četrtek, 19. november 2026
Marjeta Klemenc: V gorah in življenju ne smeš biti brezbrižen
Marjeta je začela na Radiu Tržič, v Ljubljani je nato pokrivala gospodarstvo, policijo in predvsem vojsko – dvakrat je bila v Afganistanu, v Čadu, na Kosovu velikokrat. Zadnjih dobrih deset let je dopisnica RTV Slovenija z zgornje Gorenjske, kjer so hribovske zgodbe le droben del dela: pokriva vse, od železniških zapor do lokalnih volitev.
Ko poročaš o smrti prijateljev
Nekoč je »letela« na vsako nesrečo v gorah, danes praviloma poročajo le še o večjih nesrečah. Mejo ima jasno: ne bo zvonila na vrata in spraševala svojcev. »Moja mama, ki gleda televizijo, bo mirno živela brez tega. Ne potrebujemo tega!«
Najtežje je, ko žrtve poznaš. Marjeta je pisala o Tomažu Humarju in drugih prijateljih, po smrti Dava Karničarja pa je prvič rekla: ne bom, ne zmorem.
Ko se je nekoč pripeljala mimo intervencije in ugotovila, da ponesrečenca pozna, je sestavila tri stavke in dodala opozorilo: zgoraj je še sneg, preverite razmere. Nič več. S kilometrino vedno več zadrži zase – ker ni treba, da vse vemo.
Nesreča kot lekcija, ne kot trač
Namesto ugibanja, kdo je bil s kom in kaj je zagrešil, bi se morali vprašati sami: kakšne so razmere, bi se obrnil, kaj moram narediti na sebi? Tako postane nesreča »pozitiven podatek« – nekaj, iz česar se učiš, ne nekaj, nad čimer se naslajaš.
Ajdovska deklica, ki ni nikoli izginila
Marjeta nima nobenega družbenega omrežja, a spominja, kako smo se ujeli v lažno “Facebook zgodbo”: zamegljena fotografija z vestjo, da Ajdovske deklice na Prisojniku ni več. Novico so objavili celo na TV Slovenija. Naslednje jutro je bilo jasno, da ne drži, snemalec Silvo pa je moral na Vršič posneti deklico – točno takšno, kot je bila vedno. »Žalostna sem, da smo to kupili.«
Površne zgodbe z omrežij se prelivajo na uradne spletne strani, v časopise in oddaje. Miha doda znano izkušnjo: ko bereš o gorah, opaziš vse napake – potem pa z enakim zaupanjem bereš o gospodarstvu. Marjetin recept je preprost: bodi skeptičen do vsega in preveri tisto, kar te res zanima. Ostalo pusti mimo, a vedi, da lahko nasedeš tudi sam.
Možganska kap sredi Dražgoš
Marjeto je zadela možganska kap pri poročanju s terena. Slišala se je, da ne govori normalno, a nihče je ni opozoril. Odpeljala se je domov, zvečer pa je šlo s sireno v Ljubljano. Naslednje jutro je sedela na postelji in ugotovila, da ne zna govoriti. Prva misel: »Joj, jaz moram še delati!«
Znova se je morala naučiti govoriti, brati in pisati. Na kliniki je v zvezek zapisovala vsako stvar, ki jo je zagledala – okno, računalnik, seveda narobe. Doma je z mešalnikom v roki obstala: kaj pa zdaj s tem? Na prvi turni smuki je na vrhu pozabila, kako se smuča.
Šele po dveh, treh letih je prišla do spoznanj, ki jih deli danes:
- Naredi najbolje, kar zmoreš – potem odklopi.
- Svet se ne podre brez tebe. Nekaj mesecev je ni bilo, pa se »bajta ni porušila«.
- Ni treba vsega nositi v glavi. Nekoč je na pamet znala tisoč telefonskih številk, danes ve, kje jih najde.
- Živi tudi zase – ker bo, ko boš ti v redu, v redu tudi vse drugo.
Od planinskega krožka do Nepala
Doma niso hodili v hribe – gore so jo zagrabile v planinskem krožku v četrtem razredu. V planinski šoli se je naučila, da se ob dežju ali jeklenicah obrneš, in to je kot najstnica tudi storila: po treh avtobusih in štopanju iz Tržiča pod Prisojnik se je obrnila in šla domov. Bilo je enostavno prenevarno.
V Nepalu je bila prvič leta 2007, ko je s snemalcem snemala film, in znova leta 2018. Pot je ostala enaka, vse drugo je bilo neprepoznavno. Njena generacija je v devetdesetih »udarila na Zahod«, zdaj pa jo vleče na Vzhod – čeprav se z Miho strinjata, da bomo verjetno prepozni: Durmitor in Prokletije so bili letos »divji«, Albanija je postala hit.
Ko gore postanejo kulisa
Nekoč so v hribe hodili hribovci, danes hodijo vsi, ker je moderno – in mnogi ne zaradi razgleda, ampak da se slikajo in to delijo.
Julijske Alpe so postale turistični produkt. Težava ni v številu ljudi, ampak v tem, da so vsi na istih mestih. Skritih kotičkov ni več, domačini z Bleda za nakup v Lescah porabijo uro in pol, vsako leto je petsto postelj več, kmetov, ki bi pridelovali lokalno hrano je vse manj. Triglav je postal poligon za množice. Strategije se pišejo, oktobra pozabimo, maja pa spet tarnamo.
Pa vendar ni vse slabo: ves svet ve, kako lepo je pri nas. »Moramo se tega zavedati še mi sami.«
»V hribih ne moreš biti brezbrižen, če hočeš preživeti. In tako je tudi v življenju.«
Zgodbe z mikrofonom v roki
Ko je Davo Karničar leta 2000 kot prvi smučal z vrha Everesta, ga je šla pričakat na Dunaj. Ko je snemala Franja Potočnika iz Mojstrane, ki je bil v enem letu 366-krat na Triglavu, je helikopter na Kredarici v vetru in svežem snegu komaj pristal. Proti vrhu jo je premetavalo, zvečer pa je morala v Ljubljano za poročila – peš, v decembrski temi proti Krmi. Na srečo je nasproti prišel pokojni Igor Zlodej na smučeh in po njegovi sledi sta tekla skoraj do Radovne. Maskerki je v gorski opremi rekla: »Samo malo me počloveči.«
Pri požaru na Komarči je stala na robu in govorila v kamero, ko je helikopter odvrgel vodo – naravnost nanjo. Kamera je crknila, Marjeta je bila mokra do kože.
Danes: špancir, gobe in ljubi mir
Plezanje in težje ferate danes ne pridejo več v poštev. Hodi na mirne »špancirje« – kam, ne pove – in malo po gobe, ne kot strastna gobarka, ampak zaradi samega iskanja. Nekaj vzame, nekaj pusti.
Pogovor z Marjeto Klemenc je redek pogled za kulise poročanja o gorah: kaj ostane v beležnici in zakaj, kako hitro se resnica izgubi v klikih in kako drugače vidiš življenje, ko se moraš znova naučiti izgovoriti npr. besedo »okno«. Na koncu izreče željo:
»Vesela bom, če bodo ljudje še naprej radi hodili v hribe – in spoštljivo. Do ljudi, predvsem pa do narave.«
Poslušajte celotno epizodo
Celotno 93. epizodo podkasta V steni Planinske zveze Slovenije poslušajte na [povezava do epizode] – in jo delite z nekom, s komer hodite v gore. Privežite se na vrv, dvojno se preverite in stopite z nami v steno.
