Odprava Patagonija 2013 - nova smer Vstala Primorska na Cerro Dumbo

Poročilo:

Cerro Torre (pogled s Cerra Dumba)


Na vrhu Cerro Dumbota - v ozadju še ne preplezan greben Marconi

Najprej moram podati poročilo, zakaj sva sama z Boštjanom pristala v El Chaltenu in ne pod vzhodno steno Cerro San Lorenza, kot je bilo že dolgo načrtovano. Namreč dva tedna pred odpravo je tretji član odprave Nejc Kurinčič staknil zoprno poškodbo rame in takoj je bilo jasno, da bova na jug letela sama z Boštjanom. Sprememba cilja je bila popolnoma razumna, saj bi bila taka stena za dva, v tako odročnem predelu prevelik zalogaj. Zato sva si nove cilje zadala nad Chaltenom, kjer je vsa logistika znatno lažja in enostavnejša. In nato sva se ob prvi luknji napovedanega lepega vremena podala proti Cerro Torreju in doživela sledeče ...

Ne vem natančno še, kako bi opisal najin vzpon na Cerro Torre, a bom poizkušal biti, kar se da realen in opisati dano situacijo in moje občutke, ki so se okrog tega celega cirkusa dogajali.

NOAA je napovedovala dve okni lepega vremena, prvo naj bi se pojavilo v torek, potem sledi vetrovna sreda in nakar naj bi postregla z oknom dva dni in pol lepega brezvetrja.

Takoj začneva pakirati, delati strategijo o opremi, hrani in samem vzponu. Po nekaj nasvetih lokalnih plezalcev se odločiva štartati iz južne strani.

Prvi dan prideva do pod Noruegosa (pod skalnimi balvani urejen t. i. kamp prostor), vreme je odlično, spiva lahko, kar poleg balvanov na veliki skalni moreni nad ledenikom, popolno brezvetrje je. Zjutraj zgodaj startava naprej proti sedlu Col de Standharth, z vsakim višinskim metrom bolj piha, na sedlu je za znoret. A takoj, ko se spustiva na zahodno stran na ledenik Circos del los Altaras je bolje, po kratki pavzi se odpraviva naprej, težka nahrbtnika nama onemogočata svetlobno hitro vzpenjanje proti sedlu Espranca. Izmučena po zadnjem skalnem skoku, pred lednoflanko, ki pelje na sedlo začneva kopati luknjo, ki bo najin dom za dva dni. Za sredo je napovedano slabo in vetrovno vreme, zato celo vetrovno sredo počivava in se pripravljava za naslednji dan. Prvotni načrt je tak, da se po smeri Rani povzpneva na Cerro Torre in se nato spustiva čez zahodno steno na sedlo Conqesta in naslednji dan poizkušava preplezati še na Torre Eger po smeri Venus azuals.

Zjutraj se prebudiva takoj po dveh in začneva se pripravljat za najin start, takoj nama je jasno, da vremenska napoved v celoti ne drži. Zunaj sneži in vetrovno je, a vseeno s težkima nahrbtnikoma startava navzgor proti sedlu Upanja. A najinega upanja je kmalu konec. Močan veter in sneg naju prisilita zbežati nazaj v najin snežni brlog. Nekaj časa kleče čakava, kaj bo, nakar izvlečeva vlažni spalni vreči in greva spati do jutranjega svita. Zjutraj se vreme izbolša, zato se takoj odločiva, da greva z enim lahkim nahrbtnikom poizkusit samo na Cerro Torre, bolje vrabec v roki, kot ... Startava malo pred deseto dopoldan, hitro sva na sedlu Upanja, nakar začneva plezati izmenično po smeri Ragni. Gre nam še kar dobro, pozna se le utrujenost in (pre)male količine hrane, ki sva jo vzela s seboj na celo turo. V Headwallu se pa začnejo stvari malo zapletat, upočasni naju trd, črni led, ki zavrača najine udarce cepinov in lednih vijakov. Ta del naju zelo spije. Sam sebi se čudim, ko v rasztežaju največ WI4/5, dolžine dobrih 30m porabim vseh deset lednih vijakov, čeprav ponavadi v takem, lahkem terenu zavrtam enkrat ali morda dvakrat - noro, ne gre pa, da ga jebeš!

Boštjan doživlja podoben pekel kot jaz, le s težavo pritelovadi na vrh Headwalla. Tu najina pogleda izdajata skrb, ura je že krepko čez sedem zvečer, od zahoda se po spet nevem kateri napovedi bližajo gosti oblaki in dobro veva kaj s seboj prinašajo. Po nekaj prerekanjih pograbim Nomice in se zapodim v prvo vršno gobo. Dokaj lahka je, ker je popoldansko sonce dodobra omehčalo steklen led. Druga je malo že podobna kremšnitasti skorji, a jo hitro in varno splezam. Ko pridem pod zadnjo, dobrih deset metrov pod vrh doživim hladen a še kako realen tuš. Previsna je tako, da bi mi kopanje in plezanje nanjo pobralo vsaj uro do dve časa. Ni časa za solze, časa ni niti za stisk roke, le beg, le beg nazaj v življenje. Z vsakim spustom sva bližje sedlu, ampak z vsakim spustom tudi vedno bolj piha, norišnica postane popolna, ko naju zagrne noč in močno sneženje. Še zdaj točno ne vem, kako nama potem uspe najti pravo pot navzdol med vsemi tistimi gobami in kako, da pri Bogu se nama ni vrv med vlečenjem navzdol niti enkrat ni zataknila ?!, ker če bi se, bi bilo pa res hudo. Ko sva ob polnoči nazaj na sedlu Upanja, naju veter skoraj odpihne. Prihajam iz krajev, ko poznam občutek, ko piha 150 km na uro. A tu je bilo zagotovo več. Noro! Malo po enih popadava v najini vlažni spalki in zaspiva kot ubita. Zjutraj je ena sama sivina, takoj nama je jasno, da morava dol. Spakirava in že sestopava proti ledeniku. Za vzpon na sedlo Standharth nimava ne energije in ne želje se ponovno boriti z vetrom, ki neusmiljeno buči in veje zgoraj med skalnimi iglami. Ko sva mislila, da sva že »zunaj«, pa doživiva naslednji udarec. Petnajst kilometrov ledenika se sprevrže v eno samo gaženje, vsaka stopinja se udre vsaj preko gležnjev ali morda več. Petnajst kilometrov močnega vetra v prsa, petnajst kilometrov snežnih kristalov, ki ti bičajo obraz. Petnajst kilometrov, za katere sva mislila, da jih ne bo nikdar konec. Za razdaljo, ki bi jo v normalnih razmerah prehodila z rokami v žepih v štirih do petih urah, sva potreboval slabih devet ur garanja. Vsakih pet minut sva se zamenjala v vodstvu, da je prvi gazil, drugi pa mu je sledil po uhojeni gazi. Če sva še zjutraj mislila, da bova prišla tako daleč, da bova spala nekje daleč pod sedlom Mrconi v objemu kopnih balvanov je bila stvar sedaj že kar jasna, da bo spet ena norišnica. Na sedlu Marconi je veter začel ponovno tako divjati, da naju je metalo po tleh, nadaljujeva kot pijanca opotekajoč se po ledeniku, nakar oba hkrati padeva do pasu v ledeniško razpoko. Hitro se naveževa in letiva naprej. Tako se hitro stemni, kot bi nekdo preko stikala ugasnil dan, veter in sneženje pa dodata spet tisto piko na i. Spet v krajni poči ledenika kopljeva že najin peti bivak. Za večjo luknjo nimava ne energije ne časa, zato sključena predrgetava noč. Zjutraj v luknji pustiva vso tehnično opremo, ker veva, da s tako težkima nahrbtnikoma in tako zdelana ne moreva naprej. Potem le preblodiva do jezera in celo z možici označeno stezo najdeva, ki naju pripelje nazaj v življenje. Močno zdelana popadava v kočo Piedre di Fraile in jaz kot, da imam najmanj dvesto dolarjev v žepu naročim sladici, vroči čokoladi in dva velika orange juica. S kom bova pa plačala? Zanima Boštjana. Se bova že česa domislila potem, ko vse pospraviva, mu odvrnem. Takega balzama za najin želodec pa že dolgo ne. Potem prijazen mlad lastnik koče pokliče še taxi, ki naju pride iskat na most pri Rio Elektrico. Jaz potem, še odigram, da sva med najino krožno turo izgubila ves denar. Zastavim dva Nomica, kot zagotovilo, da bom prišel poravnat račun. Prijazen in pošten domačin noče sprejeti mojih strojev, nakar jih vseeno pustim na zamaščenem šanku (tudi zato, da jih ne bi bilo treba nositi naprej) in grem po lepi potki za Boštjanom. Ko se ozrem nazaj, od koder sva prišla, je prelaz Marconi siv in zavit v meglo, tu je pa že prava pomlad. Tako blizu in taka ogromna razlika.

Sedaj, ko to pišem sem še vedno pod vtisi vsega skupaj, moje močno zapečene ustnice in obraz, ter oči, ki so vtrpele lažjo obliko snežne slepote še nekaj česa ne bodo prišle k sebi, a nič zato. Zelo mala je cena, ki sva jo plačala za vse skupaj. Z nekaj zelo malimi drugačnimi odločitvami, bi se lahko v sicer lahki smeri končalo z nama popolnoma drugače. Stvari so se začele zapletat počasi, a kolut se ni hotel odviti in naju je držal prav do konca najine, zagotovo nepozabne a srečno končane ture.

Če se še malo naslonim na analizo: delovala sva usklajeno in premišljeno, morda bi morala vzeti eno kartušo plina več, da bi si lahko pripravljala več tekočine. Vso opremo sva zreducirala na minimum, a še vedno je vsak nahrbtnik tehtal slabih dvajset kilogramov.

Vremenska napoved je v Patagoniji precej sprejemljiva stvar, za četrtek in petek, ko sva načrtovala najina vzpona je od vseh 48 ur napovedanega lepega vremena, bilo nama podarjenih samo 12 ur lepega. Ta izkušnja naju je dodobra zaznamovala in še povečala prepričanje v meni, kako pomembno je imeti s seboj človeka, ki ga poznaš, mu lahko zaupaš, ti je vsaj približno enakovreden in ne začne paničariti v situacijah, ki mejijo že same po sebi na eno malo hišo groze. Morda še to, pred petimi leti smo splezali v Fitz Royu lepo smer - Supercanalleta. A ta daljša in težja smer je bila v primerjavi z vsem tem, kar se mi je dogajalo na Cerro Torretu sedaj, ena prava mala malica.

Če se naslonim malo sedaj na zgornje besede in še enkrat ponovim, kako neki nama je šlo vse narobe na Cerro Torreju se nama je sedaj, dva tedna pozneje obrnilo ravno obratno. Vse je štimalo, prav vse! Sicer ne ravno idealno vreme na dostopu, a vremenska napoved je v celoti držala potem dva dni in nama potem podarila dva izredno lepa dneva in skoraj kičastega vremena. Kar je bilo več kot dovolj, da je nastala lepa, nova smer na še neosvojen vrh v noro lepi verigi Marconi. Sami superlativi krasijo najino turo: lepo vreme, pravi pristop in strategija, odlična izbira opreme, odlične razmere v steni, vršni greben bi lahko plezala v kratkih rokavih, noro in še enkrat noro. Za prehoditi razdaljo, ki sva jo pred dvema tednoma gazila 5 ur, sva sedaj s krpljami sprehodila v dveh uricah lahke hoje. V smeri sva vstopila ob sedmih zjutraj in celo smer plezala tekoče in hitro, ker je stena obrnjena na zahod je stena dopoldan v senci in stiroprast škripavc  nam je omogočal, da sva bila lahko hitro in varno na vrhu. Tudi sestop je potekal tekoče in suvereno. Če se je kolut sreče na Cerro Torreju vrtil za naju v napačno smer, je bilo tu popolnoma nasprotno. Še isti dan sva potem podnevi prišla do koče Piedra del Fraile, kdor pozna to razdaljo v realnosti ve za kaj gre in ve kako so nama dane razmere šle na roko.

Smer ni težka, držala sva se tega zguljenega alpinističnega načela, da bova iskala težave in srečna bova, če jih ne bova našla. Približno polovica smeri začne po snežni flanki, kjer naklonina ne preseže 60°, nato se začnejo mix raztežaji, skala sicer ni ravno odlična, a varovanje se da dobro urediti. Vršni greben je pa spet postregel z odličnim snegom, kar nama je omogočalo hitro premikanje. Sestop je potekal približno polovico preko spustov ob vrvi in potem še polovico vzvratnega plezanja preko jugo-zahodne stene na ledenik.

Vem, da nisva opravila vesoljnega vzpona tu v Patagoniji, a sledila sva najinemu raziskovalnemu duhu in se odpravila tja v senco gigantov, kot sta Fitz Roy in skupina Torretov. Bile so nama dane odlične razmere in vreme, to dvoje na enkrat je v tem delu Patagonije doživeti že prava redkost, če pa h temu dodamo še res markanten in krasen stolp v pogorju Marconi, ki ni bil še osvojen, doda tej najini smeri tako težo, ki mi samo še bolj potrdi v meni prepričanje zakaj tako rad v roke vzamem cepine, kot obujem plezalnike. Saj je oboje cool, ampak saj veste, kje se lomijo skoraj nevidne linije briljantnih žarkov. Na malenkostih! In te malenkosti in drugačnost, bi rad iskal tudi v bodoče.

Ko sva potem drugi dan počasi hodila od koče proti mostu Rio Electrico sem se večkrat obrnil nazaj proti sedlu Marconi, zavit je bil v meglo in sigurno je precej divjal veter tam gori, a prišepnil sem si, zagotovo se še vidimo. Ne vem točno kdaj, ker je sedaj toliko drugih lokacij in ciljev v moji glavi, a se. Zagotovo! 


Ta najin brlog nama je dajal zavetje za tri noči


Mix raztežaji so bili krasni


Dobrih deset metrov pod vrhom Cerro Torreja


Skozi drugo vrsno gobo pelje prav lepo naravno izdelan rov


Tu, na sedlu Marconi je tako pihalo, da sva izgledala kot dva pijana in pretepena psa


Tu, mislim, da ni potreben komnetar - po petih bivakih - v ozadju zavit v meglo prelaz Marconi


Jutro, ki nama je vzamljalo sapo nad izjemnimi pogledi na Ice Capu


Potek najine smeri (Vstala Primorska) na do sedaj še ne preplezan Cerro Dumbo 


Boštjan pleza enega težjih mix raztežajev


V zahodni steni Cerro Dumbota


Vršni greben je bil izjemen


Na vrhu - krasen občutek


Iskren, pošten, zaupljiv in prijazen je upravitelj koče Pidra del Fraile - oooo, koliko pri nas manjka takih Ignacijev

• Cerro Torre, Ragni, 600 m, 90 st, 9 h - obrnila ca 10-15m pod vrhom (Dejan Koren & Boštjan Mikuž - 31.10.2013)
• Cerro Dumbo, Vstala Primorska, 900 m, 45 st, 85 st, M6, 5 h (Dejan Koren & Boštjan Mikuž - 14.11.2013)
  

Zahvala za finančno podporo gre: Komisiji za alpinizem PZS, občini Ajdovščina, podjetju JUNGHEIRICH d.o.o. in GORENJE GTI d.o.o.


Zahvala gre tudi podjetjema MONTURA in Singing Rock za res odlično tehnična oblačila in opremo!

Dejan Koren - DeKo (MONTURA, Singing Rock)