Kolumna

SMARovci so za pripravo na jesensko odpravo plezali v peščenjaku na Češkem, foto Marko Prezelj

četrtek, 6. junij 2013

SMARovci za jesensko odpravo plezali v peščenjaku na Češkem

Od 18. do 26. maja 2013 so smarovci - člani slovenske mladinske alpinistične reprezentance (SMAR) plezali v peščenjaku Saške in Bohemije na Češkem. Poleg članov reprezentance in mentorja Marka Prezlja je bil z njimi tudi alpinist Tomaž Jakofčič in zdravnik Miha Gašperin.

SMAR_Ceska_maj2013_IMG_5532_foto_Marko_Prezelj_mUdeleženci: Luka Krajnc (izvedbeni vodja), Tadej Krišelj (pomočnik), Luka Lindič, Nejc Marčič, Martin Žumer in Marko Prezelj (mentor). Opravičeno odsoten je bil Luka Stražar.

Pridružena gosta: Tomaž Jakofčič (v območju Dečin) in Miha Gašperin (v območju Adršpach).

Lokalna vodnika: Karel Belina (Dečin) in Petr John (Adršpach), hvaležno zaposlena prek mojega znanca iz Prage Ladislava Jiraska - Ladeka.

V letnem planu smo na pobudo izvedbenega vodje najprej predvideli plezanje na Korziki. Med zimskim gostovanjem japonskih alpinistov pri nas je Luka predlagal zamenjavo cilja. To se je izkazalo za cenejšo in manj običajno izbiro od prvotno planirane.

Tokratno plezanje in druženje lahko označim za najbolj povezovalno v obdobju enega leta, odkar SMAR obstaja. Dobro smo izmerili, očistili in uravnotežili fizis in ego ter ožemali različne žleze z notranjim izločanjem vseh prisotnih posameznikov vključenih v skupino.

SMAR_Ceska_maj2013_IMG_5523_foto_Marko_Prezelj_m

Plezanje v peščenjaku Saške in Bohemije je svojevrstno. Predvsem zato, ker so lokalni plezalci razvili in ohranili prav posebno zdrav odnos do plezanja v stolpih iz občutljivega materiala. Peščenjak je marsikje tako mehak, da so stopi zaradi pogoste rabe ponekod že izdolbeni. V počeh, kjer plezalec preizkuša plezalne veščine in svojo ustvarjalnost pri (ne)nameščanju varovanja, bi uporaba kovinskih varoval pustila trajne škodljive sledi. Za varovanje se zato uporabljajo predvsem različne zanke z različno velikimi vozli - 'smičke', ki jih mora plezalec kar najbolj spretno zagozditi v razpoke, da zadržijo morebiten padec. Tam, kjer je avtor smeri presodil, da je potrebno res dobro varovanje, so v peščenjak zabiti močni klini z velikim obročkom. Ti klini ne potešijo vseh pričakovanj plezalca, ki je (raz)vajen vpenjanja svedrovcev v primorskih plezališčih. Plezanje v peščenjaku ima ob spoštovanju strogih etičnih pravil veliko elementov, ki so značilni za klasični alpinizem, pri katerem je obvladovanje negotovosti izraženo močneje kot demonstracija fizične moči. Linije, ki niso bile preplezane v skladu s pravili, lokalci ignorirajo (v plezalnem vodniku sploh niso omenjene) ali v skrajnem primeru odstranijo vsa morebitna varovala. Lokalne ocene smo 'prevajali' le prvi dan, potem pa smo si priznali, da je zaradi naše 'peščene' neizkušenosti, prevajanje ocen popolnoma nesmiselno.

V večini zahtevnejših smeri je že nameščeno (komaj) kakšno fiksno varovalo. Pogosto je to na takem mestu, da se najprej spontano vprašaš, kako do tja varno priti. Ko »rešilni« obroček vpneš, začutiš olajšanje, ki ne traja prav dolgo, ker se moraš premikati naprej, če hočeš preplezati izbrano smer. V zahtevnih smereh negotovost običajno narašča eksponentno z razdaljo od zaupanja (ne)vrednega varovala. Sprotno nameščanje varovalnih vozlov terja izkušnje, ker gre v večini ključnih detajlov za drobne spretnosti, ki ločijo odlično varovanje od navideznega »privezovanja duše«. Dodaten element v to plezanje vnaša zahteva, da se na najbolj tradicionalnih področjih ne sme uporabljati magnezije. Marsikdo od nas je nagonsko segal v manjkajočo vrečko z magnezijo. Iskanje oprimkov in obvladovanje ravnotežja tako lahko le nekaj metrov nad tlemi postane zelo hribovsko.

Izjemnega pomena je bilo tudi druženje z dvema lokalnima poznavalcema. V Dečinu je za nas očetovsko skrbel Karel Belina. Sprva smo ga dojeli kot poskočnega 'penzionista', ko pa smo listali plezalni vodnik in brez uspeha poskusili preplezati par njegovih smeri, je zraslo tudi naše iskreno spoštovanje do tega izjemnega človeka. Plezanju je predan. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je preplezal večino bolj ali manj logičnih linij v stolpih ob Labi in drugje. Bernd Arnold ga je v nekaterih najtežjih linijah sicer včasih prehitel, vendar ima 66 letni Karel še toliko mladostne energije, da je njegova družba navdušujoča.

Ko smo Karla po uvodnem tečaju vozlanja (»smičkanja«) radovedno vprašali kako je s to »umetno obrtjo« v Adršpachu, se je navihano zasmejal: »Malo smički. Musiš znat lezt.« Po predahu je še koprneče zavzdihnil, da bi šel z nami v Andrspach, če bi imel čas. Na ta način jeSMAR_Ceska_maj2013_IMG_5535_foto_Marko_Prezelj_m okrepil našo radovednost in strašljiv sloves Adršpacha.

V Adršpachu nas je sprejel Petr John. Podobno kot Karel, tudi Petr najprej ni ustvaril prepričljivega vtisa pred skupino vedoželjnih mladcev. Po nekaj urah strokovnega vodenja med neštetimi stolpi, pa smo vsi postali 'naviti' zgolj od opazovanja in poslušanja. Ko je Petr kasneje plezal, je bilo takoj videti, da gibanje v navpičnem pesku obvlada. Njegovo lahkotno gibanje, umirjen karakter in ustrežljiv pristop nas je kalibriral za spoštljiv pristop k plezanju. Smeri z visokimi ocenami smo se začeli nagonsko izogibati.

Med plezanjem stare klasike na stolp Starosta v Adršpachu, so mi Karlove jedrnate besede ves čas odzvanjale v glavi. Luka Krajnc je, podobno kot jaz, sopihaje priplezal do edinega obroča v prvem raztežaju, pet metrov desno od varovališča. Po nerodnem prestopanju je omenil, da bo kmalu začelo deževati. To resni plezalci navdušeno povemo takrat, ko notranjo željo po sestopu prekrivamo z zunanjimi okoliščinami. Dodal sem, da res že malo rosi. Hitro se je smeje odzval: »Ja, pri tebi rosi, pri meni pa ščije.« Ta 'haiku' naju je spodbudil, da sva kljub dežju nadaljevala proti vrhu stolpa. Tik pod vrhom širokega kamina, v katerega je prosto visela vrv, je (tudi) rahel dež ustvaril prav posebne razmere. Parkrat sem se z rokami dvomeče naslonil na oddaljeno steno stolpa na katerega sva plezala in se poskusil še z nogami spraviti na (ne)dosegljiv stolp. Gib, ki bi ga moral narediti, mi je bil tuj, nadomestne izbire pa praktično nisem poznal. Po očiščevalnem momljanju in izgovarjanju na drobljivo in mokro kamnino sem se sprijaznil s tem, da očitno še ne znam plezat tako kot Karlovi predhodniki iz tridesetih let prejšnjega stoletja, potem pa sem vendarle uspel z desno nogo nekako zamahniti in se sočasno skobacati na peščeno izravnavo.

Veseli smo bili družbe našega dobrohotnega kritika in strokovnjaka Tomaža Jakofčiča - Jake, ki je s svojo unikatno pojavo in humorjem prijazno poudaril pomen družabnosti za uspešno delovanje skupine. Jaka se je pred našim odhodom v Adršpach zadovoljen odpeljal z vlakom domov. Zamenjal ga je Miha Gašperin, ki bo zdravnik na naši jesenski odpravi. Medsebojno spoznavanje pred nameravano odpravo je bilo zelo dobrodošlo.

Potovali smo z najetim kombijem, nastanjeni smo bili v preprostih apartmajih, kuhali pa smo si pretežno sami. Celotna akcija je bila dobro organizirana in izvedena ob spoznavanju nekoliko drugačne kulture in miselnosti. Navdušujoče.

Naslednja akcija SMAR bo konec junija - plezanje v Alpah, področje Ecrins.

Akcijsko poročilo v prilogi je napisal Tadej Krišelj.

Besedilo in foto Marko Prezelj



AKCIJSKO POROČILO

Za drugo letošnjo plezalno druženje smo izbrali peščene stolpe Češke. Plezanje v češkem peščenjaku je zanimivo zaradi dolgoletne tradicije in plezalne etike. Zaradi drugačnega opremljanja smeri (od spodaj) in drugačnih premičnih varoval (vozli), je za vzpon po katerikoli smeri treba pokazati veliko več kot pri športnem plezanju.

18.-19. 5. Na pot smo se odpravili v soboto zjutraj in po približno devetih urah vožnje prišli na Češko, natančneje v Dečin, kjer smo preživeli naslednje štiri dni. Dogovorjeni smo bili s Karlom Belino, ki v peščenjakih Labe pleza že petdeset let in je še vedno v zavidljivi plezalni formi. Prvi dan smo plezali v dolini reke Labe in že samo pogled na stolpe je dal vedeti, da bo šlo zares. Karel nam je pokazal kako se naredi SMAR_Ceska_maj2013_IMG_5476_foto_Tadej_Krišeljvozle, katere se uporablja za varovanje. Čehi za ocenjevanje smeri uporabljajo svojo lestvico, ki se razlikuje od francoske predvsem po tem, da so ocene precej težje kot to razkrije prevod.

20. 5. Drugi plezalni dan nas je Karel vodil v idiličen počitniški kraj Ostrovo, ki ga prav tako kot dolino Labe krasijo številni stolpi. Skala je tu še posebej dobra zato smo bili vsi navdušeni.

21.-22. 5. Zadnji dan plezanja v okolici Dečina so bile mišice že precej utrujene in glave že polne vtisov prejšnjih dni. Karel je za nas izbral stolp President. V oči nam je takoj padla poč, ki po sredini preseka stolp, vendar se je nihče ni lotil zaradi kombinacije utrujenosti in prestrašenosti. Splezali pa smo par starejših klasičnih smeri, ki pa so kljub temu ponudile estetsko plezarijo in spoštovanje do lokalnih plezalcev, ki so jih splezali pred štirimi desetletji. Zvečer smo skuhali poslovilno večerjo s Karlom, naslednji dan pa smo se odpeljali proti tri ure oddaljenem Aderšpchu, ki velja za najbolj zloglasno češko plezalno destinacijo. Karel je plezanje tam opisal s stavkom » tam ne rabiš vozlov, ampak moraš znat plezat«.

23. 5. Zjutraj nas je pričakal lokalni plezalec Petr John. Uvodoma smo se sprehodil skozi narodni park kjer se nahajajo stolpi. Najbolj so izstopale številne zelo redko ali sploh nenavrtane poči. Po kratkem počitku pa smo šli plezat v kanjon Teplice, kjer smo se tudi preizkusili v plezanju poči.

24. 5. Predzadnji dan so bile na vrsti Križevske stene, kjer so smeri večinoma bolje varovane kot v Aderšpachu, poslovili smo se od Petra, ki se je zelo potrudil, da nam je predstavil vse te stolpe.

25. 5. Zadnji plezalni dan smo izkoristili za plezanje v Aderšpachu, malo nam je zagodlo tudi vreme, saj je sredi dopoldneva začelo deževati, tako da smo morali prenehati s plezanjem. Češki peščenjak zahteva od plezalca da pokaže vse svoje znanje, zato mislim da je vreden ponovnega obiska. Posebej mi je bila všeč tradicija, ki je klub razvoju plezalne opreme ohranila vse te smeri še vedno težke.

SMAR_Ceska_maj2013_IMG_5489_foto_Luka_Lindič

Mnenja ostalih udeležencev:

Luka Lindič: »Tokratna akcija je bila zame ena izmed boljših do sedaj. Veliko psihično napornega plezanja naredi na videz majhne stene dovolj velike. Včasih celo prevelike. Mislim, da je bilo vse skupaj odlična priprava na prihajajočo skalno sezono. Področje, kjer smo plezali je zagotovo vredno ponovnega obiska.«

Martin Žumer: »Nov tip skale, način varovanja, in etika pomembnejša od številk, to je zagotovo izkušnja, ki ti je v veliko pomoč. Brez lokalnih plezalcev in skupinskega duha bi bila ta izkušnja precej manj doživeta.«

Nejc Marčič: »Plezanje na Češkem je bila odlična izkušnja. Luka je organiziral najboljši tabor do sedaj. V Dečinu smo se vplezavali pod vodstvom Karla, ki je lepo stopnjeval težavna plezališča pred Aderšpachom, ki nam je dal lekcijo. Po plezanju gladke poči brez magnezije, za sabo pa gledaš lahko le vozle (ki jim je treba pač zaupati) zataknejene v poči in soplezalca spodaj, ki ga je ravno toliko strah kot tebe, se počutiš pravega 'čeha'.«

Luka Krajnc: »Plezanje na Češkem mi je bilo zaradi drugačnosti in stroge etike, ki jo ohranjajo, zelo všeč. Vsak dan smo se imeli priložnost naučiti kaj novega. Zaupanje v vozle in sposobnost njihovega nameščanja je linearno naraščala in teden mi je kar prehitro minil. Verjamem, da se bom še kdaj znašel na drsečih grifih, par metrov nad zadnjo "smičko" in se med sočnimi kletvicami vprašal 'Pa kaj mi je tega treba?', potem pa bo na vrhu stolpa zopet ves trud poplačan.«

Na tej akciji smo bili prisotni vsi člani SMAR-a, razen Luke Stražarja, ki je imel obveznosti pri šolanju za gorskega vodnika. Pri plezanju v Dečinu se nam je kot gost pridružil Tomaž Jakofčič, v drugem delu pa je plezal z nami zdravnik Miha Gašperin, ki bo jeseni sodeloval na skupni odpravi. Oba gosta sta dobro pripomogla k splošnemu vzdušju, zato se sodelovanja z njima veselimo tudi v prihodnosti.
https://mail.google.com/mail/images/cleardot.gif

Planinski zvezi Slovenije se zahvaljujemo za pomoč pri izvedbi akcije.

Tadej Krišelj

Fotogalerija

Avtor: Foto člani SMAR