Poročilo alpinistične odprave Patagonija 2016

Čile

Trajanje: 24.12.2016 - 05.02.2017

Vodja: Matej Balažic (AO PD TAM Maribor)

Člani: Blaž Gladek (AO PD Kamnik), Marjan Kozole (AK Vertikala)

Poročilo:

Naša izkušnja je bila, tako kot vsaka, zgodba zase. V Argentino smo se odpravili z željo čim več plezati v granitnih stenah s prvovrstno skalo. Tamkajšnje gore so večino časa zavite v oblake, ko pa se veter umiri in oblaki razkadijo, jih obsije sonce. Takrat zažarijo, pokažejo prijaznejšo plat in privabljajo plezalce.

Glavni cilj odprave je bil preplezati Hudičevo zajedo v Fitz Royu. Zavedali smo se, da bomo za uspeh najprej potrebovali srečo z vremenom. Sama ocena smeri ni pretežka, vendar zagotovo ni brez razloga neponovljena že več kot 30 let. Izredni prvi plezalci so jo plezali v težkih razmerah s pomočjo fiksnih vrvi. Vprašanje, v kakšnih razmerah se jo da danes preplezati v alpskem slogu, je ostalo na našo žalost nerešeno.

Računati na par dni lepega vremena so bolj pobožne želje, cilji se morajo prilagoditi trenutnim razmeram, drugače lahko ostaneš praznih rok. Če pa je sezona takšna kot letošnja, si na koncu vesel, če ti uspe preplezati karkoli.

26. decembra smo po dveh dneh potovanja prispeli v Chalten. Časi, ko so se plezalci namestili visoko pod gorami v snežnih luknjah ali šotorih, so že zdavnaj minili. Danes turistično mesto ponuja veliko bolj ali manj udobnih namestitev. Mi smo za našo "bazo" izbrali Ailen Aike hostel.

V dveh dneh smo si na hitro ogledali El Chalten, se prijavili v centru nacionalnega parka in spakirali robo za prvo turo. Načrt je bil, da nesemo opremo na Passo Superior za kasnejši poskus v Fitz Royu in še pred poslabšanjem vremena naslednji dan splezamo lažjo smer v Aguja Guillaumet. Ko smo krenili iz mesta, mi je prvič zares postalo jasno, da si primernejšega imena v žargonu za transportno vrečo ne bi mogli izmisliti. O, p...!

Sledil je celodnevni dostop do sedla, kjer smo si postavili šotor, odprli prve vrečke dehidrirane hrane in šli spat. Ponoči je močno pihalo. Prvič smo doživeli, čemur v Patagoniji rečejo veter. Zares zaspali smo bolj proti jutru. Utrujeni od težkega dostopa in neprespane noči smo opustili prvotni načrt in odšli na krajši sprehod proti vzhodni steni Fitz Roya, da si od blizu ogledamo razmere. Večino opreme smo spakirali v ta veliko prasico, ki smo jo pustili na sedlu. Z lahkimi hrbti smo bili "hitro" v dolini.

Sledil je dan počitka. Na vrsto je prišlo tudi športno plezanje v bližnjih plezališčih, ki pa v mrzlem vetru ni prav uživaško. Zato smo se še en dan raje posvetili literarnim dejavnostim.

Silvestrovanje in čakanje na novo vremensko okno.

Člani odprave Patagonija 2016: Matej Balažic, Marjan Kozole in Blaž Gladek (foto arhiv odprave)

3. januarja znova odidemo na Passo Superior, kjer nas presenetijo količine novega snega in precej zasnežene stene. Za dodatno spodbudo pa ugotovimo, da je oprema, ki smo jo pustili v prasici, premočena. Zlezemo v mokre spalne vreče in se trudimo uloviti kakšno minuto spanca. Veter, ki se še ni umiril, prenaša novi sneg, zato moramo ponoči večkrat odkopati šotor.

Zjutraj, s precej zdelano moralo, se po kratkem posvetu odločimo za sestop v dolino. V takšnih razmerah ni smiselno vstopati v velike stene. S seboj nesemo vso opremo. Vsaj za nekaj se veter izkaže kot koristen, ko na dvorišču hostla sušimo premočene stvari. Zaradi prehodnega poslabšanja vremena v hribih še en dan preživimo v dolini. Izkoristimo ga za plezanje krajših trad smeri.

Za naslednjo turo spakiramo malo lažje nahrbtnike. Željni plezanja v skali si zadamo krajši cilj v predostenju Cerro Torreja. 7. januarja še ponoči začnemo dostopati proti Laguni Torre, do koder vodi obljudena pot. Z zmerno težkim nahrbtnikom na ramenih je hoja zares prijetna. Narava kaže svoje čare na vseh straneh. Naprej je mogoče po obeh straneh jezera. Odločimo se za desno, kar se izkaže za napako. Ogromna morena s kamni, skalami in balvani najrazličnejših oblik, barv in velikosti, ki jim je skupno to, da nič ne stoji na svojem mestu preveč trdno, zato je pot precej naporna in tudi nevarna. Vračali smo se po levi, ki se je izkazala za precej udobnejšo varianto.

Morda nas je dostop po desni strani jezera, ki nam je vzel precej več časa in energije, stal vzpona v Medialuni. Ko smo prišli do stene, so bile že štiri naveze v levi varianti smeri Rubio Y Azul – edini suhi poči v steni. Poskusili smo v originalni smeri, ki pa nas je zavrnila. Prvi raztežaj (off-width) je bil moker, v poči pa sem stal s plezalkami v mehkem snegu. Ob pogledu navzgor mi je postalo jasno, da lahko uredim samo eno varovanje v naslednjih 20 metrih. Težko je obrniti, ko po 12 dneh končno primeš za pravi patagonski granit in že misliš, da se bodo vse naporne ure na dostopu in čakanje v dolini poplačali. A je pred strastjo prevladal razum. Ker tudi nobeden od kolegov ni imel želje po slavi, smo se odločili sestopiti do kampa Niponino ter zgodaj naslednji dan splezati krajšo smer v Aguja de l’S. Upali smo, da bo vreme zdržalo do poldneva. Okrog osme ure zjutraj, nekje na polovici dostopa do Col de los Austriacos, smo tudi tukaj obrnili zaradi nevihte (sneg + veter). Vseeno so nam bile razmere v tej dolini bolj všeč, zato smo del opreme pustili na Niponinu za naslednji poskus in sestopili.

Sledilo je daljše obdobje slabega vremena. Dobro je, da vsaj v dolini ni bilo veliko padavin. Tako smo lahko skoraj vsak dan preplezali kakšno navrtano ali trad smer. Večino v Paredon de los Condores – 180-metrski steni v neposredni bližini mesta.

Vsak dan spremljamo vremensko napoved in nič ne kaže na (vsaj) kak dan lepega vremena, zato smo pripravljeni izkoristiti že najmanjšo vremensko luknjo z zmernim vetrom. Preveč snega v stenah, nizke temperature in ledene poči ne dopuščajo plezanja v kopni skali, zato si za cilj izberemo ledno smer Tomahawk v vzhodni steni Aguja Standhardt.

18. januarja naj bi se veter čez dan malo umiril, zato dan prej v popoldanskih urah dostopimo na Niponino. Pojemo večerjo in postavimo šotor. Časa za spanje skoraj nimamo, za dve uri se uležemo in ob enajstih zvečer že začnemo dostop. Med kratkim postankom Blažu odpihne čelado, zato se odloči za sestop. Z Matejem nadaljujeva. Veter še vedno močno piha, vidljivost je slaba. Pod balvanom si najdeva zavetje in počakava kakšno uro. Ker naju zazebe, se nehava kujati, zlezeva iz bivak vreč in se odpraviva naprej v upanju, da bo vremenska napoved držala in se bo veter proti jutru umiril. Še ponoči nama uspe najti prehode po ledenem grušču mimo stekleno modrih serakov. Ob petih zjutraj jeva zajtrk pod steno. Veter se na trenutke umiri, vsake toliko pa pridrvi mimo kot brzi vlak. S seboj nosi moker sneg, ki nama dela še največ težav. Razmere za plezanje so dobre, sneg je trd, višje se vsake toliko prikaže lepo zalit leden kamin. Okoli naju pa vse črno, cela dolina je zavita v oblake, sunki vetra so vse močnejši. Sneg, ki s pomočjo vetra biča kožo na obrazu, postaja nadležnejši. Matej ima slaba smučarska očala, ki se mu rosijo. Nič ne vidi, zato jih sname. Ura je šest, veter bi se moral že povsem umiriti, sunki pa so vse močnejši. Še enkrat se morava obrniti.

Če sva zgoraj pod steno še razmišljala o možnostih vzpona, sva bila nekaj sto metrov nižje vesela, da sva se obrnila še pravi čas. Veter se sploh ni umiril, kot da bi se igral z nama, je zamenjal smer. Celo noč sva se borila z njim, ko pa sva se obrnila midva, se je obrnil tudi on. Na sestopu najdeva Blaževo čelado. Ko prideva do šotora, sva že precej premočena. Dežuje. Počitek, hrana in še "zanimiv" sestop v orkanskem vetru.

Dvorišče hostla zopet postane naša sušilnica. Kasneje začne deževati še v dolini. Spet so na vrsti počitek, literarni krožek in ostale obalpinistične dejavnosti.

23. januarja – naš peti odhod v gore. Tokrat še iz tretje strani. Dostopimo na Piedra Negro.

Bujenje ob 3. uri. Do Passo Guillaumet gre hitro. Veliko navez je na sedlu, vse se zapodijo v kratke smeri v bližini, mi pa nadaljujemo proti Mermozu. Gazimo do kolen. Od svitu smo pod smerjo Jardines Japoneses. Zanimiva kombinacija smeri ponuja v spodnjem delu več snega, zgoraj pa je povsem skalnata. Originalno vstopi z leve, direktna varianta izgleda lepo zalita in ob našem prihodu je sneg še uporaben. Ko pa posije sonce, se vse hitro spremeni.

Matej v prvem raztežaju smeri Jardines Japoneses (foto Blaž Gladek)

Po dolgem obdobju slabega vremena smo pozabili, kakšna je moč sonca. Na vstopu smo bili vsaj 2-3 ure prepozni. Na stenah nalepljen sneg se je pod vplivom sonca omehčal in na nas so se začeli podirati kosi ledu. Matej je v vedno slabših razmerah plezal, kolikor hitro je mogel, z Blažem pa sva se izmikala padajočim kosom snega in ledu. Da bi se umaknili iz vpadnice, smo morali preplezati prvih 130 metrov. Sledil je srednji del, ki ni toliko izpostavljen, še vedno pa je teren kombiniran. Snega je bilo dovolj, ampak ni bil več uporaben, spodaj pa gladke plošče. Tokrat smo se ušteli sami. Če bi spodnji del preplezali ponoči, bi verjetno še ujeli idealne razmere.

Načeti živci, malo popusti koncentracija in reverso je pristal raztežaj nižje na ledeniku. Tako se je moral Blaž spustiti na polbičev vozel in vrv se je zavila tako močno, da je ni bilo mogoče izvleči. Žimarjenje po mokri vrvi, ko teče potok čez tebe, tudi ni najprijetnejše opravilo. Vseeno nam je ostalo še dovolj časa za kakšno klasično smer v Guillaumetu.

Ker smo bili pozni, so se nekateri že spuščali po smereh in Blaž je dobil še en izstrelek ledu v ramo. Zaradi neprijetne bolečine se je odločil sestopiti nazaj do šotora na Piedra Negri. Z Matejem sva za tolažilno nagrado splezala Amy – Vidailhet in naprej na vrh Guillaumeta 2580 m (skupaj 350 m, 65°, 5). Še podnevi sva bila pri šotoru. Naslednje jutro smo sestopili v dolino.

Štiri dni preživimo v dolini. Tik pred odhodom domov pa se nam ponudi še ena priložnost. Zaradi pomanjkanja časa in ne najbolj optimalnih razmer si za cilj izberemo eno od lažjih smeri na Fitz Roy – Californiano.

30. januarja dostopimo do Lagune de Los Tres in ob polnoči že nadaljujemo proti Passo Superiorju. Še vedno rahlo naletava sneg. Kljub slabi vidljivosti in novozapadlemu snegu smo bili odločeni, da damo vse od sebe, da osvojimo vrh Fitz Roya, saj je bila vremenska napoved za naslednja dva dni obetavna. Sredi noči, že visoko na ledeniku, pa je imel Blaž problem s kolenom. Stara poškodba. Ob slabi vidljivosti, sredi ledenika ponoči se ni mogel obrniti sam, da bi naju z Matejem počakal na varnem, in tako nam ni ostalo drugega, kot da se skupaj varno odpravimo nazaj.

Ko sem še zadnjič hodil po zelenih poteh proti Chaltenu, sem namenoma upočasnil korak, ker se mi je zazdelo, da pokrajina prehitro beži mimo mene. Ustavil sem se pri Laguni Capri in opazoval neokrnjeno naravo. Vse lepote tudi niso na vrhovih.

Če ocenim odpravo glede ciljev, nismo bili uspešni. V iskanju polpriložnosti smo uspešno opravili samo en vzpon, pa še tega ne kot celotna naveza. A tako je to v Patagoniji, vreme je tukaj absolutni gospodar. Zelo prav pa pridejo izkušnje, na podlagi katerih lažje sprejemaš pravilne odločitve. Včasih je lahko že nemarkanten predvrh v danih razmerah spoštovanja vreden cilj.

Praktično smo izkoristili vsako vremensko luknjo. Večkrat neuspešno kot uspešno, a na vsaki turi smo se nekaj naučili in tako obogatili naše izkušnje, ki nam bodo prišle prav prihodnjič. Upam, da se v te konce še kdaj vrnem. Dolga obdobja čakanja na lepo vreme in naporni dostopi so pozabljeni takoj, ko primeš za skalo in užiješ možnosti, ki jih ponujajo tamkajšnje stene.

Zasluge za lepe fotografije gredo Blažu in predvsem Mateju. Zahvaljujemo se KA PZS, AO PD TAM, AK Vertikala, Elektromontaži d.d., Trgovini Ličar, Adventure Foodu, Tadeju za prevoz na letališče in vsem drugim, ki ste nas kakorkoli podprli.

Marjan Kozole

-----------------------
Povezani novici:
Apinistična odprava Patagonija 2016 odhaja na pot
Alpinistična odprava Patagonija 2016 - sporočila & foto