Poročilo alpinistične akcije Kanada 2016

Kanada

Trajanje: 23.03.2016 - 13.04.2016

Vodja: Luka Lindič

Člani: Marc-Andre Leclerc

Poročilo:

Leta 2013 se plezalni izlet v kanadsko Skalno gorovje ni odvijal po načrtih, kljub temu pa sem imel možnost spoznati, kakšne možnosti ponujajo tamkajšne gore. Takoj po prihodu domov sem vedel, da želim v bližnji prihodnosti nazaj.

Med plezanjem na različnih lokacijah po svetu in čedalje bolj jasnem pomanjkanju soplezalcev za velike, resne gore, sem spoznal Kanadčana Marca (Marc Andre Leclerc). Zelo hitro sva bila na isti valovni dolžini in se dogovorila, da začneva najino plezalno partnerstvo v Skalnem gorovju. 23. aprila sem priletel v Calgary, kjer me je na letališču pričakal Marc Andre. Polovica moje prtljage se je na poti izgubila in ni bilo videti, da se bo našla v primernem času.

V Canmoru sva si od različnih plezalcev sposodila manjkajočo opremo in se odpeljala v Lake Louise. Po 5 urah dostopa na smučeh sva postavila šotor pod severno steno Mt. Templa. Izbrala sva si v zimskih razmerah težko klasiko Greenwood-Locke. V steno sva vstopila naslednje jutro brez bivak opreme z namenom, da smer preplezava v enem zamahu. V spodnjem, lažjem delu smeri sva nenavezana hitro napredovala in že zgodaj dosegla strmi zgornji del smeri. Plezanje strmih in mestoma presenetljivo zahtevnih raztežajev naju je predvsem zaradi čiščenja snega in snežnih gob precej upočasnilo. Kljub vsemu sva z enakomernim tempom nadaljevala in v začetku noči priplezala na rob stene. Ker nihče od naju še ni bil na vrhu Mt. Templa, sva se odločila, da kljub temu, da nama je že zdavnaj zmanjkalo hrane in pijače, turo podaljšava do vrha in sestopiva na drugo stran gore in prek prelaza Sentinel nazaj do najinega šotora. Za celotno turo sva potrebovala 25 ur. Tura je bila odlično spoznavanje partnerja in uvod v nadaljnje plezanje v pogorju.

Med krajšim počitkom je končno prispela izgubljena prtljaga in z ugodno vremensko napovedjo sva se odpravila nazaj v hribe. Iz Lake Louisa sva v 6 urah s smučmi dostopila pod vzhodno steno Mt. Fay. Želela sva preplezati prvenstveno varianto edini obstoječi, neponovljeni smeri v steni. Naslednje jutro sva še v temi začela dostopati proti vstopu v smer, ko sta po smeri plezanja pridrvela dva plazova v razmaku 10 minut. Brez razpravljanja sva se obrnila in se odločila, da se odpraviva raziskovat v sosednjo dolino desetih vrhov. V 3 urah sva sestopila nazaj do “Morain Lake”, kjer sva na poti navzgor pustila depo s plinom in hrano. Najina naivnost in spomladi še posebej lačne živali v divjini so botrovali, da sva ostala brez vsega. Ker je Marc v torbi s hrano pustil tudi telefon, ker v okoliških hribih tako ali tako ni bilo signala, sva začela slediti stopinjam v snegu, ki so vodili od mesta najinega depoja v upanju, da bova našla vsaj telefon in plin. Po nekaj minutah stikanja pod balvani sva naletela na sveže sledi pume. Par korakov naprej pa še na površno skritega, sveže ubitega ježevca. Še umazane sledi pume, ki so vodile v votlino par deset metrov stran, so bile jasen znak, da sva pumo zmotila v neprimernem času. Ker so sledi vodile samo v votlino in se je očitno puma še vedno skrivala v njej, sva se potihem umaknila iz njenega območja.

Spodnji del smeri Lindič-Leclerc v Mt. Tuzo (foto Luka Lindič)

Kljub pomanjkanju hrane in plina sva nadaljevala z dostopanjem in po 4 urah v SV steni Mt. Tuzo opazila neverjetno linijo strmih kaminov, zajed in lednih trakov. Imela sva še pol dneva svetlobe. Odločila sva se, da ga je dobro izkoristiti, zato sva začela plezati. Prva dva raztežaja sta bila zelo nerodna s slabim tankim ledom prek tipično zelo krušljive skale. Pred tretjim raztežajem v zelo slabi skali nisva mogla urediti dobrega varovališča, nadaljevanje smeri pa je potekalo po previsni krušljivi skali. Vedela sva, da si padca v varovališče ne smeva privoščiti, zato je Marc začel previdno tehničariti in po slabih desetih metrih je lahko zabil prvi dober klin. Spustil sem ga nazaj do varovališča, medtem pa je pod steno vrgel par majavih blokov in našel primerne razčlembe za prosto plezanje. S tem je pripravil raztežaj za prost vzpon. V drugem poskusu je ob poznavanju razčlemb in očiščeni skali prosto preplezal raztežaj. Zagotovo zelo resen uvod v smer! Nadaljevala sva po snežno-lednem kaminu, kjer sva prvič bivakirala na snežni gobi.

Naslednje jutro sva kot dva krta nadaljevala po kaminu, polnem ogromnih snežnih gob, in po treh reztežajih dosegla bolj odprt del stene. Sledili so prehodi v srednje težkem kombiniranem terenu, do začetka lednega dela smeri v srednjem delu. Že prvi raztežaj ledu se je izkazal za zelo težkega in predvsem zelo resnega. 50 metrov navpičnega, tankega in mestoma odstopljenega lednega traku. Zagotovo najtežji led, ki ga je kdor koli od naju splezal do zdaj. Potem sva v še vedno strmem, a manj kočljivem ledu dosegla najstrmejši skalni del smeri, ki brani dostop do lednih kaminov v zgornjem delu smeri. Prvi raztežaj je ob ne najboljšem varovališču terjal precej previdnosti. Po približno 20 metrih drobnih razčlemb in tankega ledu brez varovanja sem končno namestil dobrega “frenda” in lahkotneje nadaljeval do varovališča pod veliko streho. Medtem ko sem varoval Marca, ki mi je sledil, sem ves čas pogledoval v previse in strehe nad sabo. Videti je bilo precej slabo razčlenjeno za takšno naklonino, a drugega prehoda ni bilo. Ko se mi je Marc pridružil na varovališču, sem se zbral in počasi začel plezati po tankih počeh in res drobnih stopih. Res neverjetno, kje vse se da stati na konicah derez. Kmalu sem se znašel na prehodu čez streho, kjer sem najprej poskusil s prečenjem proti desni, a sem se kmalu znašel v popolnoma gladki skali. Težki gibi v to smer vseeno niso bili zaman, saj sem s te višine bolj na levi opazil razčlembe, ki so bile videti bolj plezljive. Nekako mi je uspelo splezati nazaj pod streho in prečiti bolj levo. Po nekaj metrih sem ponovno dosegel manj razčlenjeno ploščo, ki je branila prehod v lažji teren. Snel sem rokavice, saj so bile razčlembe preveč okrogle in vsi oprimki preveč obrnjeni na stran, da bi lahko plezal s cepini. Po petih metrih zelo zahtevnega plezanja sem si končno oddahnil v zajedi, ki je ponovno ponujala dobro varovanje. Marc se mi je z zadnjo svetlobo pridružil na varovališču in kljub temu, da se nama je obetal ponoven bivak v zelo strmi steni brez hrane in plina, sva vriskala od veselja. Vedela sva, da sva splezala ključni del smeri.

Ob stalnih pršnih plazičih, ki so se nama sipali za vrat, sva sede prebivakirala noč. Zjutraj sva s prvo svetlobo nadaljevala plezanje po odličnih lednih prehodih v strmi steni. Po dveh raztežajih sva dosegla manj strm teren. Zaradi najine izčrpanosti in globokega snega sva počasi napredovala. Bolj sva se bližala vrhu, bolj sva se začela ukvarjati s sestopom, ki ga nisva poznala. Ker na turo nisva odšla z namenom plezanja v tej steni, sva bila popolnoma brez informacij. Vedela sva le, da je bil Mt. Tuzo prvič preplezan med grebenskim prečenjem več vrhov. To bi bil tehnično najmanj zahteven sestop, a bi zaradi svoje dolžine terjal ponoven bivak. Tega vsekakor nisva želela. Ko sva dosegla vrh, se nama je odprl pogled proti sedlu med Mt. Deltaform in Mt. Tuzo. Odločila sva se, da tvegava in poskusiva sestopiti na to stran. Hitro sva dosegla sedlo in po 100 m plezanja navzdol dosegla strm ledni koluar. S spusti ob vrvi sva po “abalakih” hitro izgubljala višino in kar nisva mogla verjeti, ko sva se po 4 urah znašla pod steno. Razen treh sidrišč nama je vse uspelo urediti v ledu, med spuščanjem pa sva odkrila zelo lepo ledno linijo.

Marc-Andre Leclerc in Luka Lindič v "baznem taboru" v dolini desetih vrhov (foto Luka Lindič)

Še isti dan sva v 6 urah sestopila v Lake Louise, a sva tokrat na pol poti pustila del opreme, saj sva se želela vrniti in splezati linijo, po kateri sva sestopila. V Canmoru sva tri dni hranila svoji popolnoma shujšani postavi, nato pa sva se vrnila nazaj v dolino desetih vrhov. Pod steno sva postavila šotor in nato naslednji dan preplezala na zadnjem sestopu odkrito smer. Ves čas sva plezala po odličnem, včasih malce tankem ledu. Nato sva se po najinih sidriščih ponovno spustila pod steno. Sam sem se ta dan bolj slabo počutil, zato nisva bila zelo hitra. Naslednji dan sva načrtovala počitek pod steno in upal sem, da bom po dnevu počitka bolje, saj sva želela še kaj splezati. Naslednji dan sva lenarila v bližini najinega šotora in malo raziskovala v bližnji okolici. V deviški 700 metrov visoki steni Mt. Neptuak sva opazila neverjetno ledno linijo, ki se je vlekla čez polovico stene. Takoj sva imela načrt za naslednji dan. Ker je dopoldan zgornji del smeri v soncu, je takrat smer izpostavljena padajočemu kamenju in plazovom. Odločila sva se, da začneva plezati sredi dneva.

Okoli dvanajstih sva začela plezati v strmem kombiniranem terenu. Do lednega dela smeri sva preplezala 7 raztežajev v zahtevnem, a zelo estetskem plezanju. Zadnji raztežaj pred lednim trakom, je bil najzahtevnejši. V odlični skali, sva si lahko za spremembo celo privoščila nekaj dinamičnih gibov po dobrih, a precej narazen posejanih razčlembah. Po nekaj raztežajih navpičnega ledu naju je ujela noč. Ker nisva nosila opreme za bivakiranje, sva plezanje nadaljevala in po temi preplezala še dva navpična ledna raztežaja, preden sva dosegla manj zahteven kombiniran teren pod vršnim grebenom. Približno ob treh zjutraj sva dosegla vrh in sestopila na drugo stran. Okoli gore sva s prvo svetlobo ponovno dosegla najin šotor. Za dve uri sva zadremala, nato pa vse skupaj pospravila in se vrnila v dolino.

Na nobeni turi nisva ne videla ne slišala nikogar. V Mt. Templu sva se prvič skupaj navezala na vrv in takoj je vse gladko steklo. V zelo kratkem času sva preplezala veliko, bolj kot to pa me veseli, da sem našel novega plezalnega partnerja. Marc-Andre je verjetno najbolj motiviran soplezalec, s katerim sem v zadnjem času plezal. To je zagotovo tudi nalezljivo. Moram priznati, da sem po tihem upal na to, saj sem v zadnjem času drugje pogrešal takšno zagnanost. Ravno zaradi tega ocenjujem to “odpravo” kot eno mojih uspešnejših.

Preplezane smeri: 1. Mt Temple, Greenwood-Locke, M6, 1125 m 2. Mt Tuzo, Lindič-Leclerc, M7+, WI6+ R, 1100 m, prv. 3. Mt Tuzo, Fantastic Mr Fox, M5, WI5, 500 m, prv. 4. Mt Neptuak, Psychological effect, M7, WI5+, 700 m, prv.

Luka Lindič