Bhagirathi 2009

Indija

Poročilo:

Po več letih razmišljanja, je želja dozorela v odločitev, da letos poskusimo uresničiti plezanje v skupini Rimo, ki se nahaja v vzhodnem Karakorumu. Izrazita prisotnost vojske na področju mejnega spora med Indijo in Pakistanom je obetala veliko truda pri urejanju dovoljenj, a nas to ni odvrnilo. Po polletnem delu, ko je že kazalo, da bomo uspeli preplezati birokratske ovire, smo tri tedne pred nameravanim odhodom izvedeli, da indijska vojska ne dovoli obiska alpinistične odprave na Rimo.

Prvotno ekipo smo sestavljali Rok Blagus, Luka Lindič, Steve House in jaz. Steve se je že pred zapletom z dovoljenjem odpovedal udeležbi, ker je imel delo s promocijo svojega knjižnega prvenca »Beyond the mountains«. Ostali trije smo se odločili, da energije, vložene v celoten projekt ne bomo zavrgli. Kupljene letalske vozovnice so nas le utrdile v odločenosti, da poiščemo zanimiv alpinistični cilj kjer se bomo lahko ustrezno preizkusili. Glede na kratek časovni rok in grenko birokratsko izkušnjo je bila skupina Bhagirathi še najbližje našim željam. Razmeroma kratek dostop, precejšna obljudenost ter visoke in strme stene, ki so obetale možnost prostega plezanja so bila prepričljiva dejstva.

Sam se nisem veliko ukvarjal z raziskovanjem novo izbranega cilja. Zanašal sem se na izkušnje in intuicijo, ki jo najmočneje aktiviram, kadar se nečesa lotim »na pogled«. Občutki me niso prevarali.

30. avgusta zjutraj smo z ljubljanskega letališča  prek Zuricha odleteli v Delhi kjer smo naslednji dan uredili še zadnje birokratske opravke, kupili nekaj hrane in spakirali opremo. Sledila sta dva dneva vožnje prek Uttarkashija do Gangotrija, romarskega izhodišča za predane hindujce in alpiniste, ki želijo plezati na Thalay Sagar, Shivling, Bhagirathi, Satopanth …

Iz Gangotrija smo s petindvajsetimi nosači dva dni hodili do baze na Nandanvanu (~4350 m) kamor smo prišli 4. septembra  - za natanko mesec dni.

Prvi teden dni nam vreme ni bilo naklonjeno. Velika količina novo zapadlega snega je že prvo noč podrla večji šotor v katerem smo imeli jedilnico. Jedilnico smo popravili, a se je po treh dneh ponovno sesedla pod težo ponoči zapadlega snega. Tokrat so bile poškodbe tako velike, da so morali iz doline prinesti nadomestni šotor. Po tednu dni slabega vremena se je zjasnilo zato smo lahko začeli s pripravami na plezanje. Razmere v gorah je skrojilo več kot pol metra novo zapadlega snega zato smo morali prilagoditi svoje cilje. Najprej smo utrli gaz v amfiteater na zahodni strani Bhagiratijev in do primernega mesta za šotor prinesli hrano ter opremo za bivak in plezanje. Vreme se še ni stabiliziralo, bili smo utrujeni od gaženja, zato smo en dan počivali v šotoru pod steno nato pa v enem dnevu opravili vzpon na Bhagirathi 4. Za vzpon in sestop smo potrebovali 13 ur.

15. 9. Bhagirathi 4 (~6200 m), Z stena v levem delu, višina smeri 1000 m, kombinirana smer – prva polovica sneg in led, v sredini led in skala, zgoraj pa sneg in skala na dolgem in ostrem grebenu, splošna ocena D+ (vreme dopoldan jasno, popoldan sneženje, v zgornji polovici smeri veliko nepredelanega snega). Sestop prek smeri vzpona (4×spust z dvojno vrvjo v osrednjem delu).

 

Po treh dneh počitka v bazi smo zopet odšli do šotora pod Bhagiratiji. Ker je bilo v levem delu Z stene Bhagirathija 3 še veliko snega na strmih skalnih odstavkih, smo se odločili, da poskusimo v območju Škotske smeri. Tam smo se nadejali sprejemljivih razmer. Najprej smo poskusili v strmem začetnem delu desno od Nemške smeri, a smo po polovici raztežaja ugotovili, da sneg ni dovolj predelan za varno napredovanje. Zato smo preplezali logičen prehod proti desni, kjer razmere niso bile dosti boljše vendar je bil teren tam manj strm z nekaj zahtevnimi odstavki. Dosegli smo greben, ki ločuje zahodni in JZ del stene ter se z grebena spustili ob vrvi do snežišča prek katerega poteka Škotska smer. Od tam smo sledili logičnim prehodom (Škotska smer kmalu zavije levo na skalnat raz, ki je bil še posnežen in ni obetal dobrega plezanja)  pretežno v ledu in snegu vse do sredine stene kjer se začne skalni del. Pozno popoldne smo preplezali tri raztežaje prek skalnega dela in bivakirali na obli in neudobni polici. Razmere za plezanje sta začinila voda, ki je tekla prek skalnih plošč in požled v počeh.

Zjutraj so bili prehodi nad bivakom močno poledeneli, zato smo najprej opravili en diagonalni spust ob vrvi, da smo dosegli sistem razčlemb po katerih smo priplezali do stika s Škotsko smerjo (vrh skalne tvorbe imenovane »Flake Pillar«). Od tam smo vijugali po najbolj logičnih skalnih in mešanih prehodih in popoldne dosegli vršni sneženi del. Sneg je bil le delno predelan, pogosto na gladkih kamnih. Veliko energije in časa smo vložili v napredovanje. Tik pred sončnim zahodom smo dosegli vrh – najprej severnega, nato pa smo prečili še na južnega.

Z vrha smo na vzhodno stran gore v temi opravili pet dolgih spustov po vrvi ter bivakirali na ozki sneženi polici v zavetju manjše skale.

Naslednje jutro smo se še dvakrat spustili po vrvi in sestopili v vznožje. Sledilo je naporno gaženje skorjastega snega do doline Vasuki od koder smo po kopnem prišli do baznega tabora.

21. in 22. 9. Bhagirathi 3 (6454 m), Z stena, višina smeri 1300 m, kombinirana smer – začetek desno od Nemške, nadaljevanje med Škotsko in Češko, v zgornjem delu pa v območju Škotske smeri, splošna ocena smeri ED (6b, M5, WI5, 2×spust z vrvjo). Vreme je bilo pretežno jasno, v spodnjem delu je bil nepredelan sneg na strmih in nerazčlenjenih skalah, v srednjem delu predelan trd sneg in led ter skale prek katerih je popoldne tekla voda, dopoldne je bil pa požled, v zgornjem delu je bilo veliko nepredelanega snega. Sestop na vzhodno stran gore – najprej pet spustov in bivak, nato pa še dva spusta in sestop prek skorjastih pobočij okrog gore nazaj v bazo.

 
Po štirih dneh počitka smo ponovno odšli do šotora pod Bhagirathiji. Popoldne po prihodu v šotor je dve uri snežilo, vendar smo verjeli vremenski napovedi Jureta Jermana – pretežno jasno s popoldanskimi nevihtami. Zgodaj naslednjega jutra smo začeli s plezanjem Bhagirathija 2 v vpadnici izrazitega lednega slapu, ki je obetal logičen prehod prek strme stene. Sprva je šlo pretežno za plezanje v skali, kmalu pa so se razmere spremenile v resen kombiniran teren kjer smo morali spretno uporabljati cepine. Ključni del smeri je bil prehod prek lednega slapu. Vanj je že svetilo sonce zato je bil led moker in odstopljen od skale.

Nad lednim raztežajem smo preplezali še en kombiniran raztežaj do bivaka – Rok in Luka sta se drenjala v ozki škrbini, jaz pa sem slonel na nagnjeni polici deset metrov nad njima.

Zjutraj naslednjega dne smo začeli s skalnim plezanjem in tako napredovali do zadnjega raztežaja pred bivakom kjer smo se ponovno obuli v čevlje in dereze. Skalno plezanje je bilo ves čas strmo in zanimivo, granit je bil prvovrsten.

Bivak smo si uredili na razu pod vršno piramido kjer je bil teren nekoliko manj strm in je obetal možnost prehodov v snegu.

Zjutraj smo prek stene v smeri našega šotora v vznožju odvrgli transportno vrečo z opremo, katere nismo več potrebovali za plezanje.

Naslednje jutro smo našli logičen prehod prek skalne stopnje nato pa nadaljevali prek strmih snežnih prehodov vse do Z grebena od koder smo prečili na severno stran. Tam nas je presenetil nepredelan sneg, ki je pokrival strm in trd led. V dveh raztežajih smo dosegli vršno snežišče prek katerega smo okrog poldneva priplezali na vrh. Sestopili smo na vzhodno stran gore do gazi, ki smo jo utrli ob sestopu s trojke in naprej do baze.

29., 30. 9. in 1. 10. Bhagirathi 2 (6512 m), JJZ stena in Z greben, višina smeri 1300 m, kombinirana smer, splošna ocena smeri ED+/ABO (6b+, M8, WI6+, 5m v tegu vrvi v zgornjem delu, ostalo prosto na pogled). Vreme je bilo pretežno jasno, v spodnji polovici smeri skalno in kombinirano plezanje v navpični steni (~800 m), nad drugim bivakom pretežno nepredelan sneg in led. Sestop na vzhodno stran gore prek skorjastih pobočij okrog gore nazaj v bazo.

Naslednji dan smo pod steno pobrali odvrženo transportno vrečo in v bazo odnesli vso premo, ki je še ostala v šotoru pod Bhagirathiji. Po dnevu pospravljanja in pakiranja smo zapustili bazo in v štirih dneh prišli 8. oktobra domov.

 

Poročilo sestavil: Marko Prezelj

Vrednotenje:
Celotna odprava je bila zelo uspešna po človeški in plezalski plati. V alpskem stilu smo preplezali tri smeri na tri vrhove in se vrnili domov kot prijatelji.