Kangbačen 2007

Organizator: Planinska zveza Slovenije (KOTG)

Cilj: SZ stena Kangbačen (7903 m), nova smer

Rezerva: Kiratčuli (7365 m)

Potek:

21. – 23.09.       LJU – KTM (letalo)
24. – 25.09.       Katmandu (priprave)
26. – 28.09.       Katmandu – Tapledžung (avtobus)
29.09. – 04.10.  Tapledžung – Gunza (nosači)
05.10.              Gunza (priprave)
06. – 07.10.      Gunza – Ramtang (jaki in nosači).

Izkaže se, da je na ledeniku Ramtang normalen transport z jaki in nosači zaradi sprememb reliefa nemogoč, postopni transport s polovičnimi tovori pa bi bil zelo nevaren in dolgotrajen. Zato soglasna odločitev za Kiratčuli, alternativni vrh.

08. – 09.10.  Ramtang – Lonak – Pangpema (baza).

09.10.   Pangpema (priprava). Do tega dne stalno slabo vreme, od takrat naprej nastopi obdobje stabilnega jesenskega vremena. Višina baznega tabora 5100 m.

11. – 12.10. Aklimatizacijska tura s spanjem na višini približno 6000 m. Naveze se formirajo:
Lorenčič – Valič
Cuder – Kladnik
Koželj – Šorn

13.10.    Pangpema. Priprave za vzpone. Trening po balvanih.

14. – 17.10. Lorenčič – Valič: S Pangpeme čez ledenik Džingsang  ter po JV grebenu Patibare do 6000 m (spanje), nato na verjetno še neosvojeni grebenski vrh (6630 m ali 6650 m), spanje na 6500 m in sestop v bazo.

Cuder – Kladnik: vzpon pod Drohmo, spanje na 6000 m in naslednji dan sestop v bazo zaradi glavobola (Kladnik).

Koželj – Šorn: vzpon s Pangpeme pod Drohmo, spanje na 6000 m, naslednji dan  vstop v JZ steno in bivak nad serakom (6600 m), tretji dan na srednji vrh (območje vrha 6855 m)  in sestop v vznožje.

17.10. sestop v bazo. Smer 8000 m, naklonina večinoma 60°, skoki 80°.

16. – 20.10. Vsi v bazi, vmes krajše poslabšanje vremena (10 cm snega), trening na balvanih, priprava opreme, Koželj – Šorn poiščeta dostop pod severno steno Čang Himal (Ramtang Čang ali Wedge Peak, 6802 m). Po napovedi Gregorja Sluge, amaterskega meteorologa, bo vreme vse lepše (njegove napovedi so držale).

21. – 25.10. Vse tri naveze iz baze, do vznožja jim pomagajo nositi šerpe.

Lorenčič – Valič:
Iz baze čez ledenik do krnice (5600 m) pod Patibaro, kjer sta postavila šotor. Naslednji dan 22.10. se premakneta na ploščad pod južno steno in prespita na višini 5900 m. Zjutraj 23.10. vstopita v steno in bivakirata na višini 6900 m pod skalno stopnjo. Naslednji dan ob 9,20 dosežeta vrh Patibare (Pyramid Peak 7140 m) in sestopita po isti smeri do šotora 5600 m, 25.10. pa sestopita v bazo.

Cuder – Kladnik:
Po 8 urah dosežeta primerno mesto za šotor na ledeniku pod Kiratčulijem (Tent Peak 7350 m). Proti steni nadaljujeta 22.10., a se zaradi nevarnega kložastega snega nekako na 5900 m obrneta in se vrneta v bazo.

Koželj – Šorn:
Bazo zapustita 21.10. in se do večera po severni steni Čang Himal (Wedge Peak) povzpneta do 5600 m, kjer bivakirata. Nadaljujeta 22.10., a jima globok sneg v strmi steni ne dovoli nadaljevanja. Obrneta na 5700 m in sestopita v bazo.

Cuder – Kladnik – Koželj:
Cilj jim je Drohmo – vhodni vrh (6695 m) po jugozahodni steni. Popoldne 24.10. se iz baze povzpnejo pod steno, na 5600 m bivakirajo, 25.10. ob 13.55 po 900 m visoki steni dosežejo vrh in se pozno zvečer vrnejo v bazo.

26.10.2007 Pangpema
Soglasen sklep plezalcev o koncu aktivnosti. Naročimo nosače.

28.10. – 02.11. Transport z jaki in nosači do Tapledžunga.

03. – 05.11. Tapledžung – Katmandu po cesti.
06.11.  Katmandu
07.11.  Odhod 6 alpinistov
08.11.  Prihod 6 alpinistov in zdravnika v Ljubljano.
11.11.  Urejanje karga in poročila na ministrstvu. Formalno konec odprave.

Odprava je bila organizirana kot podpora alpinistom za njihove samostojne vzpone v alpskem stilu. Oboje je dobro in usklajeno delovalo. Področje je alpinistično še slabo obdelano. Ker smo Slovenci med njegovimi boljšimi poznavalci, bi se splačalo to izkoristiti. Res pa so dostopi dolgotrajni in težavni, zaradi česar bi bila pozna pomlad primernejši čas.

Tone Škarja

Patibara

Boris Lorenčič in Miha Valič sva se po aklimatizaciji na Pangpema Peaku (6068 m) povzpela na neosvojeni 6630 metrov visoki predvrh v jugozahodnem grebenu Patibare. Snežna pobočja so dosegala naklonino do 45°. Po treh dneh sva se dovolj aklimatizirana vrnila v bazo, vendar si zaradi vsakodnevnih popoldanskih pooblačitev nisva uspela ogledati juhozahodne stene.

Po nekaj dnevih počitka se je tudi vreme popolnoma uredilo in odpravila sva se v oddaljeno krnico pod nepreplezano jugozahodno steno Patibare – Pyramid Peak (7140 m). Naslednji dan sva se povzpela do ledeniškega platoja pod steno, si ogledala predviden potek smeri in prespala na višini 5900 metrov. Prvi dan je zaznamovalo plezanje po snegu s konstantno naklonino 50° - 60°. Prespala sva na ozki polički pod skalnim skokom (IV, skala, 20 m) na višini 6900 metrov. Naslednje jutro sva se povzpela na vrh in s tem opravila prvi vzpon na to goro iz Nepala in šele drugi vzpon na glavni vrh (japonsko – korejska odprava 1993 iz Sikima). Sestopila sva po smeri vzpona, v bazo sva se vrnila po petih dneh. Celotno turo je zaznamovala naporna hoja po razbitih ledenikih, lepo vreme in dobre razmere v steni.

Miha Valič

Vzhodni Drohmo

Okoli poldneva 24. oktobra 2007 smo se iz baze odpravili proti steni. Pot smo dobro poznali, saj smo se tja že povzpeli ob prvi aklimatizaciji in prvem poizkusu na Drohmo. Bivakirali smo na grebenu, ki je povezan s stebrom na osrednji vrh Drohma. Drugi dan smo že ob pol petih zjutraj začeli s pripravo zajtrka in se nato odpravili proti steni. Za začetek smo opravili dvesto višinskih metrov spusta, ob pol osmih pa smo prekoračili krajno zev na višini približno 5800 metrov.

Sledilo je dolgo snežišče (50-60°), ki je postajalo vedno bolj strmo (70°), pot pa nam je zapirala velika strma skalna pregrada. Vendar smo v desno usmerjeni steni našli prehod po zaledenelem kotu, kjer smo opravili tri dolge raztežaje strmega plezanja (80°). Med plezanjem so nas obletavali manjši ledeni kosci, ki pa nam niso povzročali prevelikih nevšečnosti. Po ledenih raztežajih smo preplezali dolg kombiniran raztežaj (M4), nato pa smo plezali v nepredelanem snegu proti grebenu.

Vršni greben je lažji (20 - 40°), vendar zelo težaven, ker je greben v bistvu ena sama velika opast. Vrh smo dosegli ob 16. uri. Tam smo se slikali, klicali bazo in občudovali razgled na Kangčendzengo, Jalung Kang in Kumbakarno, v daljavi pa smo videli še Everest in Makalu. Ker s seboj nismo imeli nobene opreme za bivakiranje, smo se kaj hitro odločili za sestop nazaj po smeri vzpona (večinoma abalakov sistem, v spodnjem delu tudi v skali). Vznožje stene smo tako dosegli ob devetih zvečer. Še isti dan smo nadaljevali spust v bazo, ki smo jo dosegli ob polnoči.
V dneh od 24. do 15. 20. 2007 smo Matej Kladnik, Tine Cuder in Aleš Koželj preplezali smer (smrdljiva sled, TD+, 900 m) na vzhodni vrh Drohma (6695 m).

Matej Kladnik

1. Patibara (7140 m), južna stena, prvi vzpon z nepalske strani: 24.10.2007, Boris Lorenčič – Miha Valič. Višina stene 1100 m, 50 - 60°, 20 m  IV.
2. Drohmo – srednji vrh (6855 m), jugozahodna stena, 16.10.2007, Aleš Koželj – Mitja Šorn. Višina stene 800 m, naklonina 60° s skoki do 80°. Smer poteka v območju stebra, ki sta ga 1988 leta preplezala Doug Scott in Roger Maer. Liniji sta različni, stikata se le na vstopu in na vrhu.
3. Drohmo – vzhodni vrh (6695 m), jugozahodna stena, 25.10.2007 Tine Cuder – Matej Kladnik – Aleš Koželj. Višina smeri 900 m, ocena VI, WI, 4+, M4. Prvenstvena smer in prvi vzpon na ta vrh (ni podatkov o predhodnih poskusih).
4. Čang Himal (Wedge Peak 6802 m), severna stena. Prvi poskus v tej drzni in strmi steni, najvišja točka 5700 m, Aleš Koželj – Mitja Šorn, 22.10.2007.