujski Beli verigi (Cordillera Blanca) izpred dveh let sva se letos z Urošem vrnila v Južno Ameriko. Tokratni cilj je bil bolivijski del Andov, natančneje hribi vzdolž vzhodne obale jezera Titicace. Nad njihovo privlačnostjo so bili pred stoletji, ko so prvič uzrli tamkajšnje vrhove, navdušeni že Španci, zato so jih poimenovali preprosto Cordillera Real - Kraljevska veriga.

Slovenski plezalec redkeje zaide v Bolivijo, kot v svojega severozahodnega mejaša Peru, zato je dostopnost informacij precej bornejša. V začetnem delu odprave sva se tako lotevala popularnejših ciljev, nekateri izmed njih so pravi zvezdniki obzorja nad prestolnico La Pazem, kjer sva bila nastanjena. Že člani prve slovenske odprave so bili prevzeti nad kuliso gora Kondorjeve skupine, tudi sama sva jih obiskala dvakrat in v tem času stala na petih tamkajšnjih vrhovih. Pogled iz Kondorjeve glave po planoti Altiplana, na desetine zasneženih vršacev vsenaokoli, milijonski La Paz in nekje daleč neskončno Titicaco je navdušujoč, še bolj pa v spominu ostaja plezanje na Levo krilo, saj gre za težko dostopen vrh. Strma snežna smer tik levo od najvišje točke Ala Izquierde sicer ne predstavlja velikih tehničnih težav, se pa nato vsaka naveza posebej odloči, kod jo bo ubrala nazaj do ledenika. Nobena od možnosti ni prav lahka, mi (na turi se nama je pridružil še ekvadorski alpinist David Halberstadt) smo se odločili za spust po smeri na snežno gobo in abalake. Pri drugem obisku Condoririja sva se odločila za alternativno mesto baznega tabora napram glavnini plezalcev, polčetrti dan nama je za izhodišče služila Laguna Eslovenia. Nad idilično laguno temnomodrega odseva bdi z ledenikom prekrit Pico Eslovenia, na najvišjo točko katerega sva stopila zadnji dan tamkajšnjega gostovanja. Gre za tehnično nezahtevno turo, vseeno pa je bilo njegovo ime zadosten magnet za pristop na vrh.

Začetek letošnje zimske sezone je bil po besedah lokalne gorske vodnice nenavaden, saj je v nasprotju z dolgoletno prakso padla velika količina snega. V času najinega prihoda na južno poloblo je sneženje že ponehalo, vreme se je ustalilo, ves čas odprave naju je spremljalo sonce, zato pa sva imela težave z novozapadlim snegom - še bolj kot samo gaženje na manj obiskanih vrhovih so težavo predstavljali težje prehodni ledeniki, kot v običajni andski sezoni. Tako sva namesto po želeni Francoski smeri na vrh priljubljene Huayne Potosi pristopila po normalni smeri.



Ko je bil proces aklimatizacije na želeni ravni, je prišel čas za prvo kompleksnejšo turo. Pri organizaciji nama je pomagal špansko govoreči David, za dolg pristop do morenskega tabora pod Chachacomani-jem sva se prvič na tej odpravi odločila za spremstvo nosača in dveh oslov. Kljub zgodnjemu štartu, šotore smo zapustili ob pol dveh ponoči, nam zaradi ledeniškega blodnjaka in mešanih snežnih razmer do svita ni uspelo doseči južne stene, tako da smo se preusmerili na normalko in vrh najinega drugega šesttisočaka na tej odpravi dosegli po zahodnem pobočju. Ostalo je še nekaj časa, močan veter zadnjih tednov se je umiril, temperatura na višini je postala znosnejša. Odločila sva se za še eno kompleksno turo, grebensko prečenje glavnih treh vrhov druge najvišje bolivijske gore, Illimanija. Po dvodnevnem dostopu in iskanju prehodov čez viseči ledenik velikih razsežnosti sva se nastanila tik pod začetkom grebena, ki pelje na Severni vrh, rob ledeniške razpoke je ponujal edini raven prostor daleč naokoli. V začetku noči tretjega dne sva pričela z vzponom, motivirana in željna vrha ter ostre grebenske rezi, a je utiranje gazi v globok zameten sneg, visoko nad šest tisoč metri, od naju zahtevalo preveč. Nekoliko kislih obrazov sva se vrnila v dolino vedoč, da je plezalnega dela odprave konec.

Dobro je vedeti: Vrhovi so zaradi taljenja ledu in snega vse težje dosegljivi. Mnogo desetletja starih smeri v praktičnem smislu ne obstaja več. Zaradi zgornjega razloga sta edina dva knjižna vodnička (uporabljala sva vodniček Bolivia Climbing, Yossi Brain, 1999) zgolj izhodišče za informacije, ki jih treba nato dodatno preveriti pri lokalnih vodnikih. V Boliviji je plačevanje s kartico še enkrat dražje kot z gotovino. Najbolje je tako v državo prinesti zadostno količino gotovine, ki se jo zamenja v lokalno valuto. Dviganje denarja je administrativno zahteven postopek. V kolikor sva za cilj izbrala manj popularen hrib oz. turo (torej karkoli razen Huayne Potosi in gora okoli Condoririja), logistika in kompleksnost cele ture skokovito narasteta. Do nekje 5800 m so bolivijske gore precej prijazne, nato pa z višino veter in mraz hitro naraščata. Jej le tisto česar si vajen doma. Dehidrirana hrana nama je enkrat povzročila prebavne težave.

Kronološko poročilo:

• 16., 17. junij: Let Benetke-Barcelona-Bogota-La Paz
• 18. junij: Začetek aklimatizacije: kolesarski spust po Cesti smrti
• 19. junij: Ogled mesta, zbiranje informacij, nakup hrane
• 20. junij: Dostop do baznega tabora pod Condoririjem (4620 m) in pristop na Pico Austria (5320 m)
• 21. junij: Pristop na Kondorjevo Desno krilo (Ala Derecha, 5586 m) in povratek v La Paz
• 22. junij: Počitek
• 23. junij: Reševanje administrativnih težav in priprava na naslednjo turo
• 24. junij: Odhod na Paso Zongo in postavitev morenskega tabora pod Huayno Potosi (cca. 5200 m)
• 25. junij: Nočni odhod po normalni smeri in obračanje na cca. 5750 m
• 26. junij: Počitek, obisk balvanske stence
• 27. junij: Odhod do Lagune Eslovenia, postavitev tabora (4870 m)
• 28. junij: Pristop na Kondorjevo glavo (Cabeza de Condor, 5648 m)
• 29. junij: Pristop na Kondorjevo Levo krilo (Ala Izquierda, 5532 m)
• 30. junij: Pristop na Pico Eslovenia (5447 m) in povratek v La Paz
• 1. julij: Počitek, obisk balvanske stence
• 2. julij: Priprave na turo in večerni odhod na Paso Zongo
• 3. julij: Pristop na Huayno Potosi (6088 m) in povratek v La Paz
• 4. julij: Počitek
• 5. julij: Odhod v morenski tabor pod Chachacomani (cca. 5100 m)
• 6. julij: Nočni dostop do južne stene, preusmeritev na normalko in pristop na Chachacomani (6074 m)
• 7. julij: Povratek iz morenskega tabora v La Paz
• 8. julij: Počitek, obisk balvanske stence
• 9. julij: Počitek in priprava na naslednjo turo
• 10. julij: Odhod pod Illimani in postavitev morenskega tabora (cca. 4900 m)
• 11. julij: Dostop, plezanje po ledeniku in postavitev višinskega tabora (cca. 5850 m)
• 12. julij: Poskus v smeri Severnega vrha Illimanija, obračanje na cca. 6140 m, povratek v La Paz
• 13. julij: Počitek
• 14. julij: Turistični obisk jezera Titicaca
• 15.-17. julij: Priprave in povratek domov (La Paz-Bogota-Barcelona-Benetke)