Krajnc, Krišelj in Lindič v Patagoniji: Blockbuster in Cerro Torre (poročilo odprave)

Argentina

Poročilo:

Poročilo odprave Patagonija 2015 (Luka Krajnc)

S Tadejem Krišljem sva prispela v El Chalten 9. januarja 2015 in kmalu ugotovila, da se je vasica v dveh letih malo povečala, vzdušje pa še vedno ostaja podobno. Kot po navadi, se je večina debat v plezalskih krogih sukala okoli vremenskih napovedi in tudi midva sva bila navdušena, ko sva ugotovila, da bo prvo okno lepega vremena sledilo že čez nekaj dni. Napoved se je iz dneva v dan močno spreminjala, a nazadnje pokazala, da bo predvidena količina padavin minimalna (0,2 mm), zato sva se kljub temu odločila, da odideva v hribe z vso opremo in poskusiva v vzhodni steni Cerro Torreja. Vreme je kazalo dobro, zato sva se po nekaj urah počitka na Noruegosu odpravila pod steno in začela plezati. Motivacija je bila visoka, zato naju občasni odstavki požlejene skale niso preveč zmotili in počasi sva napredovala proti trikotnemu snežišču. Plezalni proces naju je okupiral do te mere, da nisva utegnila (ali nisva želela) opaziti snežink, ki so začele poplesavati okoli naju. Dobro uro pozneje sva se znašla v snežnem metežu s prvimi znaki plazov snega, ki se je zbiral v steni nad nama, in po krajšem premisleku sklenila, da je čas za vrnitev. V močnem sneženju sva sestopila do Noruegosa, kjer sva popolnoma premočena zlezla v spalke in se čudila padavinam, ki jim ni bilo videti konca. Osem ur pozneje je še vedno snežilo, kar je samo potrdilo pravilnost najine odločitve.



Naslednji dan se je vreme zjasnilo, zato sva posušila opremo in prilagodila načrt nastali situaciji. Ogledala sva si linijo v zahodni steni Mojon Roja, ki zaradi svoje rdeče barve na prvi pogled odganja plezalce s slutnjami o slabi kakovosti skale. Dan počitka sva izkoristila za ogled dostopa, kar nama je omogočilo, da sva lahko z Niponina štartala že ponoči in v prvi svetlobi dosegla steno. Plezanje je počasi steklo in kmalu sva ugotovila, da je stena strmejša, kot sva sprva pričakovala, skala pa za slovenskih sten vajenega plezalca niti ne pretirano slaba. Počasi, a vztrajno sva sledila ogledani liniji ter se čudila vsem blokom, ki so se po nama neznanih zakonih o statiki držali v steni. Oba sva se strinjala, da česa podobnega še nisva plezala, in po tiho upala, da vsi ostanejo na svojem mestu. Ugotovila sva, da bi z znanjem in opremo, ki sva jo imela, le s težavo sledila previsni zajedi s širokimi počmi do vrha stene, zato sva našla lep prehod proti desni, ki naju je pripeljal do stika s smerjo El Zorro. Po štiri skupnih raztežajih sva z zadnjimi žarki sonca dosegla vrh stene, ki se je z  devetnajstimi raztežaji in 700 metri ter strmo povprečno naklonino izkazala za težjo in bolj konstantno od pričakovane. Plezanje je bilo dokaj resno z večino raztežajev v območju zgornje šeste stopnje, vendar fizične težave nikoli niso presegle 6c. Smer, ki sva jo zaradi svojih skalnih karakteristik poimenovala Blockbuster, sva preplezala na pogled, v steni pa za seboj nisva pustila ničesar. Pri sestopu na drugo stran nama je na edinem spustu ob vrvi kamen presekal vrv na dva ločena konca, a se zaradi utrujenosti in dehidracije ter vedenja, da je za nadaljnji sestop ne bova več potrebovala, nisva preveč vznemirjala. Po nekajurnem nočnem iskanju pravega žleba, ki vodi do lagune Sucia, sva se odločila za nenačrtovan bivak, ki je minil v klasični rutini drgetanja in gledanja na uro. Naslednje jutro sva sestopila v El Chalten, kjer sta se nam pridružila Luka Lindič in Veronika Turnšek.

Poročilo odprave Patagonija 2015 (Luka Lindič)

Tokratna odprava v Patagonijo se zame skoraj ne bi sploh začela, saj se je nekaj tednov pred odhodom poškodoval moj soplezalec Michi Wohlleben iz Nemčije. Na mojo srečo sta v skoraj enakem terminu odpravo tja načrtovala tudi Luka Krajnc in Tadej Krišelj in me povabila, da se jima pridružim. Luka in Tadej sta si v vzhodni steni Cerro Torreja zamislila prvenstveno smer, ki je v lahkem alpskem slogu precej futuristična ideja. Tako drzen načrt me je takoj popolnoma zmotiviral in z največjim veseljem sem skočil na njun "vlak".

Ko sva z Veroniko prispela v El Chalten, sta se Luka in Tadej že prvič vrnila s hribov. Poskusila sta v vzhodni steni, a ju je presenetilo močno deževje in ju prisililo v sestop. Po dnevu počitka sta preplezana novo smer v Mojon Rojo. Po večdnevni aktivnosti v hribih sta potrebovala počitek, vreme pa je bilo videti dobro, zato sva se z Veroniko do Niponina odpravila z namenom plezanja v El Mochu. Na dostopu naju je nekaj ur pral dež, na Niponinu pa v močnem nalivu nisva našla plezalne in bivak opreme, ki sta jo tam med balvani skrila Luka in Tadej. Opremo je na tem taboru priporočljivo dobro skriti, saj je bilo ukradene že precej opreme. Po hladnem bivaku sva naslednji dan posušila opremo in sestopila v El Chalten.



Po kratkem počitku v El Chaltenu je bila vremenska napoved spet obetavna, zato smo se z Lukom in Tadejem odpravili do Noruegosa z namenom ponovnega poskusa v vzhodni steni Cerro Torreja. Ker je bilo videti okno lepega vremena le za dva dni, smo se odločili, da poskusimo zelo lahki in prvi del preplezamo ponoči. Močan veter nas je prisilil, da smo plezanje začeli en dan pozneje. Nato smo okoli polnoči začeli plezati in do jutra v stalnem tempu priplezali do trikotnega snežišča. Z jutrom je v zgornji del stene, ki je bil obdan z ledom, posvetilo sonce, ki je hitro začelo topiti led, ta pa je začel padati po nas. Po nekaj raztežajih plezanja z nenehno padajočim ledom smo se odločili za sestop. Bogatejši za novo znanje, ki bo za vzpon v minimalističnem alpskem slogu v tej steni več kot potrebno, smo sestopili do Noruegoa in naslednji dan v El Chalten.

Sledilo je stalno spremljanje vremena v El Chaltenu in neprestano prilagajanje načrtov. Oboje je stalnica normalne sezone v Patagoniji, zato se nismo pretirano obremenjevali s tem. Napovedano hladno, a dokaj lepo vreme za nekaj dni nas je iz skalnega plezanja preusmerilo v bolj snežno-ledno smer Exocet v Standhardtu. Po dostopu do Niponina in nekajurnem počitku smo ponoči dostopili do sedla Standhardt, kjer se začne smer Exocet. Že na začetku smeri so nas presenetile precej višje temperature od napovedanih. Enako presenečenje je doživela ameriška naveza pred nami, ki se je odločila za obrat pred lednim kaminom, ki je ključ smeri. Kljub temu da je bil kamin bolj podoben navpičnemu potoku, smo se odločili, da vsaj poskusimo. Po treh raztežajih mestoma nevarno odtajanega ledu smo bili kljub dobrim oblačilom premočeni. Padajoče kamenje in led, kar je v takšnem kaminu še posebej nevarno, nas je prisililo v ponoven obrat. Kljub nepreplezani smeri smo, srečni, da smo jo dobro odnesli, sestopili do Niponina in naslednji dan v El Chalten.



Po klasičnem nekajdnevnem urniku v El Chaltenu smo se znova odpravili v dolino Torre. Tokrat smo z izbiro cilja počakali vse do zadnjega trenutka. Glede na neugodne razmere za prosto plezanje v skali smo se odločili za grebensko prečenje vrhov Adel in nadaljevanje po smeri Ragni na vrh Cerro Torreja. Prvi dan vzpona smo začeli šele pozno popoldne in v hladnem delu dneva izkoristili najvarnejši čas za vzpon proti sedlu Trento. Kakšnih sto višinskih metrov pod sedlom smo si pod manjšim serakom uredili bivak. Po štirih urah počitka smo nadaljevali na vrh Adele Sur in nato prečili še vrhova Adele Central in North vse do sedla Esperanca. Ves čas smo v neverjetnih razgledih iskali najugodnejše prehode med včasih res ogromnimi snežnimi opastmi in gobami. Že zgodaj popoldne smo nadaljevali po smeri Ragni do predela, imenovanega El Elmo, kjer smo v družbi Christine in Caroline, ki sta kot prva ženska naveza plezali po tej smeri na Cerro Torre, bivakirali na zelo udobnem mestu. Čez noč je zapadlo slabih pet centimetrov snega, zjutraj pa smo v odličnih lednih razmerah brez težav splezali na vrh in do polnoči s spusti po vrvi sestopili po jugovzhodnem razu do sedla Paciencia, kjer smo v ledni razpoki ponovno bivakirali. Naslednji dan smo zadovoljni z izbiro cilja in opravljeno turo sestopili v El Chalten.

Na začetku odprave smo se naužili nepredvidljivih razmer, ki jih ponujajo patagonske gore, na koncu pa smo bili za potrpežljivost in trud poplačani na najboljši možen način. Celotno bivanje v Patagoniji smo zelo dobro izkoristili, saj smo čas v dolini namenili treningu na balvanih, ogledali pa smo si tudi precej ciljev za prihodnost.