Odprava Jiazi Feng 2018 plezalno neuspešna, ampak …

Kitajska
Trajanje: 02.10.2018 - 01.11.2018

Vodja: Urban Novak in Marko Prezelj

Akcija je bila v plezalnem smislu neuspešna. Kljub temu sva se odlično razumela. Pozitivno je tudi to, da sva spoznala novo področje, ki ima velik potencial in se bova v njem v prihodnosti lahko počutila bolj domače.
Poročilo:
Lokacija in trajanje tabora: Minya Konka range, Sicuhan, Kitajska, 2. 10.-1. 11. 2018
Člana: Marko Prezelj (AO PD Kamnik, vodja) in Urban Novak (AO PD Kamnik, član) Izbira alpinističnih ciljev z leti izkušenj ni več tako lahkotna kot je (bila) v času mladostnega napuha in začetniške želje po prepoznavnosti. Svojevrsten izziv je po več desetletjih najti poligon za nadgradnjo minulih intenzivnih doživetij.

ka_pzs_odprave_jlazi_feng_2019_foto_marko_prezelj__17_
Ekipa - Urban Novak (levo) in Marko Prezelj. Foto: Marko Prezelj

Z Urbanom sva letos želela plezati v vzhodnem Tibetu kjer je veliko alpinistično zanimivih gora. Kitajska birokracija skrbi tudi za to, da področje ni deležno velikega obiska tujcev, čeprav je domači (Kitajski) turizem v razcvetu. Upanje, da bo najina prošnja za odobritev plezalnega dovoljenja ugodno rešena, je z bližajočim odhodom ugašalo.
Kaveljc tovrstnih odprav je v dejstvu, da je pridobivanje dovoljenja svojevrsten proces v katerega je neločljivo vključena viza, ki terja veljavno letalsko vozovnico in povezavo z agencijo, ki ureja logistiko in komunikacijo z uradniki. Nakup letalske vozovnice je za večino alpinističnih odprav točka odločenosti. A pri pogajanjih za dovoljenje, je rezerviran let tudi potrdilo za resno obravnavo.
Po nekaj mesecih dopisovanja, nama je najin posrednik sporočil, da želenega dovoljenja za plezanje v obmejnem področju Tibeta ne moreva dobiti. Odločenost, potrjeno s kupljeno letalsko vozovnico, sva zato preusmerila v Sečuan, kjer je logistika znana in enostavna. Alpinističnih ciljev v Sečuanu ne manjka. Vse to botruje relativno pogostim alpinističnim obiskom področja, čeprav med slovenskimi alpinisti Sečuan ni popularen.
Minya Konka je s 7556 metri najbolj vzhoden sedemtisočak. V soseščini te piramide, ki tako izrazito izstopa iz pokrajine, da ima pogosto »svoje« vremenske razmere, sva se zagledala v SZ steno Jiazi Fenga.
Na prvi pogled je stena malce podobna steni Les Droites v francoskih Alpah. Ko se steni približaš, te poleg mogočnosti prevzame še prostorska razgibanost - podobno kot naša Stena.

Neobremenjeno sva se odpravila proti »rezervnemu« cilju. Izraženih pričakovanj nisva imela, ker sva iz objavljenih poročil razbrala, da se lahko za konkretne linije vzpona odločiva, ko bova »udomačena«. September je bil v Sečuanu deževen, tik pred najinim prihodom je v višjih predelih zapadlo precej snega. Na cestah prek prelazov je obtičalo veliko vozil.

Iz prestolnice Chengdu je možno hitro in enostavno doseči izhodišča za dostop do gora. Midva sva iz skoraj petnajst milijonskega velemesta po šestih urah vožnje dosegla Kangding, gosto naseljeno mesto z 200.000 prebivalci v soteski ob reki. Iz Kangdinga je pol ure vožnje do začetka hoje proti šest do sedem ur oddaljeni bazi. Razmeroma preprosta organizacija in enostavna dostopnost je pustila nekoliko grenkoben okus, ker sva za celoten aranžma plačala več kot je v resnici vreden. Veliko posrednikov je vajenih lahkotnega zaslužka, saj je področje turistično zelo razvito, povpraševanja je v visoki sezoni očitno več kot ponudbe.

ka_pzs_odprave_jlazi_feng_2019_foto_marko_prezelj__3_
Bazni tabor. Foto: Marko Prezelj

Dostopna dolina je bila snežena in mokra. Obilno sneženje je skupaj s konjskimi karavanami pot spremenilo v blatno drsalnico. Po njej smo skupaj z zveznim oficirjem/kuharjem/vodnikom Aaronom (3 v enem; kot gel za tuširanje, šampon in balzam za lase v eni embalaži) razmeroma hitro dosegli livado kjer imajo konjarji postavljen šotor, ki je nekakšna postojanka na poti. Tam smo čakali na konje, ki so nosili našo prtljago. Prišli so pozno. V oblačnem, meglenem vremenu sva bila seznanjena s tem, da je bazni tabor na nasprotnem bregu reke ob kateri smo hodili ves dan. Najprej so reko prečkali otovorjeni konji, potem pa sta dva osedlana konja prišla še po naju z Urbanom, da nama ni bilo potrebno bresti mrzle reke. Tik pred mrakom smo sredi nizkega grmičevja v sneg uspeli postaviti šotor za kuhinjo in šotor za jedilnico. Ker je bilo ravnega prostora zelo malo, sva z Urbanom prespala kar na snegu v jedilnici.
Zjutraj sva po zajtrku odšla pogledat okolico in hitro ugotovila, da sta naju konjar in »3venem« »nategnila«. Manj kot uro hoda od mesta prenočevanja, sva se znašla na prostrani ravnici kjer je bazni tabor. Aaron je (seveda) vedel kje želiva imeti bazo, še preden sva mu to jasno povedala. Sledilo je organiziranje transporta hrane in opreme do prave baze. To je trajalo do noči, ko smo bili vsi trije spet zbrani v bazi.
Premik je terjal veliko energije. V bazi je bilo še precej snega, zato sva z Urbanom prvi dan predvsem čistila prostor za šotore in urejala opremo. Sledil je ogled in iskanje optimalnega dostopa pod steno. Hitro sva našla in z možici označila prehod prek vznožnega ledenika na orografsko desno moreno kjer je bilo vsaj pol metra prhkega snega.
Po dnevu počitka sva za aklimatizacijo odšla na pettisočake zahodno nad bazo. Vetrovna noč in kložasta severna pobočja so dušila najino navdušenje nad plezanjem. Debela plast sipkega, skorjastega snega je prekrivala pobočja in s kamni obložene predele kjer sva se nepredvidljivo pogrezala kot na luknjastem minskem polju. Dva dneva aklimatizacije sta izrazito pokazala kakšne razmere utegnejo biti v višjih legah. Tolažila sva drug drugega, da imava časa še veliko. »Razmere se lahko kasneje obrnejo nama v prid.«
Vsakodnevno sneženje, veter in mraz so poskrbeli za to, da so plezalne razmere v prvih dveh tednih postajale manj ugodne kot sva si želela. Posledično je bilo čutiti, da najina odločenost ni pridobila ostrine.
Po dveh sneženih tednih sva pripravila opremo in hrano, potrebno za vzpon v SZ steni Jiazija. Najprej sva proti steni odnesla plezalno opremo in utrla gaz do zgornjega dela ledenika od koder je bilo do vstopa v smer na videz blizu. Drugič sva ob pomoči kuharja prinesla še hrano in poskusila vse skupaj prenesti čim bliže vstopu v smer. Utrujajoče in duhamorno gaženje snega prek valovitega ledenika prekritega s kamenjem smo prekinili na polovici "kratkega" dostopa, ko je postalo jasno, da nas je globok sneg energetsko in časovno izčrpal. Očitno je bilo, da bova s krpljami lažje prišla do vstopa v smer. Krplje sva imela v bazi.
Čez dva dni sva se vrnila pripravljena in sva s krpljami prenesla opremo in hrano do zadnje varne izravnave pred vstopom v izbrano smer. Že med postavljanjem šotora je močan veter poskrbel za to, da sva temeljito obtežila robove in napela vse vrvice. Zvečer in ponoči se je veter okrepil. Zjutraj so posamezni sunki vetra grozili, da bodo podrli šotor. Odločila sva se, da bova najprej odšla pogledat kakšne so razmere v steni in kako se morava opremiti, da bova varno napredovala. Do mesta kjer sva razvila vrvi so naju sunki vetra prestavljali in zasipali s snegom. Povzpela sva se približno 150 metrov in ugotovila, da v takih razmerah za naju plezanje ni varno. Sunki vetra, pršni plazovi in padajoče kamenje so prepričljivo poudarjali tveganje. Vremenska napoved, ki jo je Urbanu pošiljala žena Monika, je obetala še močnejši veter v naslednjih dneh. Brez globokoumnih razprav sva soglašala, da v danih razmerah nimava realnih možnosti za varen vzpon. Pospravila sva vse kar sva v treh dneh prinesla pod steno in se otovorjena odpravila proti bazi. Modro nebo je vrtincem snega navkljub podžigalo dvome o ustreznosti odločitve. Morda počakava še en dan??

ka_pzs_odprave_jlazi_feng_2019_foto_marko_prezelj__8_
Minya Konka. Foto: Marko Prezelj

Urban je pomiril moje pomisleke s premišljeno ugotovitvijo, da je višje še slabše kot tam kjer sva obrnila.
Del tovora sva pustila na robu morene, pred prečenjem ledenika. Naslednji dan sva prišla še po to in med hojo opazovala snežene zastave nad vrhovi. To je bila sicer kisla tolažba, ki nama je še izostrila pamet: »Zdaj bi zagotovo obrnila.«
Res, silovit veter je odpihnil tudi zadnje pomisleke o najinih odločitvah. Kombinacija nepredelanega snega in sunkovitega vetra je stopnjo tveganja vzdrževala na ravni, ki za naju ni bila sprejemljiva.
V naslednjih dneh je veter nekoliko pojenjal, a ne toliko, da bi se razmere za plezanje znatno spremenile. Čas, ki sva ga želela preživeti v gorah je potekel, najino plezalno »našpičenost« je odnesel veter.

Pred odhodom domov sva tri dni raziskovala področje in si ogledala nekaj alpinistično zanimivih ciljev.
Prva sečuanska avantura po plezalski plati ni bila uspešna. Kljub temu, da nisva napravila nobene opazne napake, nisva preplezala ničesar omembe vrednega. Dobro pripravo in organizacijo bi morale dopolniti še sprejemljive razmere. Verjetno bi kdo tvegal več kot sva midva. Tolaži naju misel, da sva optimalno izkoristila možnosti. Če bi od doma odšla dva tedna kasneje, bi se vse obračalo drugače ... vendar tako razmišljanje ne more spremeniti izkušnje, ki je bila intenzivna in vredna spomina. Odlično sva se razumela.

Urban: Če za sestavine vzameš dva Slovenca, enega Kitajca, vreme in razmere, ki ne omogočajo varnega plezanja, en mesec časa in še nekaj bolj ali manj pekočih začimb, se recept bere kot neužitna jed. Kitajci se hvalijo, da so dobri v treh stvareh: kuhanju, gradbeništvu in kopiranju. Morda je bila prav kitajska spretnost pri pripravi jedi tudi iz sumljivih in na prvi pogled nekompatibilnih sestavin (drugi dan sva za večerjo dobila juho iz coca-cole in ingverja) zadosten vzor, da sva uspela z danimi surovinami skuhati užitno jed.

ka_pzs_odprave_jlazi_feng_2019_foto_marko_prezelj__11_
Urban Novak med vzponom v steni Jiazi Fenga. Foto: Marko Prezelj

Časovni potek odprave:
  • 1. dan Let Ljubljana - Chengdu.
  • 2. dan Urejanje formalnosti in nakup zadnjih malenkosti.
  • 3. dan Vožnja do Kangding
  • 4. dan Dostop do baznega tabora
  • 5. dan Ugotoviva, da trenutni tabor ni postavljen na pravem mestu. Prestaviva tabor na pravo mesto.
  • 6. dan Urejanje baznega tabora.
  • 7. dan Raziskovanje okolice nad baznim taborom.
  • 8. in 9. dan Bazni tabor.
  • 10. in 11. dan Aklimatizacija.
  • 12.-15. dan Bazni tabor.
  • 16. dan Nekaj opreme neseva proti Jiazi Fengu.
  • 17. dan Raziskovanje okolice.
  • 18. dan Bazni tabor.
  • 19. dan 2. etapa nošnja opreme in hrane bod Jiazi Feng.
  • 20. dan Bazni tabor.
  • 21. dan Postaviva ABC.
  • 22. dan. Poizkusiva v Z steni Jiazi Fenga. Obrneva in sestopiva v bazo.
  • 23. dan Nošenje opreme nazaj v bazo.
  • 24. dan Pakiranje opreme in pospravljanje okolice baznega tabora.
  • 25. dan Sestop v dolino.
  • 26. - 28. dan Raziskovanje gora v Sichuanu.
  • 29. dan Let v Ljubljano.

ka_pzs_odprave_jlazi_feng_2019_foto_urban_novak__3_
Marko Prezelj med vzponom v steni Jiazi Fenga. Foto: Urban Novak

Poročilo pripravil Marko Prezelj