SMARovci na izmenjavi na Japonskem

Po lanskem obisku japonskih alpinistov v Sloveniji je letos sledil povratni obisk naših alpinistov, članov Slovenske mladinske alpinistične reprezentance (SMAR), na Japonskem. Naš sedemčlansko ekipo SMAR so japonski alpinisti gostili v času med 20. februarjem in 3. marcem 2014.

Slovenska mladinska alpinistična reprezentanca (SMAR)

Drugi del izmenjave z japonskimi alpinisti, 20. februar-3. marec 2014

Udeleženci: Luka Lindič, Luka Stražar, Luka Krajnc, Nejc Marčič, Tadej Krišelj, Martin Žumer in Marko Prezelj (mentor).

Japonski gostitelji: Naoe Sakashita (vodja), Katsutaka Yokoyama - 'Jumbo', Ryo Masumoto, Yusuke Sato, Yasushi Okada, Kenshi Imai, Kimihiro Miyagi, Suguru Takayanagi, Genki, Manome ...

Po lanskem obisku japonskih alpinistov v Sloveniji je letos sledil naš povratni obisk. V Tokio smo potovali z letališča v Benetkah prek Dubaja.

Utrjevanje stikov z ljudmi iz drugačnega okolja in spoznavanje razlik med nami je bilo tokrat še bolj intenzivno kot pred letom, ko smo se Slovenci preizkusili kot gostitelji v domačem okolju. Japonska je otoška država, ki s svojo bogato zgodovino, gospodarstvom in kulturo zavzema vidno mesto v svetu. Na alpinističnem zemljevidu so Japonci prisotni že dolgo, a so bili zaradi različnih stereotipnih predstav pogosto obravnavani kot nekakšni eksoti s posebnim odnosom do alpinizma in življenja. Nedvomno so razlike med Slovenci in Japonci precejšnje, vendar so tovrstne razlike lahko tudi spodbuda za sodelovanje in širše razumevanje. Mi smo v primerjavi z Japonci dokaj razvajeni v smislu naravnih danosti za plezanje. Slovenija in bližnja okolica je razkošna z raznovrstnimi plezališči in gorami, kjer lahko vsak najde primeren izziv brez velikih logističnih problemov ali dolgih potovanj. Japonska kljub svoji velikosti ponuja veliko manj plezalnih možnosti, kot jih imamo tukaj. Triurna vožnja do plezališča ali do gora za Japonce ni nič nenavadnega, za nas pa to pogosto psihološko predstavlja že malo »odpravo«.


SMAR se na ogled postavi - tokrat ob plezanju na Japonskem, foto Marko Prezelj

Naoe Sakashita je poskrbel, da smo bili deležni iskrenega gostoljubja. Po prihodu v Tokio nas je nastanil v hotelu in takoj postregel z značilno japonsko hrano. Suši in sašimi sestavljajo surovi morski sadeži, ki nekaterim niso šli v slast. Kasneje je japonski način prehranjevanja, poleg neugodnih razmer za obisk gora, zaznamoval naše počutje na Japonskem.

Predvideno je bilo plezanje v japonskih Alpah v bližini Matsumota in plezanje v Jogasakiju, plezalnem področju na obali Pacifika, kjer vulkanska kamnina in pacifiški valovi ustvarjajo svojevrstno vzdušje.

Teden dni pred našim prihodom je Japonsko zajelo obilno sneženje in povzročilo kaotične razmere celo v Tokiu, kjer se sneg redko obdrži. Ob našem prihodu je bilo v gorah še vedno več kot meter nepredelanega snega, posamezni odseki cest pa so bili še vedno težko prevozni. Zato smo najprej z vlakom odšli v Jogasaki. Naoe nas je »tolažil«, da smo podobnih razmer že vajeni vsaj z minule odprave v Tibet in z obiska Japoncev v Sloveniji. Resnici na ljubo smo imeli na Japonskem še najmanj neposrednega stika s snegom.

Prvi dan smo plezali balvane in se seznanjali z vulkansko kamnino. Drugi dan je bilo na vrsti plezanje z vrvjo v dveh različnih področjih tik ob morju. Butanje Pacifika ob razjedeno obalo ustvarja izjemno zvočno kuliso in klimo, ki obiskovalca dobesedno kliče k aktivnosti. Najbolj popularno področje smo obiskali v ponedeljek, ko je bil obisk lokalnih plezalcev majhen. Rezultatsko je bil najbolj uspešen Luka Lindič, ki je uspel preplezati smer z oceno 8a.

Kasneje smo se preselili v Matsumoto z željo po obisku Japonskih Alp. Nastanjeni smo bili v študentskem domu in prvi dan sodelovali na zimskem srečanju japonskih alpinistov. V univerzitetni knjižnici smo predstavili slovenski alpinizem in slovenske gore. Zadovoljni smo bili z velikim obiskom in odobravanjem publike. Matsumoto namreč velja za nekakšen alpinistični center Japonske. Med plezanjem v lokalni telovadnici so se naši gostitelji ukvarjali s podobnim problemom kot mi, ko smo gostili njih. Kam se odpraviti, da se ne bomo izpostavljali plazovom in neugodnim razmeram za plezanje? Določili smo že naveze in konkretne cilje, ko nas je dosegla novica, da je na dostopni cesti plaz zrinil s ceste krajevni avtobus. Ta informacija je botrovala odločitvi, da gremo plezat balvane v bližino Toyote. Po dveh dnevih plezanja različnih balvanskih problemov smo se vrnili v Tokio, kjer je Naoe priredil slovesno večerjo in predstavitev slovenskega mentorskega programa za izbrane goste. Še posebej veseli smo bili srečanja s Cvetom Podlogarjem, ki se na Japonskem preživlja z gorskim vodništvom in Jujijem Hirajamo, legendarnim športnim plezalcem, ki še vedno pleza zahtevne smeri. Vsak po svoje sta Cveto in Juji izražala navdušenje za hribe in plezanje.

Slovenska ekipa tokrat ni imela skoraj nikakršne možnosti izbire, ker smo se povsem podredili predlogom in izbiri gostiteljev. Plezalni obisk Japonske je zadostil osnovnemu namenu, čeprav japonskih gora sploh nismo videli. Gostitelji so se zelo trudili, da bi nam predstavili najbolj zanimiva področja za plezanje. Tvegane snežne razmere so nas usmerile v plezališča, kjer smo se srečali tudi z lokalnimi plezalci in družno ugotovili, da imamo Slovenci res idealne razmere za plezanje.


Luka Lindič uspešen na Japonskem, foto Marko Prezelj

Planinska zveza Slovenije nam je pomagala s kritjem prevoza do Tokia in nazaj, gostitelji pa so ves čas potrpežljivo skrbeli za nas. Mogoče je kdo pričakoval drugačno doživetje, kot ga je bil deležen, res pa je, da je bila tokratna akcija SMAR že od začetka negotova in nepredvidljiva. Soglasni smo, da so nas gostitelji razvajali z gostoljubnostjo, kakršno bi mi težko vrnili v enaki meri.

Zgoščeni vtisi fantov mozaično dopolnjujejo poročilo.

Naslednja akcija SMAR bo junija - plezanje v Sloveniji s francoskimi alpinisti.

Marko Prezelj

Komentarji udeležencev:

Luka Lindič: »Izmenjava na Japonskem je bila daleč od podiranja rekordov. Zima je bila, kot marsikje drugje, tudi na Japonskem zelo bogata s snegom.
Prevelika količina snega za varno plezanje v hribih je organizatorjem povzročala nemalo težav, saj se želeli po najboljših močeh potruditi in nam predstaviti njihove hribe. Na koncu smo večinoma plezali v plezališčih in tudi v telovadnicah. Kljub vsemu je bilo druženje zelo motivacijsko. Del te motivacije sem že uporabil pri dobrem vzponu v Alpah.«

Luka Krajnc: »Kljub temu, da ob obisku Japonske nismo posegli po večjih plezalnih lovorikah, mislim, da je ponudil odlično kulturno izkušnjo in ponovno spomnil, da Slovenija z okolico ponuja odlične pogoje za plezanje in alpinizem. To je dejstvo, na katerega ob obilici izbire, ki vodi k občasni razvajenosti, radi pozabimo. Slabo vreme, v katerem smo se znašli, je posredno služilo tudi kot gradnik idej in motivacije, kar je po povratku, ob oknu lepega vremena, prišlo še kako prav.«

Luka Stražar: »Izlet na Japonsko mi je predvsem pustil pomembno spoznanje, da imamo Slovenci res veliko srečo saj je naša domovina odličen poligon za ukvarjanje s plezanjem/alpinizmom. Po kvaliteti množini, razdaljah in posledično energiji, ki jo je potrebno vložiti v ukvarjanje z našo dejavnostjo, se Japonska res težko kosa s ponudbo, ki jo plezalcu nudi slovenska pokrajina. Toda morda ravno zato je toliko bolj občudovanja vredna vnema in predanost, ki jo do plezanja/alpinizma gojijo japonski plezalci. Otok na drugi strani sveta je name napravil vtis tudi na vseh ostalih področjih življenja, ki niso nujno povezana s plezanjem. Prijetno je bilo tudi spoznanje, da je energija iz našega prvega snidenja lansko leto v Sloveniji še vedno ostala med nami in tako je bilo plezanje in druženje z japonskimi plezalci zelo sproščeno. Kljub morda ne najmočnejšim plezalskim doživetjem mislim, da je vsak od nas lahko od tega izleta odnesel marsikaj koristnega za svojo plezalsko udejstvovanje.«

Tadej Krišelj: »Kar se tiče našega plezalnega potovanja na Japonsko, sem se nanj odpravil popolnoma brez kakršnih koli pričakovanj. Na japonskem sem doživel kulturno-prehrambeni šok, kar je na en način tudi dobra stran takih potovanj. Po plezalni plati mi je bila Japonska podobna Angliji zaradi istega načina varovanja v nekaterih plezališčih. Zaradi rahlo poškodovanega prsta nisem veliko plezal, vseeno pa dovolj, da sem domov prišel plezalno potešen. Gostitelje je verjetno presenetila velika količina snega v hribih, zato smo žal izpustili zimsko plezanje, ampak so se potrudili, da so izmenjavo izpeljali dobro. Tekom izmenjave sem navezal stike z gostitelji, saj se bomo verjetno še večkrat srečali kje po svetu.«

Martin Žumer: »Japonski plezalci so se zelo trudili, da bi nam v danih razmerah predstavili njihove hribe, vendar bi po spremembi planov z malo improvizacije in odločnosti stvari lepše tekle. So pa uspeli s predstavijo kulinaričnih dobrot in športnega plezanja.
V celotni izmenjavi sem veliko odnesel iz njihovega pristopa in motivacije do plezanja, mislim pa da so včasih kulturne razlike prevelike za kakšne daljše skupne vzpone.«

Nejc Marčič: »Kratko in sladko. Japonske sem se zelo veselil, ne le zaradi plezanja, pač pa zato, ker sem se s fanti, ko so bili pri nas, zelo zbližal. Žal pa je za fanta, doma iz zakotne slovenske vasice, ki je navajen na zaseko in joto, Japonska preveč eksotična. Riba za zajtrk, riba za kosilo in riba za večerjo, se ne sliši tako slabo predvsem pa ne nezdravo, a ko bi vsaj postregli ribo z žara.
Tokrat nam jo je vreme spet zagodlo, a vseeno smo si želeli v hribe. Ko pa so večer pred odhodom v hribe po poročilih poročali, da je snežni plaz odnesel avtobus, smo to opcijo opustili in nadaljevali s športnim plezanjem.
Japonska, se vidimo, ko boste pogreli hrano!«