PATAGONIJA 2009 (Fitz Roy, smer Tehuelche)

Najprej je bilo: »greva!«, šele potem sva brskala po zanimivih ciljih in se odločila za smer po severni zajedi, ki so jo prvič leta 1986 s fiksiranjem vrvi preplezali Italijani z Marcom Sternijem na čelu, ter se s poimenovanjem poklonili prvotnim prebivalcem Patagonije, indijancem Tehuelche. Naporno delo so zaključili v položnem terenu zgolj 100 metrov pod vrhom, kjer jih je slabo vreme pregnalo nazaj čez smer. Deset let po tem sta jo kot prva ponovila Garibotti in Byerly, za tem je samevala, oziroma do napadalcev ni bila radodarna.

10. januarja pristaneva v argentinskem Chamonix-u, v vasici El Chalten. Vremenska napoved  namiguje na dva dneva lepega vremena, zato še isti dan pripraviva opremo, ter naslednjo noč spiva na sedlu Del Cuadrado. Topla in jasna noč naju pospremi do stene, kjer ob 7. zjutraj začneva s plezanjem. Poči so večinoma zalite z ledom, čez plošče pa se marsikje lesketa požled, zato napredujeva počasneje kot bi želela. Plezanje zahteva dosti občutka za gibanje in precej iznajdljivosti pri nameščanju varovanja. Po osmih urah sva na veliki polici »Gran Hotel«. Razkošen prostor izkoristiva za počitek pred najbolj strmim delom stene, veliko markantno zajedo »Diedro de Marco«. Prvi, najtežji raztežaj iz Urbana izvabi mnogo sočnih besed in dosti energije, tudi naslednji so zaradi ledene dekoracije zelo zanimivi in hkrati resni. Ob 2 zjutraj se nahajava pet raztežajev nad polico, najine sposobnosti premikanja pa so na zelo nizkem nivoju, zato se tam ustaviva in po štirih urah s prvim soncem spet poženeva konje; dosti nepreplezane poti je bilo še pred njimi… Naklonina nikakor ni hotela popustiti, led v počeh je čakal, da ga sklestiva, od zgoraj pa so prihajale vedno večje in pogostejše pošiljke talečega se oklepa. Veliko sva si pomagala s tehničnim plezanjem, saj prosto ni bilo mogoče, ura je pa brezbrižno tekla… Zaskrbljeno sva se ozirala proti ledeniku Hielo Continental, od koder so se predrzno približevali oblaki. Po dolgem času sva nato dočakala nekaj malo bolj položnih raztežajev in udobnih stojišč. Potem je bilo potrebno preplezati še zadnjih pet raztežajev v izstopnih zajedah in počeh; na vrhu popolnoma zalite z ledom premagava že v trdi temi. Iz začudenosti kako preplezati še zadnji ledeni zid naju reši čudežni prehod skozi preduh, s čemer končno doseževa položnejši svet in začneva na glas verjeti, da bova res stala na vrhu. Po dolgih 34. preplezanih raztežajih je ura 3 zjutraj, ko se v nekaj minutah poslikava in brez vzhičenosti med vedno pogostejšimi snežinkami zbeživa z vrha. Sestop po smeri Franco Argentina naju zaposli za nadaljnjih 8 ur, tako, da dopoldan doseževa ledenik na vzhodni strani gore. Od tam nato preko sedla Guillaumet sestopiva do šotora, ter se zvečer v El Chaltenu pri Toniju in Maxiju – prijaznih lastnikih kampa in hostla Lago del desierto, veseliva dobro opravljenega dela.

Čas kampiranja v baznih taborih pod stenami je v gorah nad El Chaltenom nepreklicno mimo. Boljša prehrana, dnevna oskrba z vedno natančnejšimi vremenskimi napovedmi, veliko dobrih plezališč in balvanov so prednosti, ki jih nikakor ne gre spregledati, zato je El Chalten zadnja leta množično pribežališče vseh, ki imajo radi plezanje po skalah lepih oblik. Vreme v nadaljevanju meseca ni več dopuščalo uresničitve večjih projektov, zato sva z Urbanom na koncu preplezala še smer Fonrouge – Comesaña v Ag.Guillaumet, ter uživala v lepem plezanju in sanjskih razgledih. Aktivnost po plezališčih v smereh do težavnosti 7b je močno pripomogla k vzdrževanju plezalne forme in dobrega počutja.

Tik pred našim odhodom iz El Chaltena, se je nad norveškim bivakom, tik pod Torre de la Media Luna poškodoval kolumbijski plezalec, ki smo ga potem prenesli na varno. Izrabil bom to priložnost in potrkal na vest vsem tistim, ki mislite, da ste v gorah samozadostni. Niste in nismo! To se najbolj izkaže takrat, ko se zgodi nesreča. V okolju, kjer je organizirana gorska reševalna služba je potek jasen, postopki pa bolj kot ne utečeni. Tam, kjer tovrstne organiziranosti ni, pa je vsak ponesrečenec odvisen od dobre volje in pripravljenosti prostovoljcev, v tem primeru vsekakor plezalcev, ki so v bližini. Takrat številke, ki jih običajno uporabljamo pri poročilih o svojih vzponih izgubijo namen, šteje le število rok, ki so na razpolago in vsaka pride prekleto prav, še posebno, če je transport ponesrečenca dolgotrajen in poteka v zahtevnem terenu. Fantje in dekleta, nadutost in brezbrižnost v takem primeru ne pomagata, prehitro se lahko kdo izmed vseh nas, ki bi radi leteli pa znamo samo plezati znajde v drugi vlogi. Razmislite…

12. – 13.01.2009
Fitz Roy, 3375 m, severna stena
Tehuelche, 1300 m, 6b+/A2, 44h
2. ponovitev

31.01.2009
Aguja Guillaumet, 2579 m, SZ raz
Fonrouge – Comesaña, 600m, 5+/A1, 4h

Boris Lorenčič