Alpinistična odprava Rocky Mountains 2012 - CELOTNO URADNO POROČILO

Člani odprave: Jernej Arčon (AO PD Nova Gorica), Andrej Erceg (AO PD Črnuče), Dejan Koren (AO PD Vipava, vodja odprave), Mitja Šorn (AO PD Jesenic).

Odprava je potekala od 13. marca do 4. aprila 2012.

Rocky Mountains (The Rockies, Skalno gorovje) je slabih 5000 km dolga gorska veriga v zahodnem delu severne Amerike in se razprostira od severnega dela British Columbie v Kanadi, do jugozahodnega dela Nove Mehike v ZDA. Del te impresivne gorske pregrade smo obiskali v jugozahodnem delu Kanade, na meji med zvezno državo Alberto in British Columbio. Zime so v tem delu Skalnega gorovja ostre in dolge, snega je v izobilju, prav toliko pa je tudi možnosti za plezanje lednih, kombiniranih ter ob ustreznih vremenskih pogojih tudi daljših alpskih smeri.

Iz Trsta smo preko Frankfurta prileteli v Calgary, najeli avto in se odpeljali v mesto Canmore. To majhno, nekoč premogovniško mesto, ki leži dobrih 100 kilometrov zahodno od Calgarya, si je z zatonom premogovniške industrije v 70. letih prejšnjega stoletja, opomoglo po zimski olimpijadi 1988, ko je organiziralo nordijske tekme ter se nato razvilo v turistično izhodišče za najrazličnejše zimske aktivnosti. V mestu smo najeli apartma.

Ves čas našega bivanja v Kanadi smo imeli z lokalnimi prebivalci različnih nacionalnih porekel zelo dobre izkušnje. Vrline kot vljudnost, prijaznost, radodarnost, ekološka osveščenost, so izgledale kot običajno življenjsko vodilo slehernega domačina. Na začetku nas je gostil Louis z družino, kljub temu, da nas je videl prvič v življenju in kljub temu, da je bilo v njegovi hiši že pet ljudi. Z informacijami o plezalnih razmerah so nas poleg njega razveselili še Raphael, Barry, Kendra ... Prometna kultura je za slovenske razmere na nepredstavljivo visoki ravni, pešec je na cesti nedotakljiv, avtoštop smo dobili praktično vedno iz prve, smeti se nahajajo izključno v za to namenjenih kantah, lokalna divjad ima status svetih krav ...

Ob našem prihodu v Kanado smo imeli zaradi 4. stopnje nevarnosti snežnih plazov na izbiro bolj malo smeri. Večina lednih in kombiniranih smeri se je namreč nahaja pod ogromnimi snežišči več metrov debelega in nepredelanega snega, zato smo bili pri izbiri previdni. Vzponi v daljših smereh pa so bili na začetku, a žal tudi vse do konca odprave, zgolj pobožna želja.
Pri izbiri nam je precej pomagala visoka raven plazovne informiranosti domačinov, internet ter pogovori s plezalci, ki so nas usmerili v narejene in varne smeri. Nekatere od smeri so slučajno postale varne tudi zaradi umetnega proženja plazov z bombardiranjem, saj se je pod njimi nahajal cestni in železniški promet.

Za začetno ogrevanje v ledu smo si izbrali velikanska ledno zaveso imenovano Weeping Wall, ki je v spodnji polovici široka do 100 m, cela pa visoka okoli 300 m. Po preplezanem »vertikalnem lednem nogometnem igrišču«, kot so spodnjo zaveso slikovito opisali domačini, sta Dejan in Andrej po več kot meter globokem pršiču odgazila še do zgornje zavese, a v močnem sneženju in slabi vidljivosti po dveh preplezanih kombiniranih raztežajih zgrešila želeno nadaljevanje smeri in sestopila.

Ker je vremenska napoved še naprej obetala sneženje, smo se odpravili v Haffner Creek, idilično plezališče s kombiniranimi enoraztežajnimi smermi, katerih večina poteka po previsni skalni steni ter se konča v ledu. Plezanje je bilo varno, v lepih smereh in je predstavljalo dobro pripravo za zahtevnejše vzpone.
Nadaljevali smo z vzponom v Pilsner Ampitheatru, po tem, ko so nad njim umetno sprožili plaz. Amfiteater omogoča več različnih skalnih vstopov v visečo ledno zaveso, nad katero sledi nekaj raztežajev lažjega lednega plezanja. Dejan in Andrej sta izbrala varianto po sredini, s prestopom v visečo svečo, Jernej in Mitja pa sta do ledu priplezala z desne. Nad zaveso smo plezali skupaj.

Ker je bilo snega v nižjih hribih, ležečih na obrobju Skalnega gorovja vzhodno od Canmorea, bistveno manj kot v notranjosti, vreme pa sončno, sta Jernej in Mitja v tem delu gorovja splezala Coire Dubh Integral. To je lažja smer, ki v spodnjem delu poteka po ledu, v zgornjem pa sledi logičnim policam in prehodom, ki vodijo na vrh stene. Varovala sta se samo v dveh skokih.
Andrej in Dejan pa sta na isti dan dobesedno zarila v svež sneg, se v treh urah prebila do vznožja kultne stene imenovane Stanley Headwall ter si v sneženju ogledala potencialne plezalne cilje.
Slap Curtain Call je bil en od najlepših, odlično narejenih, klasičnih slapov 6. stopnje, ki smo jih na odpravi preplezali. Zanj je bila značilna nenavadno oblikovana sveča, ki se je odlomila od zgornjega dela, nagnila noter in spet spojila z zgornjim delom, tako da je nastal manjši ledni previs, ki se je nadaljeval z impresivnim lednim kaminom. Andrej in Mitja sta splezala prav to, klasično varianto slapu, Jernej in Dejan pa sta splezala varianto, imenovano Call of the Curtain, ki v zgornjem delu poteka po tankem ledu ter po previsni skalni prečki pripelje do ledne zavese, desno od sveče.


Vstop v smer Call of the Curtain, foto Andrej Erceg

Pod smer French Reality v steni Stanley Headwall, sta drugič, tokrat oba s smučmi, pristopila Dejan in Andrej. Pogled od spodaj je obetal precej strmo in zabavno plezarijo z izdatnim čiščenjem sveže zapadlega snega iz prvega skalnega raztežaja, skrb zbujajoče pa so izgledale tudi previsne in svečaste ledne formacije v nadaljevanju. Po zamudnem a ne pretirano težkem skalnem raztežaju, tokrat brez zavrtanih svedrov, se je tudi ledni del smeri izkazali za manjši bav bav, kot je kazalo od spodaj, tako da se je zanju končni vtis o preplezanem prelevil v lepo, a vseeno zahtevno plezalno izkušnjo.
Istega dne sta se Mitja in Jernej odpravila v Murchison Falls z vstopno varianto smeri But, my Daddy´s a Psycho, ki je le redko narejena. Motil ju je le mraz, saj je bilo zjutraj okrog - 20°C, a ju je zato vsaj na sestopu prijetno ogrelo sonce.
Zaradi zvišanih temperatur se je snežna odeja nekoliko preobrazila, s čimer se je zmanjšala tudi nevarnost plazov. Kljub temu smo s smučmi pošteno gazili do severovzhodne stene impresivnega Mt. Templa, ki je en redkih vrhov v bližnji okolici, z relativno kratkim dostopom, v katerem naj bi bilo po informacijah lokalnih plezalcev, plezanje do neke mere varno pred plazovi. Pri ogledu potencialnih linij vzpona nam je postalo jasno, da bo sneg na gori za resen plezalni poizkus v severni ali severno vzhodni sten potreboval vsaj še nekaj dni izdatnega preobražanja.
Ker vremenska napoved ni obetala dveh dni stabilnega vremena za poizkus v Mt. Templu, smo naše misli in aktivnosti preusmerili na še eno od legendarnih lednih sten, imenovano Trophy Wall. Pravzaprav smo imeli omenjen ledni konstrukt ves čas v mislih in na očeh, ker smo se mimo njega konstantno vozili, a so nas lokalni plezalci prepričevali, da smeri v njem niso narejene in da je tam plezanje zaradi plazov prenevarno. Vse se je spremenilo po pogovoru z lokalnim weekend warriorjem (kot se je sam zelo skromno poimenoval) Raphaelom Slawinskim, ki nas je napotil v kombiniran skalni vstop, imenovan Exterminator (le tega je Raphael pred kratkim navrtal, v njem pa sta bili do takrat opravljeni le dve ponovitvi, pri katerih je obakrat aktivno sodeloval), ki te po treh raztežajih pripelje, v spodnjem delu tokrat nenarejeni, kultni slap, Terminator.
Torej, po uvodnem dostopnem ogrevanju, smo stali pod največjo in najstrmejšo ledno gmoto do sedaj. Na razpolago smo imeli tri smeri: Sea of Vapours, z zelo tveganim lednim vstopom brez varovanja, The Replicant, z dvema visečima svečama ter The Exterminator, s prehodom v Terminatorja. Andrej in Mitja sta splezala slednjo smer, ki se je izkazala za izvrsten in raznolik plezalni presežek. Dva pretežno skalna in tehnična raztežaja sta ju pripeljala do tanke poči, ki se je više prelevila v strm in precej delikaten led s slabim varovanjem. Od tukaj sta vodoravno prečila, brez možnosti vmesnega varovanja, v kvalitetnejši led ter nadaljevala do vrha smeri. V zgornjem delu smeri je Andreju z rame padel cepin in pristal ob vznožju slapu, ne da bi se dotaknil stene, tako da sta zadnji delu slapu splezala do vrha s pomočjo vrvnega podajanja tretjega cepina.

Jernej in Dejan sta istočasno splezala sosednjo ledno smer The Replicant, ki poteka prek dveh manjših lednih streh, preko katerih sta se prebila tudi s skalnim plezanjem. V smeri sta pohvalila kvaliteto ledu.
Sledil je ponoven obisk Stanley Headwalla, kjer sta Mitja in Jernej uživala v Suffer Machine, Dejan in Andrej pa sta se mučila v Teddy Bear´s Picnic. Prva smer poteka po kompaktni skali in višje preči v led, druga smer pa se je izkazala za resnični suffer, ki poteka po previsni in izjemno podrti skali z dvomljivim varovanjem do skalne strehe, do katere bi morala biti za uspešno prosto ponovitev smeri potegnjena ledna zavesa. A temu ni bilo tako. Najprej je v smer vstopil Andrej, ki se mu je takoj po vpetju svedra pod previsom, izpulila konkretna skala in mu obdelala golen. Nato je sledil Dejanov poizkus, pri katerem se je s pomočjo magije in trikov komaj prebil do oddaljene viseče sveče. Ko je nadaljeval s plezanjem po ledu, mu je za nameček počila še kompletna ledna zavesa, a na srečo ostala na svojem mestu. Mitja in Jernej sta ju medtem prehitela in kot prva zaplezala v skupni, ledni del smeri. Za »zahvalo« pa sta spodnjo navezo obdelala z izstrelki izpod njunih ledolomilskih cepinov, zato je bil slap ponekod obarvan rdeče.

Po dnevu počitka in plezanju v plezališču, sta se Dejan in Jernej še zadnjič odpravila v Stanley Headwall, plezat prvo in najbolj znano smer 6. stopnje v Rocky Mountains, slap Nemesis. Razmere so bile dobre, tako da sta smer splezala brez težav. Dobesedno zataknilo pa se jima je pri spustu, kjer sta zaradi pomanjkanja ustrezne opreme v steni pustila polovico vrvi. Medtem pa sta Mitja in Andrej na pobočjih Lipalian Mountaina s turnimi smučmi uživala v razgledih in celcu.

Iskreno se zahvaljujemo Komisiji za alpinizem PZS, ki nam je s finančno podporo omogočila realizacijo odprave.

Kronološki pregled odprave Rocky Mountains 2012:

- 13. in 14. marec - let Trst-München-Frankfurt-Calgary, vožnja do Canmorea, kjer nas je sprejel Louis z družino
- 15. marec - Weeping wall Area - Jernej in Mitja plezala Central Pillar ( II, WI5+, 180 m); Andrej in Dejan plezala Left Hand (II, WI4, 180 m)
- 16. marec - preselimo se v apartma v Mountain Rundle Lodgeu
- 17. marec - Haffner creek - plezali 1R smeri do M9 - NP
- 18. marec - Pilsner Ampitheatre - Jernej in Mitja plezala Traditional Ale (M7, WI5, 250 m); Andrej in Dejan plezala Lucky Lager ( M7+, WI6-, 250 m)
- 19. marec - pavza
- 20. marec - Jernej in Mitja plezala Coire Dubh Integral (III, 5.7, WI3, 550m); Andrej in Dejan šla pogledat razmere v Stanley Headwall
- 21. marec - Andrej in Mitja plezala Curtain Call (IV, WI6, 125m); Jernej in Dejan plezala Call of the Curtain (M7+, WI6, 125 m)
- 22. marec - Haffner creek - plezali 1R smeri do M9-
- 23. marec - Playground - plezali 1R smeri do D9+
- 24. marec - Jernej in Mitja plezala Murchison Falls z vstopno var. But, my Daddy´s a Psycho (III, WI 5+, 180m); Andrej in Dejan v Stanley Headwallu plezala French Reality (V, M6, WI6+, 150 m)
- 25. marec - šli na ogled Mt. Templa in razmer v njem ...
- 26. marec - pavza
- 27. marec - The Trophy Wall - Jernej in Dejan plezala The Replicant (V, WI6/6+, 150 m); Andrej in Mitja plezala The Exterminator s Terminatorjem (V, M8-, WI6, X, 150 m)
- 28. marec - pavza
- 29. marec - Stanley Heandwall - Jernej in Mitja plezala Suffer Machine (V, M7, WI5, 200m); Andrej in Dejan plezala Teddy Bear´s Picnic (V, M6 A0, WI6, 200 m)
- 30. marec - Haffner creek - plezali 1R smeri do M9 - NP
- 31. marec - turna smuka v Cascade Valley
- 1. april - Playgraund - plezali 1R smeri do D9+/10-
- 2. april - Stanley Headwall - Dejan in Jernej plezala Nemesis (V, WI6, 160 m); Andrej in Mitja sta opravila turno smuko z Lipalian Mountaina (2672 m)
- 3. april - let Calgary - Toronto
- 4. april - let Toronto - München - Trst

Jernej Arčon in Andrej Erceg

------------------------------------------------------------
Povezane novice:
- Alplinistična odprava Rocky Moutain 2012 - poročilo, razmišljanje
- Alpinistična odprava Rocky Mountain 2012 - sporočila
- Alpinistična odprava Rocky Mountain 2012 odhaja na pot