Tabor za pripravnike KA v Dolomitih| plezali vsak dan z drugim inštruktorjem in prav od vsakega nekaj odnesli

Slovenija

Poročilo:

• Kraj in trajanje: Dolomiti, Passo Falzarego, Passo Valparola, 6. - 9. julij 2024
• Vodstvo: Janez Toni (vodja), David Pavlovič, Roman Strmšek, Blaž Grapar, Peter Bajec, Vid Vilhar, Andrej Jež, Matej Balažic.
• Udeleženci: Klara Janežič, Foška Veronika Šaina, Urška Žitko, Nali Belehar, Gal Andjelov, Miha Jevšenak, Dejan Bevk

Tabor se je začel klasično alpinistično s poznim prihodom in spanjem ob ali v avtih na prelazu Passo Valparola. Zjutraj smo se spoznali in razdelili po navezah. Prve smeri so bile splezane z namenom spoznavanja udeležencev in njihove stopnje vplezanosti. Zvečer je sledila nastanitev v kampu Sass Dlacia, kjer je zagato s pomanjkanjem prostora rešil uslužbenec kampa Rash s frazo "Koji su ovi Slovenci?". Balkanska duša vedno najde rešitev.

Dež v nedeljo nam je ponudil odlično možnost, da predebatiramo najpogostejše priložnosti za izboljšave, ki smo jih inštruktorji opazili v soboto. Odpravili smo se pod streho v bližnje plezališče, kjer smo izvedli 3 praktične delavnice. David je najprej predstavil najpogostejše napake in posledice, sledil je prikaza pravilnega nameščanja premičnih varoval s strani Mateja, na koncu pa je Vid predstavil vse možne načine izdelave sidrišč. Popoldan so udeleženci dobili 2 nalogi: prva je vključevala, da morajo sami naštudirati izhodišče, dostop, smer in sestop za smer, ki jo določi inštruktor in jo bodo plezali izmenično. To je vključevalo določitev časa odhoda, predvideno časovnico in potrebno opremo. Druga naloga pa je bila, da sami najdejo lažjo smer, ki jo bodo splezali v vodstvu. Zvečer smo v posebnem delu kampa zakurili ogenj, pridružilo se nam je tudi nekaj drugih obiskovalcev kampa.

V ponedeljek smo vsi opravili celodnevne ture, kjer so turo večinoma vodili udeleženci, plezali pa smo izmenično. Smeri so bile različno dolge in težavne, izbiro smo inštrutkorji prilagodili udeležencem, dolžina je bila od 350 do 600 metrov. Pozno popoldan in proti večeru smo se zbrali v kampu s kratko analizo in pripravo za zadnji dan.

V torek smo najprej pospravili šotore nato pa se podali v smeri, ki so jih udeleženci praviloma izbrali sami in splezali vse ali večino v vodstvu. S krajšimi smermi smo zaključili sredi dneva in se v pozno popoldanskem času odpravili v Slovenijo.

Prvi tabor, namenjen pripravnikom v tujini, je več kot uspel. Udeleženci so cel čas tabora plezali v navezi z inštruktorjem, kar je pomembno vplivalo na njihov napredek. Inštruktorji na teh taborih izbiro smeri prilagodimo udeležencem na način, da bodo iz tega kar največ odnesli. Z vidika nabiranja izkušenj nameščanja varovanja so pridobili izkušnje, ki jim bodo doprinesle k varnosti pri alpinističnih vzponih. Hkrati pa so spoznali možnosti, ki jih ponuja plezanje v Dolomitih.

Vtisi udeležencev:

• Gal Andjelov: Tabor v Dolomitih je bil super izpeljan. Omogočil mi je, da sem v hribih prvič plezal kot prvi v navezi, hkrati sem se pa prvič soočil z načrtovanjem ture (dostop do stene, potek smeri, sestop, usklajevanje opreme s soplezalcem, itd.). Edinstveno je bilo to, da smo alpinistični pripravniki imeli možnost plezati vsak s svojim dodeljenim inštruktorjem (vsak dan z drugim), ki nam je sproti komentiral kvaliteto nameščenih varovanj, organizacijo vrvi in dal napotke za izboljšavo le-teh. Čudovita lokacija, lepe smeri in dobra družba je naredila tabor nepozaben. Priporočam!
  
  
• Urška Žitko: Ko sem izvedela, da sem sprejeta na tabor, sem bila presenečena, saj tega ob zgodbah o običajnemu navalu kot novopečena pripravnica niti nisem zares pričakovala. "Uff, mogoče pa to ni bila najboljša ideja, glede na to, da sem še vsa zelena, nikoli še nisem plezala nenavrtanih smeri, kaj šele v vodstvu. Tabor je sicer res mišljen za pripravnike, ampak ti imajo ponavadi že nekaj tovrstnih izkušenj, pa itak vsi vemo, da se na tabore prijavljajo samo tisti, zagnani..." Že prvi dan sem ugotovila, da so skrbi odveč, saj so bili inštruktorji res dostopni in prijazni, nas spodbujali k plezanju v vodstvu, preverjali vstavljanje pomičnih varoval in potrpežljivo odgovarjali tudi na najbolj neumna vprašanja. Tako sem v 4 dneh napredovala iz "kje je naslednji svedrovec" v plezalko, ki je skorajda razočarana, če v smeri najde klin. Tabor bi priporočala vsakomur, ki še nima dovolj izkušenj in samozavesti za plezanje v vodstvu, ali pa želi le nadgraditi svoje znanje plezanja neopremljenih smeri. Podaljšan vikend je definitivno premalo, da bi ponotranjili vse novosti, ali pa je to le organizatorjeva taktika, da nas ohranijo željne, saj mi je na poti domov v glavi odzvanjalo samo "Kdaj grem spet?"
  
  
• Dejan Bevk: Glede na to, da je bil to moj prvi tabor moram rečti, da sem bil z njim res zadovoljen. sama organizacija res super inštruktorji okej brez pripomb. Predvsem mi je bilo všeč izpeljano v nedeljo prikaz vsega razloženo res v piko če si kaj vprašal si dobil odgovor. pravzaprav kakšne slabe stvari niti nisem opazil razen tega, da je bil tabor prekratek hehe :D. če bo spet naslednjo leto se mogoče spremeni lokacija in podaljša sam tabor :). če se spomnim še kaj napišem pa varno plezanje :D.
  
  
• Veronika Foška Šaina: Tabor alpinističnih pripravnikov v organizaciji KA PZS v Dolomitih - to moram it, sem pomislila takoj, ko sem videla razpis! Zakaj? Ker kot mlajši pripravnik na KA PZS taborih lahko uživaš luksuz individualnega pristopa. 4 dni, 4 smeri, 7 udeležencev in 8 inštruktorjev (en udeleženec je žal moral predčasno domov). To pomeni, da je vsak imel svojega »osebnega trenerja« oz. inštruktorja, ki se nam je predano posvečal in neutrudno komentiral vsak naš korak. Plezali smo vsak dan z drugim inštruktorjem in prav od vsakega nekaj odnesli. Vsak ima neki svoj pogled na alpinizem, neki svoj trik, različno dolgo plezalno kariero, vsem pa je skupno to, da imajo ogromno znanja in izkušenj, ki ga pripravniki še kako potrebujemo. Po prvem plezalnem dnevu smo bili na konzultacijah pri vodji tabora, ki je nam je zastavil par vprašanj in v skladu s tem so formirali naveze za naslednji dan in izbrali smeri. Zaradi slabega vremena smo že drugi dan imeli »rest day«, kar mi, priznam, ni bilo po volji. Cela nahajpana za plezanje in zdaj moram počivat, sem nejevoljno razmišljala. Ampak, inštruktorji so se lepo potrudili in v bližnjem plezališču organizirali koristno teoretično-praktično vajo o varovanju in sidriščih. Razvile so se produktivne debate, od katerih smo spet veliko odnesli, sama pa sem zabila kar nekaj klinov, kar me je na koncu le malo pomirilo in utrudilo. Všeč mi je, da je bilo veliko poudarka na pripravi na turo. Pridno smo študirali smeri, kot pravi piflarji prerisovali skice, iskali opise, preučevali karte. Cilj zadnjega dneva pa je bil, da udeleženci izberemo in splezamo celo smer naprej. Tabor KA PZS ti da veliko novega znanja v kratkem času. Da, seveda ti znanje da tudi tvoj ferajn, ampak mislim, da je za vse tiste, ki s(m)o malo bolj ambiciozni, fajn izstopit iz znanega kroga ljudi in razširjat obzorja in bazen znanja tudi s pomočjo nepoznanih obrazov.