Švica | pošten plezalni tabor ženskih navez

Švica

Poročilo:

• Lokacija: Švica
• Trajanje: 12.-19. avgust 2023
• Udeleženke: Sara Jaklič, Mojca Kranjc, Anja Petek, Petra Klinar Stražar

Obiskale smo deželo turkiznih jezer; visokogorskih pašnikov, kjer veselo donijo veliki kravji zvonci; deželo luknjastega sira, na katerega je večkrat spominjala tudi apnenčasta struktura skale ter deželo okusne Lindt čokolade. Eno najbogatejših držav na svetu si zagotovo marsikateri obiskovalec zapomni po urejeni pokrajini in nasmejanih obrazih, ki ti s prijaznostjo želijo pomagat, ko si v zagati. Seveda pa tudi po visokem standardu, ki lahko hitro oguli denarnico. Zelena dežela nas je presenetila tudi z vidika vrednot. Vtis, ki ostaja, opominja, da Švicarji zaupajo v poštenost ljudi in te k temu tudi nagovarjajo s svojim odnosom (anekdota spodaj).

Začetna ideja je bila skupna, plezanje v severni steni Eigerja v prvi polovici tabora. Ta ponuja kompleksno plezanje v fenomenalnem monolitnem apnencu, najbolj v desnem delu severozahodne stene. Ženevski steber pa nekako spreminja kvaliteto skale. Kvaliteta prvih 700 metrov v omenjenem stebru je čista poezija, zgornji del pa spominja na Dolomite, kar je za naše razmere še vedno odlično.

Ker nam je ob prihodu vreme prekrižalo načrte, smo prvo polovico tabora izkoristile za plezanje v južnih stenah in krajših smereh, da smo se lahko izognile prežečim popoldanskim nevihtam, ki so bile napovedane v prvi polovici tedna vsak dan in so nas prve dva dni strašile že med izplezavanjem iz smeri. Četudi so bile smeri krajše, to žal ni pripomoglo k brzini.

Prvi dan smo plezale v Hintisbergu. Ta ponuja cca 200m dolge smeri, težavnosti od 5c do 7c. Smeri so večinoma navrtane, vendar po hribovsko. Ker je skala zelo slabo razčlenjena, si z dodatnim varovanjem ne moreš veliko pomagati. Enako velja za plezalni ambient južne stene Rote Fluh, ki smo ga obiskale naslednji dan. Ta ponuja malo daljše smeri, do 300m, ki so nastale izpod rok alpinista Michela Piola. Njegovo mojstrstvo spominja na delo Frančka Kneza, saj dobiš med plezanjem njegovih smeri občutek, da je bil vsak prehod do potankosti premišljen in speljan po liniji z najboljšo kvaliteto skale.

Po dnevu počitka smo prvo dvo-dnevno vremensko okno izkoristile za obisk visokih hribov ter se nekoliko ofrišale na snegu in šle preverit kako se je že »boriti« z višino. Ena naveza se je za dva dni odpravila na Monch, druga na Jungfrau. Vse smo se v dolino vrnile z zabavnimi anekdotami, ki so nam popestrile teden.

Med potikanjem po Grindelwaldu smo lahko prve dni od daleč preverjale razmere v S steni Eigerja. Na začetku tedna je bila stena očitno posnežena od zadnjih padavin. Kakšen dan kasneje so se po steni cedili le še mokri trakovi, a vendar nas je spremljal občutek, da nam stena lahko ne odpre svojih vrat, saj temperature niso bile ugodne. Faktor, po katerem se alpinisti ozirajo na to ali so razmere v S steni Eigerja primerne za plezanje v poletnem času ali ne, je višina temperature v dolini. Če ta znaša 30° ali več, naj bi bile razmere ugodne. Proti koncu tedna pa je sledila zelo optimistična napoved, brez popoldanskih padavin. Ozračje se je segrelo in šle smo preverit, kaj to za naše plezanje v Eigerju pomeni. Ko sva s Saro prvič dostopali pod Eiger, sva ugotovili, da so temperature višje bolj prijetne kot v dolini, zato sva dostopali začuda v kratkih rokavih. Med plezanjem smeri Ratatat sva v sosednji liniji srečali dobrega poznavalca stene, ki je ravno zaključeval novo smer. Omenil nama je, da so trenutno v steni presenetljivo dobri pogoji za plezanje in da jih naj izkoristimo, saj je ugodna temperatura v S steni Eigerja tudi sredi poletja redkost in je zato po navadi plezanje v njej manj prijetno tudi z vidika težavnosti. Tako smo nekatere zadnje dva dni izkoristile v Eigerju.

Proti koncu tabora smo se že dobro seznanile s področjem in fino je bilo to, da smo se kljub raziskovanju vse dobro naplezale. Švica zna prevzet in res je vredna obiska!

Anekdota:
S Petro sva med vzponom na Jungfrau prespali v koči Rottalhutte. Nisva bili seznanjeni s tem, da koča med tednom deluje po principu »postrezite si sami«. Ko sva prišli v odprto kočo, kjer so naju gostoljubno sprejele le mame koze in mladički kozlički, se nisva mogli načuditi, da je polno opremljena koča odprta le za naju. Na koči sva si lahko celo skuhali kavo in obrok, vendar sva morali prej zakuriti v štedilnik. Potrebovali sva nekaj časa, da sva ugotovili sistem plačila koriščenja zalog pijače, hrane ter spanja. Sistem je bil očitno preveč preprost, da ga ne-švicarski gost malo težje pokapira. V velik zvezek si napisal svoje osebne podatke ter kaj si pojedel in popil. Celoten znesek si lahko plačal z gotovino, ki si jo pustil v kuverti ali preko nakazila na njihov bančni račun. In čemu se čudim?

Vtisi udeleženk

• Sara Jaklič: Švicarski hribi so bili že nekaj časa na mojem seznamu želja. Dežela ponuja veliko možnosti za plezanje težjih in bolje opremljenih smeri, obenem pa smo se lahko preizkusile tudi na višini. Kljub precej neobetavni napovedi smo uspele izkoristiti obdobja lepega vremena. Kombinacija dobre družbe, izkušenih soplezalk in naše notranje motivacije je poskrbela za čudovito doživetje - ne samo v plezalnem smislu. Obenem gre velika zahvala tudi Planinski zvezi Slovenije, ki nam je udeležbo omogočila, saj so stroški zaradi nekoliko prestižnejše lokacije precej višji od običajnih in bi si jih v lastni izvedbi zelo težko privoščile.
  
  
• Petra Klinar Stražar: Moja izkušnja plezalnega tabora v Švici v meni pušča različne občutke. Hvaležna sem za en kup zanimivih dogodivščin in možnost, da sem se tabora lahko udeležila. Skupaj s puncami smo preživele čudovitih 10 dni in si poleg plezalnih izkušenj delile še razmišljanja o vsakdanjih preprekah. Rešile smo svet, splezale kakšno smer (ene več, druge manj), predvsem pa uživale v čudovitem ambientu. Lokacija ponuja zelo veliko plezalnih možnosti in bodo nekatere ideje potrebovale več vplezanosti in zorenja. Hvala tudi Planinski zvezi za podporo!
  
  
• Mojca Kranjc: Švica ponuja res široko paleto plezalnih izzivov, tako v dolini kot tudi na višjih nadmorskih višinah. Vesela sem, da smo lahko raziskale tako eno kot drugo. Tabor v Švici si bom zapomnila predvsem zaradi super družbe motiviranih soplezalk, strmih in zahtevnih sten, kompleksnih vzponov ter prečudovitih razgledov. Pika na i pa je bila ohladitev v jezeru po naporni turi. Rada bi se zahvalila Komisiji za alpinizem in Planinski zvezi Slovenije za izvrstno priložnost in finančno podporo.