Charakusa 2007

Pakistan
Trajanje: 07.08.2007 - 24.09.2007

Vodja: Steve House iz Benda (Oregon / USA), vodja odprave

Člani: Vince Anderson iz Ridgwaya(Colorado / USA)
Marko Prezelj iz Kamnika (Slovenija / Evropa)
Fida iz vasi Halde (Baltistan v Pakistanu), kuhar odprave
Sartaj, kapetan pakistanske vojske iz Islamabada (Pakistan), »oficir za zvezo«

Dolino Charakusa (Karakoram, Pakistan) sem prvič obiskal leta 2003 ob povratku z odprave na Masherbrum (s Stevom Housom in Maticem Joštom). Navdušenje nad dolino je bilo v pokrajinskem in plezalskem smislu tako veliko, da se je Steve v dolino vrnil še isti mesec, leta 2004 pa sem v dolini plezal skupaj z Američani (Doug Chabot, Jeff Hollenbaugh, Steve House, Bruce Miller, Steve Svenson). Takrat smo opravili več dobrih vzponov med katerimi nedvomno izstopa samostojen vzpon Steva Housa na K7.
Poročilo:

Ker dolina nudi res veliko plezalnih izzivov, sem se letos ponovno odločil za obisk. Tokrat v družbi Vinca Andersona in Steva Housa. Naše plezalne ambicije so bile osredotočene na zahodni vrh K7 (6858 m) in na zahodni vrh K6 (~7100 m). Oba vrhova še nista doživela vzpona na vrh kljub večim bolj ali manj resnim poskusom. Na zahodni vrh K7 smo leta 2004 poskusili tudi Jeff Hollenbaugh, Steve Svenson in jaz (prek SZ grebena), a smo obrnili na plazovitem vršnem snežišču.

 

Zgodovina plezanja v gorah in stenah nad dolino Charakusa je bolj pestra kot utegne pomisliti nekdo, ki za dolino še ni slišal. Zaradi bližine ceste in slikovitega dvodnevnega dostopa je dolina priljubljen cilj tistih, ki se želijo nekoliko umakniti razvpitim ciljem kjer je več gneče (Baltoro).

 

Iz Islamabada smo po urejenih finančnih in birokratskih formalnostih (na ministrstvu pristojnem za turizem smo vplačali takso za K7 in K6, dvakratno ekološko takso ter polog za helikoptersko reševanje podjetju Askari Avitaion) odšli 7. avgusta, vrnili smo se 24. septembra. Upanje, da bomo v Skardu in nazaj leteli, se ni uresničilo. Namesto enournega poleta smo se obakrat dva dni vozili s kombijem na relaciji Islamabad - Skardu. S terenskim vozilom smo se nato odpeljali do konca ceste v vasi Hushe kjer imava s Stevem nekaj znancev z minulih odprav. V vasi smo najeli 54 nosačev in se 13. avgusta po treh dneh prijetne hoje utaborili v baznem taboru (~4300 m) na moreni ob ledeniku Charakusa pod JZ ostenjem K7 (6934 m) in nasproti mogočni S steni K6 (7282 m). Poleg nas treh je bil z nami še kuhar ter zvezni oficir.

Zvezni oficir (za gore nad 6500 metrov je obvezen) predstavlja izdatno breme za odpravo, ker mu je poleg nastanitve, transporta in hrane potrebno zagotoviti ustrezno obleko in opremo – kot enakovrednemu članu odprave. Kolonialno potrebo po uradnem predstavniku oblasti je že zdavnaj povozil čas.

Naš kuhar je bil Fida, znanec z odprave na Nanga Parbat. Nekaj hrane sem poslal s kargo pošiljko iz Slovenije, nekaj jo je prinesel Steve s seboj, večino pa smo kupili v Islamabadu in Skarduju. Vso hrano za in gorivo za kuhanje (petrolej) je kupil kuhar. Odlično je opravil svoje delo.

 

Za logistično pomoč v Pakistanu smo ponovno izbrali agencijo Blue Sky Treks and Tours (Ghulam Muhammad), ki je potrdila preizkušeno učinkovitost pri urejanju formalnosti, nakupu hrane, potovanju in organizaciji nosačev.

 

Prvi resnejši aklimatizacijski vzpon smo opravili na Sulu Peak (~5950 m). Nestabilno vreme v juliju je ustvarilo razmere, ki so omogočile bolj zanimivo plezanje kot smo pričakovali glede na izgled gore. Po SZ ozebniku smo se 18. avgusta vzpeli na Z greben in po njem splezali na odlično mesto za bivak tik pod vrhom. Naslednji dan smo splezali na vrh in sestopili po osrednjem ozebniku na južni strani gore. Dvodnevni vzpon je bil zanimiv predvsem zaradi snega, ki je imel v senčnih legah nestabilno sladkorno strukturo, na sončnih pobočjih pa je bil moker in težak. Zato koncentracija ni popustila vse do vznožja.

 

21. avgusta smo preplezali JZ raz piramidne gore Naisa Brakk (~5200 m, tudi Nasser ali Nyaser, Naisa v jeziku Balti pomeni kopje). Raz sta leta 2004 poskušala preplezati Jeff Hollenbaugh in Bruce Miller. Smer je dolga prek 1000 metrov in poteka po slikovitem razu z odličnim granitom. Celoten vzpon in sestop je bil izjemno doživetje, kar je poleg piramidne oblike gore ustvarila dolžina smeri, logična linija vzpona po razu in odlična kamnina v kateri je bilo varovanje nekoliko redkejše kot smo pričakovali.

 

Aklimatizacijsko obdobje smo konec avgusta želeli zaključiti z vzponom na zahodni vrh šest tisočaka Farol, severno od baznega tabora. Razmeroma visoke temperature in mokro vreme so nas odvrnile od plezanja. Zadovoljili smo se z dvakratnim bivakom na višini okrog 5200 metrov.

 

Prvega septembra smo začeli z vzponom na zahodni vrh K7. Predvidevali smo štiri dni plezanja. Prvi dan smo preplezali veliko zajedo levo od visečega seraka. Približno 150 metrom lažjega sočasnega plezanja je sledilo sedem polnih raztežajev strmega prostega plezanja (do 6b+/6c) v grobem, sivem granitu. Težje raztežaje je prvi plezal brez nahrbtnika, eden od nas pa dvakrat z nahrbtnikom. Na vrhu zajede smo pustili del opreme za skalno plezanje in prečili na viseči ledenik kjer smo hitro uredili udoben in varen bivak.

Drugi dan smo ob svitu začeli s plezanjem. V oblačnem vremenu z rahlim sneženjem smo nekaj sto metrov najprej plezali sočasno. Na začetku ozkega ledenega traku pa smo začeli varovati. Popoldne smo priplezali do predvidenega mesta za bivak. Pričakovali smo snežen raz, našli pa ozko ledno opast. Več kod dve uri smo kopali v led preden smo lahko za silo postavili šotor na izpostavljeno polico. Utrujenost je ponoči prekrila zaskrbljenost, ki se je zjutraj prebudila skupaj z nami.

Oblačno vreme s sneženjem nas je po jutranji preizkušnji naše odločenosti spremljalo pretežen del tretjega dneva. Po daljšem prečenju smo preplezali več mešanih raztežajev, da smo dosegli raz ki je obetal enostaven prehod proti vrhu. Na razu smo se soočili z našimi praznimi upi. Snežne razmere na razu so bile precej nenavadne za področje kjer smo plezali. Sneg v grobi kristalni obliki ni nudil opore in se je sesipal v luknjasto strukturo ostrega in strmega raza, ki je bil na obeh straneh okrašen z mogočnimi opastmi. Za prečenje stotih metrov brezupnega sneženega raza smo potrebovali več kot dve uri. Vršno pobočje smo dosegli zgodaj popoldne, v močnem vetru in sneženju; vidljivost je bila zelo slaba. Med iskrenem veseljem in footografiranjem na vrhu smo opazili, da je resničen vrh sto petdeset metrov oddaljena, 20 metrov višja, snežna opast, ki je počila, ko smo splezali na vrh.

Sestopali smo s plezanjem po smeri vzpona in spusti po vrvi. Bivak na ledni opasti smo dosegli ponoči in naslednje jutro nadaljevali s sestopom. Na ledeniku Charakusa smo spet sproščeno stali popoldne četrtega dne, po tridesetih spustih (60 m) in več sto metrov plezanja navzdol. V bazi smo zares občutili zadovoljstvo nad doživeto preizkušnjo naših sposobnosti, izkušenj in intuicije. Prava mera negotovosti in strmo plezanje je bilo zagotovilo za nepozabno izkušnjo. Steve je pripomnil, da je bil vzpon s tehničnega vidika precej bolj zahteven kot njegov solo vzpon na glavni vrh K7.

Po prvem vzponu na zahodni vrh K7, »odkar svet stoji«, smo ostali teden dni v bazi, ker je vsak dan deževalo in snežilo. Iskreno navdušenje se je prek malodušja sprevrglo v nestrpnost, ko se je nad šotori spet bleščalo kristalno modro nebo. Teden dni sneženja je razmere za plezanje zelo spremenilo. 12. septembra smo zato plezali dolg skalni greben zahodno od piramidne konice Naisa. Po približno dveh kilometrih plezanja (do 6a+) smo v temi sestopili z grebenskega vrha v široko grapo zahodno od grebena.

Dva dni za tem vzponom smo odšli pod SZ steno zahodnega vrha K6. Prek spodnjega dela lednega slapu smo našli prehod v srednji del. Od tam smo z diagonalnim prečenjem razbitega ledenika prišli na rob široke in globoke razpoke prek katere ni bilo naravnega prehoda. Steve je ironično pripomnil, da bi potrebovali dolgo lestev. Naša odločenost, da se preizkusimo v zanimivi steni je dokončno zgubila ostrino, ko smo spoznali, da je konkavno pobočje pod steno resno izpostavljeno večim visečim serakom, svež sneg pa ne omogoča hitrega prečenja. Po bivaku smo zjutraj skrušeno ugotovili, da ne moremo varno priti do stene in smo sestopili v bazo.

17. septembra, dan pred prihodom nosačev, se mi je pridružil Kanadčan Maxime Turgeon (v bazo so prišli še LP Menard, Scott DeCapio & Kelly Cordess). Želela sva preplezati skalni steber v južnem ostenju K7. Po stotih metrih sočasnega plezanja sva preplezala še 15 dolgih raztežajev (60 m) do vrha stebra. Zadnje tri raztežaje sva splezala s čelnima svetilkama. Plezanje je bilo ves čas zanimivo v strmem in dobrem granitu. Razen desetih metrov tanke zaraščene poči, sva celotno smer preplezala prosto, na pogled (do 6c). Pod steno sva se v temi vrnila s trinajstimi dolgimi spusti (60 m) po vrvi in sestopanjem. Celotno plezalno pustolovščino sva zaključila ob dveh zjutraj, ko sva se zadovoljna vrnila v bazo. Enkratno.

Maxime je opis tega dne zaključil: »An accomplishment feeling can be really relative. We hadn’t reached any real summit, the formation that we just climb haven’t even a name. But we left in the morning with a vision and the goal of reaching the top of that 900m pillar with only a single light pack between the two of us and we had atteinned our goal and that was as satisfactory as having reached any other summit of the Charakusa or any other valley.”

Kljub zelo spremenljivem vremenu v času našega bivanja v dolini Charakusa, smo uspeli preplezati veliko zanimivih metrov granita, ledu in snega:

- Sulu Peak, ~5950 m, vzpon po SZ ozebniku in S steni ter sestop po J ozebniku, nova (?)kombinirana smer, višina ~850 m, III, D

- Naisa Brakk, ~5200 m, JZ raz, nova skalna smer, višina ~950 m, ED-, 6b+

- K7W, 6858 m, prvi vzpon na vrh, kombinirana smer »Anderson – House – Prezelj«, višina ~2000 m, ED, 6c, V, M

- Greben zahodno od piramide Naisa, ~5150 m, nova (?) skalna smer, višina ~900 m, dolžina prek 2 km, TD, 6a+

- Steber v južnem ostenju K7, ~5350 m, nova skalna smer “Prezelj – Turgeon”, višina ~900 m, ED-, 6c (10 m A0)

Želeli smo splezati tudi na Farol in K6, a zaradi varnosti nismo začeli s plezanjem.

Odprava je bila zame v plezalnem in človeškem smislu zelo uspešna.

 

V dolino je konec avgusta prišla še štiričlanska odprava s podobnimi cilji kot smo jih imeli mi, a je le Kanadčan Maxime Turgeon uspel opraviti samostojen prvi vzpon na Farol Peak in omenjen vzpon z mano v skalnem stebru K7.

 

Brez donatorjev in podpornikov, ki konkretno in s simpatijami podpirajo ter spodbujajo mojo alpinistično dejavnost seveda tudi tokrat ne bi mogel na odpravo. Ni jih veliko, a se vsakič z odobravanjem odzovejo moji prošnji. Ob posameznih konkretnih dogovorih je iskren izraz hvaležnosti in vedenje, da so omogočili nadgradnjo izkušenj ter nekaj dobrih vzponov, še največ kar lahko dobijo v zameno.

 

Marko Prezelj

pojdi na spletno stran