Smarovci v Kranjski Gori gostili ameriške plezalce

Usmeritev slovenske mladinske alpinistične reprezentance (SMAR) v srečanja z alpinisti različnih generacij in iz različnih socialnih ozadij se je vsakič izkazala za zanimivo. Še posebej učinkovito je idejno “plemenitenje”, ko v naših domačih hribih gostimo ljudi, ki izražajo velika pričakovanja, povezana s slovesom slovenskega alpinizma, kot je bilo gostovanje ameriških plezalcev v Kranjski Gori v začetku letošnjega leta.

Akcija: gostitev Američanov (Steve House in ekipa “Alpine Mentors”)
Lokacija: Kranjska Gora
Slovenski udeleženci: Anže Klarič (AO PD Ljubljana Matica), Domen Petrovčič (Akademski AO), Andrej Jež (AK Črna na Koroškem), Sara Jaklič (AO Kranj), Luka Stražar (Akademski AO), Aleš Česen (Alpski gorniški klub), Marko Prezelj (AO Kamnik)
Ameriški udeleženci: Steve House (mentor), JD Merritt, Erik Rieger, Kurt Ross, Nik Mirhashemi

Usmeritev SMAR-a v srečanja z alpinisti različnih generacij in iz različnih socialnih ozadij se je vsakič izkazala za zanimivo. Še posebej učinkovito je idejno “plemenitenje”, ko v naših domačih hribih gostimo ljudi, ki izražajo velika pričakovanja, povezana s slovesom slovenskega alpinizma. Tudi tokrat so mladi slovenski alpinisti začutili pritisk na idejno kreativnost v razmerah, ki so bile daleč od idealnih. Popularni zaledeneli slapovi so bili sicer dobro narejeni, vendar je plezanje zaledenelih slapov precej daleč od kombiniranega plezanja v sneženih slovenskih gorah, kjer dostop in sestop pogosto ustvarita bolj alpsko vzdušje, kot ga pričakuje obiskovalec, ki je vajen ceniti predvsem zahtevne gibe.

Idejna širina je v času ekranskih impulzov bolj dragocena, kot se zdi sledilcem ... Evolucijski rezultat družbenih dogajanj je tudi nekakšen “copy-paste” alpinizem, ki se odraža v izboru aktivnosti glede na spletne objave. Posamezne ture postanejo trofeje, kakšne idejne pestrosti pa ni zaznati. Ker so spletni iskalniki tako zasnovani, da forsirajo objave z največ ogledi, je razumljivo, da iskalniki ne “najdejo” izvirnih idej, ampak se vrtijo v začaranem krogu istosti. Navkljub vseprisotnosti socialnih omrežij, ali prav zaradi njih, je med mladimi zaznati tudi novodobno asocialnost, ko se vključijo pametni ekrani.

Vse to je izrazito zaznamovalo tokratno druženje z Američani, ki so v Slovenijo prišli z velikimi pričakovanji. Očitno je bilo, da na naši strani v danih razmerah nimamo zadostne količine izvirnih idej. Po prvem dnevu, ko smo se še spoznavali, smo vendarle uresničili tudi nekaj manj popularnih tur.

Srečanje je na začetku zaznamovala nesreča mladega alpinista v Luciferju, kjer je bil prisoten tudi en od naših članov, kar je posredno vplivalo na začetno vzdušje in resnost ciljev. Na eni od tur je kos ledu alpinistu prebil ustnico, zato so se prisotni odločili za sestop in zdravniško oskrbo. Ameriški gost je nekoliko potešil svojo radovednost s samostojnim vzponom na Stenar. S Stevom in Lukom smo preplezali logično linijo na Dovški Križ, kar je bil primeren zgled za vse, ki so ponavljali, da so zaradi novozapadlega snega razmere manj naklonjene plezanju v višjih legah.

Splet okoliščin je botroval temu, da sem pravkar spet prebral zapis Toneta Škarje ob odpravi Jalung Kang, spomladi 1985, ko se nikomur še sanjalo ni o internetu in socialnih omrežjih. Ker je zapis slikovita prispodoba tega, s čimer se sooča vsaka ambiciozna generacija alpinistov, izkoriščam priložnost za refleksijo.

"Himalajski cilji strašno obvezujejo in ni mogoče menjati, blefirati itd. Uspeš ali ne uspeš – nadomestila ni. Individualni cilji (tudi prosto plezanje) pa so prijazni: napišeš, kar si splezal, česar nisi, pa nihče ne ve. Ve se le za uspehe. Nekako manjka potrpljenja – ob vrhunski zmogljivosti. In hrana: če je na mizi šest različnih jedi, pogrešajo prav sedmo. Pa imamo najboljšo hrano od vseh odprav doslej."

Sicer se zdi, da je prek trideset let družbenih sprememb ustvarilo nov odnos do početja, ki mu pravimo alpinizem, v resnici pa ostajamo ljudje z različnim generacijskim pristopom. Prav zato je pomembno, da izkoristimo možnost druženja in medsebojnega spoznavanja. Akcije, kot je bilo druženje z mentorsko skupino Steva Housa, predstavljajo pomemben del v mozaiku izkušenj sedanje mlade generacije alpinistov.

Marko Prezelj



Nadaljevanje poročila je napisal vodja akcije Anže Klarič.

V januarju smo tri dni gostili ekipo Američanov v Kranjski Gori. Nastanjeni smo bili v apartmajih Kerštajn, kjer nas je lastnica prijazno sprejela. Zvečer smo si ob večerjah in nakladanju izmenjali izkušnje, pripovedovali prigode iz hribov in se pogovarjali o potencialnih ciljih za prihajajoče dni. Večinoma smo plezali v okoliških hribih in slapovih. Glede na trenutne razmere smo si izbrali temu primerne cilje, saj so  ledne razmere ponujale veliko raznolikih slapov, v hribih pa je bilo veliko novozapadlega in nepredelanega snega. Gaženje in trud pri dostopih sta bila poplačana z dobrimi razmerami višje v stenah. Imeli smo se dobro, tudi gostje so bili zadovoljni.

Kronološki pregled

Četrtek, 19. 1. 2017: Prihod in nastanitev v Kranjski Gori, ob 19.00. Skupna večerja, spoznavanje in oblikovanje navez in ciljev za prihajajoče dni.

Petek, 20. 1. 2017: Zjutraj se po zajtrku vsaka naveza odpelje v svojo smer:
- Anže, JD, Nik: Slapovi v Tamarju: Sveča (WI4, 90 m), Skriti slap (WI3, 90 m), Desni slap (WI4, 50 m)
- Domen, Kurt, Erik: Krokarjev slap (WI5+, 100m)
- Luka, Steve, Marko: slap Peričnik
Andrej v petek ni plezal, Sara pa se nam je pridružila zvečer.

Sobota, 21. 1. 2017: Oblikujemo nekoliko drugačne naveze in se spet odpravimo plezat:
- Anže, JD: Severovzhodni greben v NŠG (IV-V/II-III, 200 m)
- Domen, Kurt, Sara: poskus v Stenarju v smeri Severni slap (V-/III, 400 m), obrnili zaradi poškodbe
- Andrej, Nik: poskus v spominski smeri Saše Kamenjeva (M6, 90°, 400 m), obrnila zaradi globokega snega
- Luka, Steve, Mark: nova(?) smer v SZ steni Dovškega Križa (7 raztežajev, mesto M6, ostalo lažje)
Erik zaradi slabega počutja ni plezal.

Nedelja, 22. 1. 2017: Spet se po zajtrku odpravimo plezat:
- Anže, JD: Bučer-Kristan (IV-/III, 400 m)
- Andrej, Sara, Kurt: Drugi slap v Prednji glavi (II/WI4, 200 m) in Katarza (WI5, 100 m)
- Steve, Mark: Kranjska poč v NŠG (IV/III-IV, 250 m)
- Aleš, Nik: ponovitev nove smeri, ki so jo Luka, Steve in Mark preplezali v soboto (SZ stena Široke peči)
Erik zaradi slabega počutja ni plezal, Domen pa zaradi poškodbe.
Sledila je skupna večerja in vrnitev domov ob poznih večernih urah.

Mnenja udeležencev

Sara: "Z Američani smo preživeli pester vikend. Dobre ledne razmere so nam ponudile raznoliko izbiro zaledenelih slapov, obilne padavine pa kar nekaj gaženja. Druženje smo zaključili ob dobri hrani in pijači ter že kovali načrte za prihodnja srečanja."

Domen: "Zanimiv konec tedna, ki smo ga preživeli z ameriškimi plezalci mi bo ostal v spominu predvsem zaradi energije, ki smo jo delili drug z drugim, spoznanj o novih ljudeh in njihovega pristopa k alpinizmu ter okrepitvi odnosov s sočlani SMAR-a."

Anže: "Zmeraj so stvari boljše pri sosedu, zato so Američani prišli potipat naše hribe. Zanimivo je plezanje s popolnimi neznanci, saj imajo nekoliko drugačen pristop, od manevrov pa do samega pogleda na alpinizem. Super izkušnja, saj smo pridobili nekaj novih poznanstev, se skupaj nagazili in uživali v ledu, škripavcu in dobri hrani."

Andrej: "Tokratna akcija mi je bila izredno všeč, saj smo spoznali plezalce z druge celine. Predvsem me je fascinirala njihova vrvna tehnika in sem opazil precejšne razlike glede varnosti med nami in od te akcije naprej sem prav vesel, da imamo takšne alpinistične šole pri nas! So pa na žalost bile slabe razmere v hribih, tako da je resnega plezanja bilo bolj malo."

Luka: "Gotovo gre pohvaliti energijo, ki jo je bilo čutiti pri marsikaterem udeležencu. Hvala SMAR-u za priložnost preživeti nekaj plezalnih dni v naših gorah. Skupini želim veliko zagona in kreativnost pri delu v prihodnje."

Kurt: "I was amazed by the quality & quantity of climbing in the Julian Alps. With a training ground like the Julian Alps, it's no wonder why Slovenia produces some of the strongest alpinists in the world."

Nik: "It was great climbing with you all and I can't wait to return! I found the Julian Alps to be an incredibly inspiring place to climb. It's seems like the perfect training ground for big alpine climbs (and it's pretty damn big already). I hope to climb with you guys again."

Erik: "With tricky gear, conditions, long trail-breaking approaches, and challenging mixed and ice climbing, it’s easy to appreciate why so many accomplished alpinists come from Slovenia."

JD: "It was an honor to climb in your home range and experience the mountains that have helped so many great Slovenian alpinists develop and hone their skills. The limestone of the Julian alps is both beautiful and complex, and climbing there in difficult conditions and in the depth of winter proved to be a challenge and a worthy learning experience for us. The established routes here are impressive, and I was amazed by the potential for many more lines, both big and small. I hope to climb here again in the future, and I welcome you all to climb with us in America anytime. Thanks!"