torek, 30. januar 2018

Rado Kočevar in France Zupan - prejemnika priznanja za življenjsko delo v alpinizmu 2018

Rada Kočevarja in Franceta Zupana lahko današnjemu rodu alpinistov najbolje predstavimo kot alpinistična veterana, legendi ali fanta, ki sta samo v neki dobi pisala alpinistično zgodovino. Veže ju ne samo čas, ki ga živita, ampak tudi vrsta skupnih plezalskih podvigov. Oba sta že zakorakala globoko v deveto desetletje svojega življenja, pa sta še vedno aktivna in predana mladostnim sanjam. Priznata, da je Rado približno pol leta starejši, zato pa si je France prej začel nabirati plezalske izkušnje.

Oba pripadata tisti generaciji, ki je začela svojo gorniško in alpinistično pot v prvih letih po drugi svetovni vojni. To je bil drugačen čas, čas, ki ga danes težko podoživimo. Nekaterih predvojnih plezalcev ni bilo več, potrgane so bile številne osebne in generacijske vezi, razvoj alpinizma iz časa med obema vojnama je zastal in marsikaj je bilo treba začeti drugače in povsem na novo.

Brez dvoma sta Rado in France pomembna predstavnika te generacije, ki je orala ledino modernega slovenskega alpinizma. Njune velike smeri so danes čista alpinistična klasika in zgodbe, ki nam jih pripovedujeta ta večer, odkrivajo tančico pozabe nad dobo, ki je že davno minila, pa se zdi, kot da jo živimo in da je še vedno tukaj.

Kazimir Drašlar - Mikec

Kočevar, Blažina, Zupan in Keršič pri Aljaževem domu v Vratih

Rado Kočevar

Predolgo se poznava, da bi za njegovo devetdesetletnico pisal vljudnostne fraze o pet mesecev starejšem sošolcu z realke in nekdanjem soplezalcu. Rajši zapišem preprosto dejstvo, da je edini med nami zelo zgodaj vedel, kaj hoče v alpinizmu, vedel, kako bo to dosegel, in imel za to tudi neizčrpne zaloge volje in energije.

Res je, da je s soplezalcem Janezom Frelihom plezal tisti takratni plezalski bavbav, Aschenbrennerjevo smer v Travniku, kot prva slovenska naveza tri dni, dva plezalca mlajše generacije pa sta jo nato prelezla v desetih urah, ampak to samo pove, kakšne sorte plezalec je bil Rado. Mogoče ne ravno najbolj eleganten, pač pa plezalec, ki ne odneha. In to edino šteje.

Ampak od mene se pričakuje, da bom ob tej priložnosti povedal kakšno zgodbico iz tistih let.

Trije sošolci s tedanje realke, Rado, Srečo Pogačar in jaz, smo se v zgodnjem poletju 1946 znašli na grebenu Rinka–Skuta, trije zelenci, ki so do tedaj hodili po markiranih poteh. Šlo nam je lepo, a nazadnje se je pred nami pojavil velikanski in popolnoma gladek stolp. Na obeh straneh pa samo zrak tja dol do melišč! To je bil tisti strašni Konj, s katerega je njega dni padel nesrečni Petrič prav dol v ledeniško razpoko na severni strani.

Seveda me je bilo strah, a kaj sem hotel, lotil sem se plezanja in hitro sem bil čez, pravzaprav je bilo lažje, kot sem pričakoval. Zato sem stopil še malo naprej pogledat in do vrha Skute se je kazalo samo prav prijazno skalovje. Onih dveh ni bilo za mano, zato sem šel nazaj na Konja pogledat, kaj se dogaja. Spodaj je bilo veliko govorjenja: Srečo je na vso moč prepričeval Rada, naj vendarle zleze čez Konja. A obzirni Rado je samo ponavljal: ''Ne bom vama pokvaril ture in bom šel sam nazaj ...''

Kaj zdaj?

Tu nastopi, kot je običajno v takih zgodbah, dobra vila, v tem primeru moja stara mama Nežka, pri kateri sem živel. Imela je travnik v Črni vasi in vsako leto je prodala kislo konjsko mrvo Posavcem, ostanek pa smo z vrvjo in škripcem spravili pod streho. In to staro, obrabljeno vrv mi je dala v nahrbtnik. Torej sem vrgel en konec dol, Srečo je privezal Rada nanj in ena, dva, tri je bil Rado pri meni. Opravljeno.

Domišljam si, da se je v tem trenutku rodil Rado Kočevar, najuspešnejši alpinist moje generacije. S Srečkom sva bila zraven, se razume, le kot statista, kot slepo orodje usode. Brez nadaljnjih težav smo bili nato kmalu vsi trije srečni in ponosni na vrhu Skute.

Nadaljevanje je zgodovina – zgodovina slovenskega alpinizma.

Rado je v življenju nato poleg uspešnih alpinističnih let preživel tudi zelo težka leta, toda – kaj pa bi drugega od njega pričakovali – težave je premagal. Vse, kar je dobrega dobil, je trdo prigaral.

Zato samo: Rado, še mnogo srečnih kolesarskih in smučarskih let! Zadovoljen sem, da sem imel takrat v nahrbtniku tisto staro vrv.

France Zupan

France Zupan

Nekaj nepozabljenih s skupnega obiskovanja gorskega sveta. S Francetom Zupanom sem preplezal 16 plezalnih smeri, poleg Cirila Debeljaka - Cica (22 smeri) je bil moj drugi soplezalec po številu preplezanih smeri. Še danes sva zvesta prijatelja, včasih skupaj kolesariva ali še smučava in na srečanjih alpinistov veteranov obujava spomine.

S Francetom Zupanom sem se seznanil kot sedmošolec na prvi moški realni gimnaziji v Ljubljani, na Vegovi ulici, v začetku leta 1946. K temu je pripomogel moj stari znanec z bregov Ljubljanice Srečo Pogačar. Sledili so sestanki v večernih urah pred ljubljansko pošto. France nam je pripovedoval o gorah in poslušali smo ga tako rekoč odprtih ust. Vedel je veliko povedati, bil je tudi že na Grintovcu. Zadnjo aprilsko soboto 1946. smo se odpravili na Kamniško sedlo, navezani na gospodinjsko vrv, in naprej v snegu proti Brani. Tam so naju privezali na ustrezno vrv Keršič in Hodalič. To je bil začetek, sledil je plezalni tečaj in nato prvi »podvigi«. Dodajam nekaj zanimivosti, ki niso neposredno zabeleženi med najinimi plezalnimi vzponi.

Bivak pod Skuto je bil zgrajen leta 1946, s Francetom sva pri tem aktivno sodelovala. Na plečih smo nosili material skozi Žmavčarje na Male Pode. Precej težak strešni tram pa sva s Francetom spravila s Kamniškega sedla čez Kotliče in Tursko goro na Male pode. To je bilo po plezalnem tečaju, imela sva že vrv, kline in vponke. Ko je bil bivak zgrajen, smo tja radi zahajali in plezali po okoliških klasičnih smereh. Ob neki priložnosti se nam je pripetila nezgoda. France je ob obisku bližnje kraške jame zdrsnil in si hudo zlomil nogo pri gležnju. V bivaku sta bila še Božo Fakin in Milan Hodalič, študenta medicine. Reševalna akcija, ki je takoj stekla, je bila v tistem času nekaj posebnega. Trije smo ga morali takoj spraviti do rešilca v Kamniški Bistrici, opreme za tako reševanje pa pri roki ni bilo. Edini način je bila nošnja na hrbtu. Po strmih travnatih pobočjih je bilo to težavno in tako je France drsal po zadnji plati ob nenehnem varstvu. Nogo pa sta »medicinca« imobilizirala. Kjer se je le dalo, je sledila nošnja »štuporamo«, vse do doma v Kamniški Bistrici. Na mojem hrbtu se je France počutil bolje, bil sem manjši od Boža, ko ga je bilo treba sneti in počivati. Tako smo ga prinesli do doma v Kamniški Bistrici, kjer je šele bil telefon.

Še ena zanimiva zgodba iz tega dela Kamniških ... Ko smo leta 1946 delali prve plezalne poskuse, sem bil z Zupanom na grebenski turi med Rinko in Skuto, plezanje prve do druge stopnje. Spominjam se, kako sem obstal na edinem izpostavljenem delu, imenovanem Konj, prvič sem namreč videl nekaj več zraka pod seboj in se ustavil. Dlje časa sem čakal. Takrat mi je France dal gospodinjsko vrv in šele nato sem preplezal Konja. France mi je mnogo let kasneje dejal: "Rado, če bi takrat obrnil, ne bi nikoli več plezal." Imel je prav.

Jugov steber v Triglavski severni steni, 28.–29. februarja 1949. Ko sva preplezala najtežja mesta, naju je prehitela noč. Bila sva brez ustrezne opreme za zimski bivak. Ponoči je zapadlo 20 centimetrov novega snega. Izpostavljena naravi sva prestala to noč in nato vdrla v kočo na Doliču, a hrane nisva našla. Na planinsko društvo sem poslal prijavo zaradi škode, pa odgovora nisva dobila. Naslednjega dne – bil je pust – sva se oglasila pri Brojanu v Mojstrani. Sestradana sva pospravila vse krofe, ki nama jih je prinesla njegova žena.

Šite nad Tamarjem, avgusta 1950. Z Romanom Herlecem sva se odpravila v Tamar in preplezala novo smer v levem delu ostenja, ki je danes precej priljubljena. Načrte v tej steni sta imela še Keršič in Dolar nekje v desnem delu. To sem vedel in jima nisem hotel iti v zelnik. Keršič in Zupan pa sta že bila v Tamarju z namenom preplezati Aschenbrenerjevo smer. Tedaj pa je napravila zmedo Nadja Fajdiga, ki je prišla v njuno sobo z novico, da je Kočevar prišel z zadnjim vlakom in da gre plezat novo smer v Šitah. Oba sta bila prepričana, da grem v zelnik Dolarju in Keršiču. Zjutraj je bila zmota takoj jasna. Tako sta istega dne nastali dve novi smeri v severni steni Šit, njuna smer je še zahtevnejša od moje, obe pa danes kar precej ponavljajo. Seveda je današnji tempo drugačen in v steni so smeri, o katerih se nam takrat ni niti sanjalo.

Rado Kočevar

Toplo vabljeni na alpinistično-plezalni večer v sredo, 31. januarja, ob 17.30 na Gospodarsko razstavišče v Ljubljani.

* Rado Kočevar in France Zupan sta predstavnika alpinistov prve povojne generacije, ki je korenito spremenila dotedanji pristop do slovenskega alpinizma. Zgledovala se je po mojstrih dolomitskih skalnih smeri, dvignila mejo preplezanih težav v skali do zgornje šeste stopnje in v domači alpinizem prvič vnesla nekaj športnega duha. V zimski alpinistiki je napredovala v vse težjih ponovitvah in vedno pogosteje obiskovala granitne vršace Centralnih Alp. Slikovit oris tega obdobja prinaša dokumentarni film TV Slovenija Tista lepa leta.