Peta, zaključna skupna akcija SMAR v 2012 - Eiger

Peta plezalna tura je bila namenjena plezanju v enem od najbolj razvpitih alpinističnih ciljev v Evropi - Eigerju. Klasično smer so premagali od 17. do 19. novembra, celotna akcija pa je potekala od 15. do 20. novembra 2012.

Udeleženci: Luka Lindič (organizacijski vodja izleta), Luka Krajnc (organizacijski pomočnik) in Tadej Krišelj.

Peta plezalna tura je bila namenjena plezanju v enem od najbolj razvpitih alpinističnih ciljev v Evropi. Eiger je bil izbran zato, ker smo želeli prvo leto zaključiti s plezanjem v steni, ki terja resen in odgovoren pristop. Ekipa je bila tokrat le polovična. Luka Stražar in Nejc Marčič sta počivala po zelo uspešnem plezanju v Nepalu, Nejc Pozvek pa resno zaključuje študij.

Nosilci akcije so dobro zdržali pritisk zloglasnega cilja in v naprej določen datum vzpona ter nekaj spletnega provociranja. Res je dandanes moderno v Alpe oditi takrat, ko so razmere »idealne« in socialna omrežja prepredena z informacijami. Vendar je bila naša ideja prav v tem, da se držimo zastavljenega plana in se s tem preizkusimo tudi v sposobnosti optimalnega izkoristka razpoložljivih razmer v izbranem času. Ta vrlina je pomembna pri vseh organizacijsko zahtevnih akcijah, ki ne dopuščajo sprenevedanja in mencanja, saj organizirana skupina vsekakor deluje nekoliko drugače kot svobodnjaški posameznik.

Naš namen je bil v celoti dosežen. Z zadovoljstvom lahko zapišem, da so se fantje dostojno izkazali in vztrajali v prostem plezanju kljub temu, da so jih razmere prisilile v veliko daljše plezanje kot so sprva pričakovali.

Akcijsko poročilo v nadaljevanju je napisal Luka Krajnc.

Marko Prezelj

---

AKCIJSKO POROČILO

Po »odpravarsko« smo se držali našega pol leta prej določenega datuma za 5. akcijo SMAR in se v okrnjeni zasedbi, a polni zagona odpeljali proti Interlaknu. Deževnemu obdobju v preteklih tednih je sledilo izboljšanje  pred našim odhodom in ugodna vremenska napoved za prihajajoče dni. Podrobnih informacij o plezalnih razmerah v Eigerju nismo imeli, zato se nam je celo pot po glavi motalo nešteto vprašanj in teorij o razpletu dni, ki so pred nami. Naslednje popoldne smo s Kleine Scheidegga odšli pod steno preveriti dejansko stanje in opazili, da v snegu ni nobenih sledi o predhodnih vzponih. Pod steno smo naleteli na nepredelan suh sneg, a po tihem še vedno upali, da je višje v steni bolje. S slutnjo po ne najboljših razmerah, je bilo ob pakiranju opreme večer pred začetkom vzpona zaznati dobršno mero pozitivne napetosti in pričakovanja. Sprva smo imeli še nekaj dileme glede izbire smeri, a smo se kmalu soglasno odločili, da bo v danih razmerah prost vzpon prek klasične smeri, primerna tura za resno spoznavanje s steno v kateri nihče od nas še ni plezal.

Naslednje jutro smo ob prvi svetlobi začeli s plezanjem in že v prvih raztežajih je bilo jasno, da naša naloga ne bo tako enostavna kot je izgledalo na prvi pogled. Da so razmere daleč od idealnih je ugotovila tudi lokalna naveza, ki je priplezala za nami  in se brez večjih pomislekov, čez okno v steni, po železniških tirih odpravila nazaj proti dolini. Z uporabo drytooling tehnike smo prosto preplezali »težko poč« ter si po »Hinterstoiserjevi prečki« že v temi uredili bivak v »lastovičjem gnezdu«.

Naslednji dan smo nadaljevali z gaženjem nepredelanega snega, ki je segal nad kolena, preko prvega in drugega snežišča. »Rampa« je postregla z zahtevnimi prosto plezalnimi detajli. Večino snega v smeri je bilo neuporabnega za plezanje, zato je bilo potrebnega veliko čiščenja, ter plezanja z orodji in rokami po skali. Zaradi kratkega dneva in počasnega napredovanja nas je na vrhu »rampe« zopet ujela tema in uredili smo si bivak na eni izmed polic pred »prečnico bogov«.

Zaradi nepredvidenega trajanja vzpona, nam je tretje jutro zmanjkalo plina in hrane. Preko »prečnice bogov« in »pajka« smo nadaljevali plezanje do izstopnih kaminov. Kljub temu, da nas je že lovila tema smo se uspešno uprli uporabi fiksnih vrvi in nadaljevali s prostim plezanjem do vrha stene. Seveda bi nam uporaba fiksnih vrvi prihranila marsikateri napet trenutek in kar nekaj časa, a smo raje stavili na ustrezen stil kot na popularno hitrost.

Mogoče (ni)smo pogledali v prihodnost in doživeli odlično izkušnjo, ki je dobro preizkusila našo psihofizično pripravljenost, ter med nami spletla še trdnejšo vez, ki bo služila kot osnova za zahtevne vzpone v prihodnje. Kljub temu, da ima Klasična smer že kar nekaj slovenskih ponovitev, pa lahko povsem proste vzpone še vedno preštejemo na prste ene roke. Ugotovili smo tudi, da so klasične smeri v zahtevnih razmerah še vedno lahko izziv in velik zalogaj za vsakega alpinista. 

Klasično (Heckmair, Harrer, Kasparek, Vorg ) smer  v Eigerju (VI, M6, 6a, 1800 m) smo v treh dneh od 17. do 19. 11. 2012 prosto preplezali Luka Lindič, Tadej Krišelj in Luka Krajnc.

Iskrena zahvala Planinski zvezi Slovenije za pomoč in podporo.

Luka Krajnc
Foto arhiv SMAR
--------------------------------
Preberite tudi:
- Četrta skupna akcija SMAR - Wielder Kaiser
- Tretja skupna akcija SMAR: Val di Mello in Piz Badile
- Druga skupna akcija SMAR - Slovenske mladinske alpinistične reprezentance
- Na novinarski predstavili SMAR, alpinistične odprave 2012, sodelovanje PZS v Nepalu in uspehe mladih športnih plezalcev 
- 1. akcija Slovenske mladinske alpinistične reprezentance - Tirolska