Plezalni DT tabor Zasavje 2023 – plezanje z orodji

Slovenija

Poročilo:

V soboto dopoldne (14.oktobra) smo se udeleženci dobili v plezališču za plezanje z orodji Znojile v Zasavju. Najprej smo se seznanili s samim plezališčem Znojile, nato pa smo predstavili osnove in specifike plezanja z orodji v plezališčih ter specifike pri varovanju. Za začetnike smo napeljali nekaj lažjih smeri v levem delu plezališča, bolj izkušeni so se lotili plezanja smeri v vodstvu v osrednjem in desnem delu plezališča. Tekom plezanja smo predelovali plezalno tehniko plezanja z orodji, osnovne gibalne prvine, uporaba cepinov in derez ter se preizkušali v številnih smereh različne težavnosti. Udeleženke in udeleženci so bili zagnani, veliko smo preplezali.

Po 17. uri smo se odpeljali do bližnjega planinskega doma na Vrheh (pod Čemšeniško planino). Postregli so nam z odlično večerjo, potem pa je imel predavanje Filip Princi, izkušeni orodni plezalec z Nove Gorice. Predaval je o treningu za ledno, kombinirano in orodno plezanje ter nam predstavil možnosti plezanja v številnih (tudi težjih) plezališčih za plezanje z orodji. Tekom večera so se nam pridružili še Marko Guna (član KGŠ PZS in izkušeni tekmovalec v tekmovalnem lednem plezanju), Branko in Breda Ivanek ter (med drugim tudi sodnika v tekmovalnem lednem plezanju). Sledila je debata o različnih temah o plezanju z orodji, pogledali smo si še nekaj krajših filmov o kombiniranem ter lednem plezanju. Večer je minil v prijetnem druženju, ki pa sta ga s pravim koncertom obogatila Vili in Sebastjan.

V nedeljo (15. oktobra) nam je zelo slabo vreme preprečilo plezanje v naravnem plezališču, zato smo se odpravili v Trbovlje, kjer imajo lokalni plezalci pripravljen poligon in umetno steno za treninge za plezanje z orodji. V praksi smo preizkusili različne prvine in tehnike treninga s cepini. Po približno 4h urah smo trening zaključili in se odpravili proti domu.

Miha Habjan (vodja): »Tabor se je izpeljal v odličnem vzdušju, predvsem zato, ker so bili vsi udeleženci zelo motivirani za učenje in plezanje. Plezališče Znojile je res primerno za začetnike, saj ponuja kar nekaj zelo primernih smeri za plezanje z orodji za tovrstne dogodke. Glede na to, da se bliža zima, ki bo ponudila številne možnosti za zimski alpinizem (ledno in kombinirano plezanje, klasični zimski alpinizem) je tak jesenko/zimski tabor zelo na mestu. Namreč, mladina danes nima dovolj možnosti za plezanje v ledenih slapovih. To slednjo je in je bilo v preteklosti nekakšna osnova za (resnejši) plezalni zimski alpinizem. Ker ni dovolj ledu, se lahko plezalke in plezalci urijo v uporabi cepinov in derez v plezališčih za plezanje z orodji. Plezanje z orodji v plezališčih je danes povsem samostojna plezalna disciplina in nekaterim je in bo to gibanje z uporabo orodij blizu tudi v prihodnje in se ji morda bolj ter intenzivneje posvetijo. Skratka, ne čakajmo na »razmere« in na led, ker je vse pripravljeno in možnosti za urjenje ter nabiranje kilometrine je veliko. Samo iti je treba!«

Vili Guček (vodja): V soboto smo spoznavali opremo, posebnosti varovanja, uporabo orodij.. in veliko plezali v lažjih in tudi ne več tako lahkih smereh plezališča Znojile. Po okusni večerji v planinskem domu na Vrheh smo poslušali predavanje o treningu, pogledali kopico zanimivih plezalnih filmov o kombiniranem plezanju, orodnem plezanju v skali, tekmovalnem lednem plezanju in odgovorili na mnoga zanimiva vprašanja. Pred počitkom je sledilo še nekaj plezalnih zgodb, zvokov kitarskih strun, cajona... V nedeljo smo se pred dežjem umaknili na podstreho trboveljskega Partizana in se preizkusili še v orodnem plezanju na umetni steni. Mnogo zadovoljnih in nasmejanih obrazov. Hvala vsem za aktivno udeležbo in dobro vzdušje!

Vtisi udeleženk in udeležencev:

• Maja Bahovec: »Moj osebno prvi tabor, ki ga definitivno ne bom pozabila zaradi extra super mentorjev, odličnih nasvetov in načrtov, ki smo jih skovali za prihodnost, predavanj zvečer ob večerji in akustičnemu koncertu. Tabor te vzpodbudi, da imaš še večjo željo po treningih za prihajajočo zimo. Tudi lokacija tabora je bila odlična, saj smo zares vsi lahko sprobali smeri različnih težavnosti in se s tem prav pošteno naplezali. Upam, da se tabor še kdaj ponovi ter da bo naslednjič trajal dlje časa. Vse pohvale vsem!«
  
  
• Aleksander Sorčan: »Plusi in minusi tabora. Minus je bilo trajanje tabora. Plusi so bili debate (razmišljanja, pogledi, izmenjava izkušenj in mnenj), predavanja in lekcije, top družba (sproščenost, pozitiva, podpora) in učenje tehnik (štirice, kako trenirat). Hvala za super tabor vedno po takih zadevah dobim še več motivacije in tudi vedno priporočim še drugim!«
  
  
• Peter Jovičevič: »Prvi dan smo se zbrali v Znojilah, med poslušanjem osnov drytoolinga, so se postavljali top rope v smereh težavnosti D4 do D8+ dolžine pa do nekje 15 m. Sledilo je ogrevanje, obuvanje derez in razdelitev po navezah (prosto po Prešernu) in nato plezanje po smereh. Eni so bili bolj, drugi malo manj uspešni, mislim pa, da smo vsi pošlatali štante na D5. Zvečer smo imeli še predavanja in filmčke o drytoolingu, Filip nam je pa predstavil kondicijski trening, da nas ne bo preveč šutalo med držanjem cepinov, da bomo lahko lezli tudi D13, ko bomo znali še kaj več, kot pa samo držati cepine. Miha, Vili in ostali so spotoma delili nasvete kako se lotiti zadeve, na vsake toliko so tudi demonstrirali kako naj se lotimo določenega oprimka. Nekaj navez se je lotilo tudi smeri (tudi top rope) za vogalom, ki so težavnosti od D7 do D8, glede na navijanje predvidevam, da jih je bilo par uspešnih. V nedeljo je bil prvotni plan plezanje v Zagorju, a zaradi konkretnega dežja nas Vili povabi v Trbovlje na njihov ferajn na stenco, kjer smo nabirali izkušnje s cepini in brez derez na umetni stenci. Po oceni Mihe in Vilija še nismo bili dovolj našutani, tako da sta nas matrala še s štirkanjem in devetkanjem. Pustimo to, da viset na dveh cepinih in dajanje leve ali desne noge preko ene ali druge roke poskrbi za spoznavanje omejitev kolčnega in kolenskega sklepa, hkrati pa smeh in navijanje vseh prisotnih. Vsi konkretno našutani, z novimi nastavitvami kolčnega in kolenskega sklepa počasi odidemo proti domu. Za zaključek pa... Tabor super, družba super, en kup novih informacij, idej, izkušenj in poznanstev. Za vse tiste, ki že izpolnjujete pogoje za prijavo na tabore... Prijavite se, vrjemite, da se zelo splača. Za vse tiste pa, ki pogojev še ne izpolnjujete... Potrudite se, da imate izpolnjene pogoje, da se boste lahko prijavili.«
  
  
• Karin Erklavec: »Pohvala organizatorjem in vsem udeleženim, saj je bilo na taboru odlično vzdušje, ki ga tudi slabo nedeljsko vreme ni ustavilo. Naučila sem se kar nekaj novega - tako v skali kot v umetni steni, pa čeprav sem se že srečala z drytoolingom. Tabor močno priporočam vsem, ki se želite bolj spoznati s tem športom. Še enkrat, pohvala vsem za super organizacijo!«

• Gregor Bratož: »Tudi z moje strani še enkrat hvala za super vikend in prezentacijo te zvrsti plezanja. Tabor organiziran na najvišjem nivoju, kar ob prijavi nisem niti malo dvomil. Vtisi plezanja so mešani, po eni strani me je ful zamikalo predvsem kot trening za plezanje v hribih. Je pa potrebna res dobra tehnika in fizična pripravljenost da spraviš vse skupaj na nek nivo. Večerni program pa itak super. Pohvale tudi KA za podporo takim taborom, tega potrebujemo več tudi za ''navadno alpinistično srenjo'' ki predvsem v manjših odsekih podobnih možnosti nima. Tako da tista ''kost'' za delavnico turnega smučanja je bila vržena v upanju na realizacijo. Hvala in da se kmalu spet vidimo.«
  
  
• Katja Pretnar: »Super je bilo plezati oz. orodjariti v zasavskih vrtcih, smeri tam so res ena lepša od druge. V nedeljo nas je slabo vreme pregnalo na podstreho trboveljske telovadnice, kjer smo videli, kako trenirajo prvaki, mi pa naredili svoje prve figure štiri in devet. Ideja za tak tabor je odlična, zahvala pa gre zelo odprti drytooling skupnosti, da nas je za dva dni sprejela medse.«
  
  
• Špela Kadunc: »Na DT plezalnem taboru - Zasavje 2023, smo pridobili teoretično in praktično znanje iz drajtulanja. V soboto smo se dobili v plezališču Znojile, kjer se je takoj čutilo sproščeno vzdušje. Po Vilijevi in Mihatovi predstavitvi drajtulanja smo se lotili plezanja na top rope po lažjih in malo težjih smereh ocenjenih od D4 do D7+. Med plezanjem so nam bili Miha, Vili in ostali izkušeni drajtulaši vedno na voljo za nasvete in napotke. Ko smo se ogreli, so pripravili top rope še na nekaj težjih, bolj previsnih smereh. Po končanem plezanju smo se premaknili v Planinski dom Vrhe, kjer je bilo za nas res lepo poskrbljeno. Po večerji smo si ogledali različne videe in po tem imeli predavanje Maestra Filipa, kjer smo se naučili, kdaj se trening opravi z majico in kdaj brez. Hec na stran, Filip nam je predstavil, kako poteka njegov trening, ki je zelo resno zastavljen, predstavil opremo ter nam pokazal nekaj slik iz smeri, ki jih je splezal. Ob gledanju slik si se kar malo zamislil, ali je slika prav obrnjena ali ta fant res pleza po stropu. Bravo Filip! Izvedeli smo tudi, da je Miha Guna odličen belajer, ampak samo če plezaš D14 ali več. Za konec sta imela Vili in Seba še koncert, ki je popestril dogajanje. Naslednji dan smo zaradi slabega vremena plezali "na Partizanu" v Trbovljah. Fajn opremljena telovadnica za drajtulanje, kjer smo se učili tehnike plezanja, se fajn našutali in probali, če zmoremo 4 in 9. Tabor smo zaključili z modrimi besedami in napotki Vilija in Mihata. Super tabor v dobri družbi.«
  
  
• Tjaša Knez: »Še pred letom dni nisem čisto razumela, zakaj bi kdo hotel s cepini in derezami praskati po skalah, če mu ne gre ravno hudo za nohte (na rokah in nogah) v skalnem skoku med plezanjem zime. Sem šla malo popraskat pa pojamrat v Vipavo in ugotovila, da le ni tako slabo, mi je pa občutek kože na skali še vedno ljubši. No, prišle so prve začetniške zimske ture po snegu in ledu (nehote tudi skali) ter ugotovitev, da bo treba vežbat haklanje cepina in špičk po špranjah. S tem namenom sem se tudi prijavila na tokratni orodjarski tabor in se mi je kar nekako zdelo, da bo fino in sproščeno, vendar so bila moja pričakovanja pošteno presežena. Že med vožnjo po ekstravagantnih zasavskih križiščih in odcepih smo se sopotniki pobondali, čeprav smo se videli prvič, vzdušje se je pa v nadaljevanju le stopnjevalo. Skale sem se sprva lotila malo nežneje, v plezalkih, z vsakim topičem sem cepinom in kasneje tudi derezam bolj zaupala. Splezala sem sicer le 4, je pa vsaj ostalo še nekaj moči in volje za les v Trbovljah na deževno nedeljo. Večerja je minila v razposajeno-navihanem vzdušju, filmčkov pa kar nismo imeli dovolj, no tudi fotk ne. Naučili smo se, da D15 ne moreš splezat z majico na sebi in da te lahko pri tem varuje le en in edini varovalec. Večer oz. noč zaključili z vrhunskim koncertom. Ker je vremenska za spremembo držala, smo zmrzovanju kljubovali z nabijanjem krogov in poskušanjem štric in devetk pod streho Partizana, sledil je še pivo pogovor brez piva (ga je bilo večer poprej večini verjetno dovolj) ter drajsanje brisalcev nazaj po avtocesti.. Hvala vsem organizatorjem in udeležencem za smeh in vzpodbudno navijanje med plezanjem, debate in vikend nasploh. Nerada priznam, da sem se pa le malo navlekla na tulanje in da kar maloi komaj čakam zabiajnje špičk na domžalski sten(c)i!«

Vodji se zahvaljujeva vsem udeleženkam in udeležencem za udeležbo ter KA PZS za podporo pri organizaciji. Vsem pomočnikom za pomoč, Filipu za predavanje ter ostalim prisotnem za super družbo.

Miha Habjan in Vili Guček