Kolumna
torek, 13. september 2016

Zakaj na tabor za perspektivce?

Začetek je vedno težak. Bodisi ko sestavljam prve stavke tega besedila ali stojim pod neznano steno s polnimi hlačami in cmokom v grlu. Vedno znova in znova odkrivamo neraziskan svet, vendar s tem osebnostno zorimo in si širimo obzorja. Ampak nekaj mi na vsake toliko odzvanja v glavi kot nekakšen opomnik. Ko bo napočil čas, da počasi zapustimo ta svet, se bom zagotovo vprašal, kaj sem doživel in ali je bilo moje življenje polno? Ko bi bil še enkrat mlad ...

Misel na to mi vlije moči in raziskovalnega duha, da se še v tem trenutku odpravim na pot življenja brez zemljevida, kajti takšna pot ti bo zagotovo najbolj ostala v spominu, kajti vse kar zares imamo v življenju je točno tale trenutek...
Ena takšnih poti je bila, ko sem se prvič prijavil na tabor za perspektivne alpiniste. Še danes sem hvaležen sebi za pogum in pa seveda organizaciji, da mi je to omogočila.

Sam sem mnenja, da si vsak alpinist oblikuje svojo podobo, svoj pristop in tehniko. V okolju kjer odraščamo, običajno hitro prerastemo okvire, ki nas obkrožajo. Tabori pa so odlična priložnost, kjer pridobiš nove izkušnje, nove poglede in pa kar je najbolj pomembno - enako mislečo družbo, ob kateri ti ni nikoli dolgčas. Spoznavaš nove soplezalce, ki so konec koncev tvoji najboljši prijatelji. Da še poleg tega pridobiš in izmenjaš informacije in trdo prigarane izkušnje preplezanih kilometrov v steni, pa je najlepši dar.

Veliko je mladih plezalcev z gorečo željo po plezanju, pa nimajo bodisi sredstev, bodisi plezalnega partnerja. Zavedam se, da se v takšni množici mogoče skriva posameznik, ki bi premikal meje slovenskega alpinizma, pa je zaradi okolja ali pa zaradi svoje neodločnosti zakopal svoj talent. In tabori so eden izmed načinov, da se tak talent odkoplje. Organizaciji smo lahko hvaležni, da nam nudi tovrstne dogodke in nam omogoča rast. Je kot vestni vrtnar, ki skrbi za svoje vrtnice, jih neguje, da rastejo in cvetijo v vsej svoji lepoti. Le zamislite si, kaj bi rožice brez vrtnarja. Seme regratovih lučk lahko pade na kamnita tla, preraščena s trnjem ali pa na rodovitno zemljo, vse je odvisno od vetra, ki to seme nosi v širni svet.

Dobro, zdaj pa res konec filozofiranja, ampak ne morem iz te kože. Skratka zakaj pišem o tem? Ker sem se tudi sam vestno prijavljal na tabore v okviru Komisije za alpinizem. Veliko izkušenj sem pridobil in zelo sem hvaležen, da sem lahko te izkušnje delil z drugim, kajti kakovost ni le v težkih vzponih, pač pa v ideji, ki se kalijo v rodovitnem okolju tovrstnih taborov. Kaj čem govorit v nedogled. Sam sem izkusil to zgodbo in povem vam, da je zapolnila moje življenje z radostjo in novo energijo. Doživite tudi vi svojo zgodbo, mogoče je zdaj pravi trenutek.

Marko Mavhar, udeleženec taborov za perspektivce in nekdanji član SMAR