Poročilo Patibara/Janak 2006

Poročilo:

Cilji:
- SV greben Patibare (7123 m)
- JZ steber Janak Čulija (7070 m) in prvi zvpon na vrh: Štremfelj – Zalokar v alpskem stilu (KA/KOTG)

Sredstva za komunikacijo: Pri NMA smo si izposodili štiri voki tokije (Motorola) ki pa na
ogromnih razdaljah večinoma niso delovali. Imeli pa smo tri satelitske
telefone in smo se večinoma sporazumevali kar preko njih z SMS
sporočili.
Vremenska napoved: Vremensko napoved nam je dokaj redno prijazno pošiljal g. Andrej
Velkavrh iz HMZS. Z njim sem se osebno dogovoril za to uslugo
pred odhodom na odpravo.
Patibara: Pomožna baza (5445 m) na razcepu ledenika Ginsang; T1 (6200 m) na Z kraku
ledenika Langpo pod sedlom Langpo.

Moja naloga na odpravi je bila: organizirati odpravo v Nepalu, poskrbeti za varno pot in smer vzpona nad baznim taborom, postaviti tabore na varnem in primernem mestu, zavarovati morebitne nevarne odseke smeri in po možnosti s prvo navezo doseči vrh. Naslednje vzpone in pospravljanje gore opravijo člani odprave sami. V tem času pa lahko skupaj z Rokom Zalokarjem poskusiva opraviti vzpon v alpskem stilu na še neosvojeni Janak Čuli.

Časovni potek odprave:

30.03. Letalski prevoz na relaciji Ljubljana – Dunaj – Katmandu. Odhod odprave smo v zadnjem hipu prestavili za en teden na zgodnejši termin na priporočilo agencije v Katmanduju. Za čas od šestega aprila naprej so bile napovedane splošne demonstracije in stavke po vsej deželi. Na pot nas je odšlo samo sedem, saj zaradi neodložljivih obveznosti odhoda nista mogla prestaviti Tomaž Erpič in zdravnik odprave, dr. Gorazd Plevnik.

31.03. – 02.04. Po prihodu v Katmandu smo zares pohiteli, da nas ohromitev transporta po vsej deželi ne bi prizadela. V enem dnevu smo nakupili vso manjkajočo hrano in jo zapakirali skupaj z opremo. Pridružili so se nam naši pomočniki. Padam Tamang je bil sirdar in kuhar obenem, Guirme Sherpa pa je bil predviden za kuharskega pomočnika in občasnega nosača. Zaradi velike oddaljenosti gore smo najeli še dva nosača za nošnjo tovorov med baznim taborom in pomožno bazo na ledeniku. To sta bila Budar Tamang in Nuri Sherpa. Vsi pomočniki razen Guirmeja so že prvega aprila zapustili Katmandu in se z večino prtljage odpravili na tri dnevno pot po cesti v Tapledžung.

03.04. Polet s čarterskim letom na relaciji Katmandu – Suketar (sedem članov odprave, pomočnik in nekaj opreme).

04.04. Zjutraj srečanje s Padamom, spust v Tapledžung in naprej v Mitlung. Padam je že prejšnji dan najel nosače, ta dan pa samo razdelil tovore. Imeli smo 58 tovorov, za katerih nošnjo smo najeli 48 nosačev. Nekateri so nosili po dva tovora za dvojni zaslužek, seveda.
Plevnik – Erpič polet na relaciji Ljubljana – Dunaj – New Delhi.

05.04. Pohod Mitlung – Čirva – Tapetok. Maoisti so nas ustavili v Čirvi. Po kratkih pogajanjih smo znižali prispevek za revolucijo iz pet na štiri tisoč rupij na osebo (12 000 SIT na osebo).
Plevnik – Erpič polet na relaciji New Delhi - Katmandu.

06.04. Pohod od Tapetoka v Amdžilaso. Plevnik – Erpič sta skupaj z zveznim oficirjem (Gokul Basnet) letela iz Katmanduja v Biratnagar.

07.04. Amdžilasa – Gjabla, najkrajša etapa na poti. Plevnik – Erpič skupaj z zveznim oficirjem končno prideta v Tapledžung in še isti dan najameta nosače in sestopita v Mitlung.

08.04. Gjabla – Gunza. V Gunzi smo odpustili nosače, saj so iz baze prišle novice o veliki količini novozapadlega snega. Nosači iz Gunze pa so na sneg navajeni, pa še veliko tovorov nosijo z jaki. Plevnik – Erpič sta prespala v Tamevi.

09.04. Gunza – Kangbačen. Planine so bile še vse prazne in prav srečo smo imeli, da so nam odprli enega od lodžev. Plevnik – Erpič pohod od Tameve do Amdžilase.

10.04. Kangbačen – Lonak. od novozapadlega snega v preteklih dneh so na srečo ostale samo obsežne zaplate na bolj senčnih krajih. Prespali smo v majhnem in zakajenem lodžu. Plevnik – Erpič: Amdžilasa – Gjabla.

11.04. Prihod v bazni tabor. Nosači so takoj odšli, mi pa smo do večera postavili praktično vse šotore vključno s straniščem. Plevnik – Erpič: Gjabla – Gunza kjer z zveznim oficirjem ostanejo dve noči zaradi lažje prilagoditve višini.

12.04. Dodatno urejanje skupne in osebne opreme ter hrane in priprava na aklimatizacijski vzpon naslednjega dne. Večjih težav s prilagajanjem na višino ni imel nihče od članov odprave.

13.04. Vzpon na Pangpema peak (6100 m). Do vrha smo se povzpeli Markovič, Novak, Zalokar in Štremfelj. Primerjalno s prejšnjimi obiski, gora skoraj ni bilo mogoče prepoznati. Zaradi izjemno suhe zime snega po gorah praktično ni bilo. Vsepovsod samo led in skale. Plevnik – Erpič: Gunza - Kangbačen.

14.04. Enodnevni počitek v bazi. Priprava tovorov za naslednji dan. Plevnik in Erpič sta prespala v Lonaku. Zaradi negotovosti glede odprtosti lodžev smo jima na njuno željo poslali nosača z nekaj hrane in pijače ter šotorom. Vrnil se je še isti dan, saj je bil en lodž odprt.

15.04. Markovič, Mihalič, Novak, Zalokar in Štremfelj smo postavili dva šotora v pomožni bazi in prespali. Tri tovore so prinesli Budar, Nuri in Guirme ter se še isti dan vrnili v bazo. Nuri je imel težave z želodcem in kasneje ni več nosil ampak pomagal v kuhinji. Plevnik, Erpič in zvezni oficir so prišli v bazni tabor. Zaradi slabega počutja (akutna višinska bolezen) se je zvezni oficir hotel čim prej vrniti v dolino.

16.04. Markovič, Mihalič, Novak, Zalokar in Štremfelj smo skušali poiskati pot preko ledenika Z Langpo. Ledenik je bil povsem "suh". Ledeni blodnjak nas je potisnil na desno stran ledenika, kjer smo pustili depo z opremo na višini 5800 m in poiskali drugo, krajšo in varnejšo pot preko spodnjega dela ledenika v pomožno bazo.
Guirme in Budar sta prinesla vsak še po en tovor v pomožno bazo. Z namenom poiskati bližnjico sta Hartman in Horvat zašla takoj za baznim taborom in vso pot hodila po ledeniku, tako da sta morala pred pomožno bazo bivakirati brez potrebne opreme.

17.04. Hartman in Horvat sta v jutranjih urah prišla v pomožno bazo. Markovič, Novak in Zalokar so se vrnili v bazo, z Mihaličem sva odšla še enkrat proti prostoru za T1 (tabor 1). Tokrat naju je zaustavila mogočna ledeniška razpoka, ki se je vlekla preko vsega ledenika. Zmanjkalo nama je časa za opremljanje in z višine 6100 m sva se vrnila v pomožno bazo.

18.04. Z Mihaličem sva v močnem sneženju sestopila v bazni tabor. Snežilo je ves dan.

19.04. Snežilo je do poldneva. Skupaj je v bazi zapadlo 30 cm snega. Popoldne je pihal močan veter, ki je delal zamete. Zjasnilo se je in precej ohladilo. Slabo vreme je zveznega oficirja zadržalo v baznem taboru še za nekaj dni. Hartman in Horvat sta sporočila iz pomožne baze, da je snega mogoče celo nekoliko manj kot v bazi in da se dobro počutita.

20.04. Počitek v bazi. Hartman je sporočil, da je šel Horvat sam v bazo.

21.04. Ker Horvata prejšnji dan ni bilo v bazo, smo po zajtrku takoj odšli na pomoč. Ob 9.45 smo ga našli pri vzponu iz ledenika na moreno. Zgrešil je pot in bivakiral na ledeniku. Tokratna noč je bila zelo mrzla. Bil je izčrpan z rahlimi ozeblinami na levi roki. Plevnik in Mihalič sta ga spremila v bazo, z Zalokarjem in Erpičem pa smo šli nasproti Hartmanu, ki je zaradi bolečin v hrbtenici ta dan počasi sestopal iz pomožne baze. Šele okrog petih popoldne smo se vrnili v bazo. Hartman je zaradi težav s hrbtenico po tem ves čas ostal v bazi. Zaradi ozeblin na roki je bil iz moštva vse do konca odprave izločen tudi Horvat.

22.04. Z Zalokarjem sva odšla v pomožno bazo. Novak, Plevnik in Erpič so odšli na Pangpema peak. Plevnik je zaradi neizkušenosti odnehal na 5900 m, ostala dva sta dosegla vrh in se precej pozno vrnila v bazo.

23.04. Z Zalokarjem sva končno s fiksno vrvjo opremila še zadnjo ledeniško razpoko in našla prehod na zgornji plato, po katerem sva dosegla vznožje sedla Langpo. Zaradi zelo velike oddaljenosti od pomožne baze sva se odločila, da T1 postaviva kar pod Z pobočja Sfinxa na višini 6200 m. Vso pot od pomožne baze sva morala gaziti nov sneg. Noč sva prespala v T1. Markovič, Mihalič in Novak so prišli v pomožno bazo.

24.04. Z Zalokarjem sva se povzpela na sedlo Langpo (6400 m). Ves čas se je močno udiralo. S sedla sva še isti dan sestopila v bazo (razdalja več kot 20 km). Markovič, Mihalič in Novak so na poti proti T1 bivakirali pred zadnjo globoko ledeniško razpoko. Erpič in Plevnik sta šla iz baze v pomožno bazo. Plevnik je kot zdravnik odprave požrtvovalno ostal na razpolago v pomožni bazi vse do zadnjega resnega poskusa na gori.

25.04. Markovič, Mihalič in Novak so iz bivaka dosegli T1, postavili še en šotor in se vrnili v pomožno bazo.

26.04. Markovič in Novak sta se umaknila v bazo na počitek. Mihalič in Erpič sta se povzpela v T1.

27.04. Mihalič in Erpič sta počivala v T1, Zalokar in Štremfelj sva odšla iz baze v pomožno bazo.

28.04. Mihalič se je odločil za samostojni poskus vzpona proti vrhu. V zelo vetrovnem in mrzlem vremenu je lepo našel prehod preko Z pobočij na SV greben, ki ga je dosegel nekje na višini 6600 m. Kasneje smo to pot uporabljali tudi vsi ostali. Dosegel je vrh Sfinxa (V Patibara) visok 6852 m. Pri sestopu proti sedlu med Sfinxom in Patibaro je odnehal na precej nevarnem odseku na grebenu (nevarnost kložastega plazu). Ker je bil tudi pozen, se je pravilno odločil za sestop v T1 od koder sta skupaj z Erpičem sestopila do pomožne baze. Z Zalokarjem sva šla iz pomožne baze v T1, Markovič in Novak pa iz baze v pomožno bazo.

29.04. Z Zalokarjem sva ob štirih zjutraj zapustila T1. Najin namen je bil spoznati smer vzpona do vrha Patibare in zavarovati nevarne odseke. Ob osmih zjutraj sva bila na Sfinxu. Razgled s tega vrha je fantastičen; južno obzorje zapolnjujejo Siniolču, vsi štirje vrhovi Kančendzenge in Janu, severno pa obsežni masiv Jongsanga in Janak. Nadaljevala sva proti sedlu med Sfinxom in Patibaro. Po nevarnem plazovitem odseku je postal greben neverjetno strm in poln opasti. Odločila sva se fiksirati vrv in jo pustila do sedla vseh dvesto metrov. Greben je bilo treba na nekaterih predelih kar jahati. Glede na izglede naprej sva vedela, da bo vzpon za obstoječo ekipo preveč zahteven. Fiksiranje celotnega grebena bi bilo dolgotrajno in praktično neizvedljivo. Zato sva se odločila enostavno samo za poskus vzpona na vrh. Greben je bil na najino presenečenje zasut z globokim snegom dokler se ni postavil neverjetno pokonci. Pobočja na obeh straneh so postala strma do šestdeset stopinj in več, led in sneg sta bila pogosto puhla, ponekod so bile nepredvidljive opasti. Zalokar je varoval okobal na ostrem grebenu. Edino varovanje je bila vrv speljana med ledenimi stolpi in roglji. Tako sva dosegla SV vrh. Za njim se je greben spustil v globoko škrbino, potem pa ponovno vzpel in se okrašen s številnimi stolpi in opastmi nadaljeval proti kakih 300m oddaljenemu glavnemu vrhu. Ura je bila tri popoldne in treba se je bilo odločiti. Izbirala sva med dokaj varnim sestopom v T1 in tveganim vzponom na vrh v megli, verjetnim nepredvidenim bivakom in slovesom od poskusa v Janaku. Vprašljiv bi bil tudi vzpon Markoviča in Novaka na Sfinx, česar si kot vodnik nisem mogel privoščiti. Odločila sva se za sestop. Resnici na ljubo sva žrtvovala vrh Patibare za poskus v Janaku. Do večera sva sestopila v T1.
Markovič in Novak sta prišla iz pomožne baze v T1. Glede na položaj sta se strinjala z vzponom na Sfinx naslednjega dne. Mihalič in Erpič sta se vrnila v bazo.

30.04. Z Markovičem in Novakom sem se še enkat povzpel na Sfinx. Vreme je bilo še lepše kot prejšnji dan in razgled še mogočnejši, popolnejši. Hodili in plezali smo solidno in v štirih urah prišli na vrh. V T1 smo se vrnili dovolj zgodaj, da smo se še istega dne vrnili v pomožno bazo. Zalokar je med tem podrl in pospravil en šotor. Otovorjeni kot mule smo ravno do noči dosegli šotore pomožne baze. Ledenik se je v zadnjih dneh precej spremenil. Zaradi lepega in toplega vremena so se stopila ledena jezera in oživeli ledeniški potoki. Markovič si je na grušču nekje na pol poti obnovil staro poškodbo kolena, ki ga je spremljala vse do konca odprave.

01.05. Markovič, Novak, Plevnik, Zalokar in Štremfelj smo sestopili v bazo. Erpič in Mihalič sta prišla iz baze v pomožno bazo. Budar in Guirme sta prinesla vsak en tovor iz pomožne baze.

02.05. Erpič in Mihalič sta pospravila T1 in še istega dne pozno zvečer prišla v bazo. Z Zalokarjem sva pripravila vso opremo in hrano za poskus v Janaku. Budar in Guirme sta prinesla vsak en tovor iz pomožne baze.

03.05. Z Zalokarjem in nosačema (Guirme, Budar) smo sestopili v Lonak (4756 m) in se ob ledeniku Broken povzpeli do pomožne baze (5715 m) pod Janak Čuli. Zaradi nenehnih naporov je Budar nekoliko omagal. Do mesta za šotor, ki sem ga dobro poznal iz prejšnjega leta, sta prišla šele ob štirih. Za povratek sta imela samo slabe tri ure časa. Na poti se nam je mestoma globoko udiralo v snežne zamete. V skrbi za njuno varnost sem poprosil v bazo, da jima je prišel Padam nasproti do Lonaka. K sreči smo ob vzponu skozi sotesko na najbolj zoprnem mestu pustili fiksirano staro plezalno vrv, ki jima je potem olajšala spust.

04.05. Ta dan sva si vzela za aktivni počitek. Ležerno sva odšla preko ledenika prav do vstopa, si ogledala steno in se vrnila v tabor. Zalokar je to jutro sploh prvič v živo videl steno. Izgledala je zelo kopna z veliko odstavki skale in trdim ledom na snežiščih. Najbolj natančno sva si ogledala vstopni del, saj sva nameravala začeti ponoči. Preostanek popoldneva sva predremala, kuhala, jedla in pila ter pripravila nahrbtnika. Odhod iz tabora sva predvidevala za polnoč.

05.05. Zaspala sva in se potem v pol ure pripravila in ob 00.30 odšla iz baze. V uri in pol sva prišla pod steno. Stena vse od začetka ni skoparila s presenečenji. Večina je bila negativnih. Vstopna pobočja so bila en sam prhek sneg preko najrazličnejših ledenih tvorb in nevarnih ledeniških razpok. Zaradi prihranka časa sva plezala nenavezana in Zalokar se je enkrat komaj skobacal iz razpoke, potem ko je obvisel v njej samo na rokah. Ob značilnem seraku sva vstopila preko krajne poči v steno. Morala sva prečiti čim bližje krajne poči daleč v levo do prvega skalnega otoka. Sami globoki žlebovi, povsem ledeni, zasuti s sipkim snegom, vmes pa do dva metra visoka ledena rebra iz ledu najrazličnejše kvalitete. Na skalnem otoku naju je čakalo drugo presenečenje. Povsem leden raz v obliki navzdol nagnjenih stopnic najrazličnejših višin, od dvajset centimetrov pa do metra. Naklonina tega raza se je hitro večala in izginila v navpičnem skalnem stebru. Prečila sva proti levi in prišla v strme ledene žlebove ob stebru. K sreči sva se navezala, saj je bil led krhek in strm do sedemdeset stopinj. Spodaj na razu se je zdanilo. Pod izrazitim razom na začetku stebra je bila široka udobna snežena polica, pravzaprav vrh spodnjih serakov, kjer sva imela počitek in čas za prvi prigrizek. Strma ledena vesina naju je zopet privedla na raz, ki ga je prekinila zoprna skalna stopnja. Za njo sva sledila globokim žlebovom in sneženim razom prav do mesta, kjer se glavni raz nekoliko položi in po sedemdesetih metrih konča v skalni stopnji. Sledila sta dva raztežaja v skali, od katerih je Zalokar preplezal prvega, najbolj sitnega z gladko rampo v levo. Za skalno stopnjo sva prišla na osrednja snežišča. Po treh raztežajih naju je čakalo novo, tokrat pozitivno presenečenje. Ob šestih sem stopil na široko ravno sneženo polico pod izrazito razpoko v ledišču, nekakšnim serakom, ki pa ni bil nevaren. Tu sva planirala bivak in si ga tudi uredila. Škoda je bilo samo, da nama je zmanjkalo časa, da bi si napela vrv v naslednja dva raztežaja. Drugi skalni raztežaj bi bil v popoldanskem soncu in pri najini ogretosti verjetno precej lažji kot potem v jutranjem mrazu.
Bivakirala sva v enojnem šotoru brez spalnih vreč in podlog za spanje. Ležala sva na vrveh in nahrbtnikih. Oblekla sva vse, kar sva imela. Kuhalnik, na katerem sva si pripravljala pijačo, je prijetno ogrel šotor, vendar o kakem posebnem spanju ne bi mogla govoriti. Kljub temu je noč nekako minila v premikanju iz boka na bok, iz ležanja v sedenje, v dremanju in gledanju na uro ter kuhanju. Za večerjo sva imela eno juho, za zajtrk pa drugo.
Preostali člani odprave so zapustili bazo z namenom da se spustijo do Kangbačna. Ker ni bil noben lodž odprt, so morali sestop podaljšati do Gunze.

06.05. Ob šestih sva bila pripravljena za odhod. Na koncu ledišča pod vršno steno se vleče dolga "polica", ki sva jo ocenila na štiri raztežaje. Da bi si skrajšala mučno prečenje, sva si že zvečer ogledala možnost vzpona preko skalne stopnje, ki bi naju pripeljala nekam na sredino prečke. Prvi raztežaj sem potegnil preko ledišča globoko v skale. Zalokar je v naslednjem raztežaju opravil z najtežjim mestom v steni, navpično počjo in si uredil stojišče na polici sredi prečke. Prečka je bilo v bistvu kakih deset metrov široko in dva raztežaja dolgo ledišče, ki se je vleklo daleč v zahodno steno pod previsnimi skalami vršne glave. Strmina sedemdesetih stopinj na začetku je počasi popustila, nekaj krušljivih skal na sredini sem porabil za tako zaželjen počitek, na koncu pa sem pristal na "steklu" kakih petinpetdesetih stopinj, kjer sem si uredil stojišče. Led je bil ves čas trd in pod skrhanimi okli cepinov so se krušili ogromni ledeni krožniki. Uredil sem si tri varovanja, ki sva jih pustila za povratek. Naslednji raztežaj sem lahko že zavil malo navzgor in znašel sem se na majhnem ledišču pod navidez nič kaj prijaznimi skalnimi pregradami. Nikjer ni bilo nobenega izstopnega žleba, vse do vrha je stena kazala zobe. V treh raztežajih kombiniranega plezanja sva dosegla kratek izstopni žleb. Pri zadnjih skalah sva pustila vrv in urejeno sidrišče za prvi spust. V rahlem sneženju, po malem je snežilo že kaki dve uri, sva dosegla greben. Vrh je bil neverjetno blizu, zavit v meglo in občasno že kar gosto snežno zaveso. Ob 14.30 sva se za kratek čas prepustila čustvom. Janak Čuli je izginil s seznama nepreplezanih vrhov. Dobrih sedem tisoč metrov visoko, zavita v meglo in sneženje sva se objela in trepljala drug drugega. GPS na satelitskem telefonu je določil položaj, midva pa sva napravila nekaj fotografij. Potem pa hitro v dolino.
Prve tri spuste sva naredila več ali manj naravnost. Teren sva imela dobro v spominu. pri drugem spustu se nama je zataknila vrv, ki pa sva jo z relativno lahkim in nezamudnim manevrom sprostila. Prečko je bilo treba seveda splezati tudi nazaj. Novi sneg je zasul vse luknje od cepinov, tako da je bilo treba vse plezati povsem na novo. Še kline sva s težavo našla. Celotno prečko sva preplezala v enem raztežaju, tako da sva del plezala kar istočasno. Do bivaka sva opravila še dva spusta in ga dosegla še pred nočjo. Pogrela sva si preostanek čaja od zjutraj, podrla šotor in z nočjo začela sestopati.

07.05. Počasi je prenehalo snežiti in prvi krajec nama je pomagal iskati pravo smer spustov tja do polnoči. Samo enkrat sem se spustil predaleč in sva se morala vrniti za kake pol raztežaja. Danilo se je že, ko sva zavrtala zadnje abalakove in se spustila preko krajne poči. Spuščala sva se bolj naravnost, kot sva plezala, in zadnja pobočja sestopila, tokrat navezana, do vstopa v smer, kjer sva pustila nekaj opreme. Ob 5.30 sva bila nazaj pod steno.
Potem ko sva se srečala s soncem na ledeniku, sva odložila nahrbtnike in domov sem poslal SMS, da sva v redu. Koncentracija je popustila in utrujenost je dobila prosto pot. Kratek vzpon pred šotorom sva zmogla s težavo. Pri šotoru sem moral zbrati vso voljo, da sem šel pet metrov stran po sneg in pristavil za čaj. Šele po skledi pravega čaja z mlekom, starem čapatiju in polovici suhe klobase je svet zopet postal lepši.
Ob dveh popoldne sta prišla Budar in Guirme iz doline. Pospravili smo šotor in že v sneženju odšli v dolino. Rahlo je snežilo skoraj ves čas. Srečno smo prišli skozi sotesko, pobrali fiksirano vrv in v pravi snežni plohi sestopili v Lonak. Padam, ki k sreči zna misliti s svojo glavo, je poslal iz baze dva nosača, da sta nam odprla lodž. Bilo je neverjetno prijetno sedeti ob ognjišču, kjer so počasi dogorevali suhi jakovi dreki, kjer je dišalo po polenti in dud čaju. Zaspal sem sede z glavo na kolenih.
Nosači so ta dan prišli iz Gunze v bazni tabor.

08.05. Zjutraj smo počakali, da je prišel Padam z nosači. Še isti dan sva z Zalokarjem sestopila v Gunzo, kjer so naju čakali Plevnik, Markovič, Novak in Erpič. Hartman je zaradi težav s hrbtenico sestopil prej, da je imel čas sestopati počasi po eno etapo. Z njim so šli še Horvat, Mihalič in Nuri Sherpa. Srečali smo se dan pred poletom na letališču v Suketarju.

09.05. Gunza – Amdžilasa

10.05. Amdžilasa – Čirva. Glede na to, da so se razmere v Nepalu malo umirile, smo si upali prespati v Čirvi. Vso pot v dolino nismo srečali nobenega maoista, oziroma nas ni nihče preverjal, če smo plačali prispevek.

11.05. Čirva – Suketar. Tokrat se nismo spustili v Mitlung, ampak smo šli po zgornji poti. Pot je slikovita ampak po dolžini skoraj daljša od spodnje. V Suketarju smo srečali našega zveznega oficirja, ki je čakal na nas in nam že rezerviral letalske karte za direktni polet v KTM.

12.05. Suketar.

13.05. Suketar. Zaradi slabega vremena je bil polet odpovedan. Padam in Guirme sta se zjutraj z avtobusom in vsemi tovori odpeljala proti Katmanduju.

14.05. Polet Suketar – KTM.

15.05. KTM. Padam je ob dvanajstih prišel z vsemi tovori.

16.05. Srečanje z Miss Elisabeth Hawley. Pakiranje opreme za kargo. Debrifing na ministrstvu.

17.05. Še eno srečanje z Miss Elizabet Hawley, tokrat za vzpon v Janaku. Plevnik popoldne odleti za New Delhi, ostali v petek.

20.05. Prihod domov, Brnik 11.00

SZ steber Janak Čulija (7070 m)

Prva plezala: Rok Zalokar in Andrej Štremfelj 5. in 6. maja 2006
Prvenstvena smer in prvi pristop na vrh
Višina smeri: 1150 m
Ocena: IV-V, 60 st. – 70 st./ III, 45 st. - 55 st.
Čas plezanja: 24 ur efektivnega plezanja
Sestop: po isti smeri (19 spustov ob vrvi po 60 m) 14 ur do vznožja stene
Bivak na višini 6800 m.

Smer večinoma poteka v ledu. 6 raztežajev je kombiniranih oziroma skalnih. V ledu so bile razmere slabe; večinoma trd steklen led, kjer so se krušili veliki krožniki, sem in tja je bil prekrit s prhkim snegom. Za smer je značilna dva raztežaja dolga prečka pod vršno steno (približno 6850 m visoko), ki sva jo s skalnim raztežajem skrajšala za polovico.
Na bivaku sva imela le enojni šotor in kuhalnik. Sestopala sva po isti smeri s spusti ob vrvi, le prečko je bilo treba splezati tudi v obratni smeri. Na poti gor sva si pustila tri sidrišča v skali, vse ostale spuste sva opravila v ledu (abalakov). Tako sva v steni za spuste poleg pomožne vrvice pustila samo en klin in en zatič (stojišče na začetku prečke).
Običajne raztežaje sva potegnila le v skali in v prečki, sicer sva v ledu najpogosteje vlekla raztežaje po 100 – 150 m, kjer sva plezala istočasno, varovana na vmesne kline. Stena ni popustila do konca, saj je bila še 50 m pod robom poč ocenjena s III-IV. Nasploh naju je vršni del stene presenetil s tremi kombiniranimi raztežaji (III-IV, 45 st.-60 st.). Med spuščanjem se nama je vrv zataknila samo enkrat, enkrat pa sva tudi zgrešila pravo smer spuščanja. Obe napaki sva relativno hitro popravila.

Zaključek

Patibara
Gora je bila za obstoječo ekipo nekoliko preveč zahtevna, predvsem seveda vršni greben. Iz obstoječe literature tega ni bilo mogoče razbrati. Za uspešen vzpon katerega od ostalih članov odprave bi bilo nujno postaviti še en tabor, ga opremiti in na višino sedem tisoč metrov prinesti vsaj 500 m fiksnih vrvi in jih napeti. Sfinx se je pokazal za izjemno lep in relativno samostojen vrh s fantastičnim razgledom. Vzponi nanj so bili lep obliž za izgubljeno Patibaro. Z Zalokarjem sva žrtvovala vrh Patibare za poskus vzpona na Janak, kar se nama je bogato obrestovalo. Odprava je delovala dovolj homogeno, vendar na čase kar malo naivno neizkušeno, predvsem na račun samovolje posameznikov. K sreči so se vse avanture končale brez resnih posledic. Ekipa nepalskih pomočnikov je bila izvrstna in brez nje bi dosegli precej manj, kot smo. Patibara in njen SV greben so kraji na drugi strani “konca sveta”. Dostop po ledeniku do tabora ena predstavlja dolžino malega maratona pri višinski razliki več kot tisoč metrov. Je pa v tamkajšnjih stenah še vedno veliko lepih ciljev, med katerimi je na prvem mestu S stena Patibare.

Janak
Lahko rečem, še en himalajski ocvirek za naš alpinizem. Neosvojen sedemtisočak ima že kot tak kar veliko težo. Kljub zakotnosti je bil cilj kar poznan, predvsem po zaslugi revije Alpinist. Z Zalokarjem sva bila sicer dobro aklimatizirana, vendar od ostrega tempa na Patibari nekoliko utrujena, kljub temu pa dovolj motivirana, da sva izvedla bliskovit vzpon na koncu odprave. Samo pet dni sva rabila za pot od Pangpeme preko vrha Janaka nazaj do Lonaka. Vzpon je bil opravljen v čistem alpskem stilu z minimalno opremo, predvsem pa sva steno pustila čisto. Smer v Janaku je precej težja od tiste v Menlungtseju in tehnično tudi precej težja od smeri v Gjačung Kangu. Najmarkantnejši problem Janaka je tako rešen. Ostaja pa fantastična Z stena, še nekoliko težja od S stene Patibare in primerljiva ali težja od “srpa” v Kiratčuliju.

Katmandu, 17.05.2006

Poročilo pripravil:
Andrej Štremfelj