Kolumna

Zahodne stene stolpov. Foto: Janez Svoljšak

četrtek, 10. maj 2018

Iz Patagonije brez vzpona tudi Svoljšak in Krišelj

Torres del Paine je del Patagonije, ki kljub vse večji popularnosti tega gorovja ohranja prvinski pristop k plezanju v tem delu sveta. Tekom najinega bivanja v baznem taboru nisva srečala veliko plezalcev, kar je veliko nasprotje z gorami nad El Chaltenom. Na prvi poged je plezanje v Painih enostavno, ko pa dodamo še elemente narave (sneg, veter, dež, požled…) se situacija spremeni v prava alpska doživetja.

Člana odprave:
  • Janez Svoljšak, PD Kranj in
  • Tadej Krišelj, PD Kamnik

ka_pzs_odprave_paine_2018_foto_janez_svoljsak_8
Jutro pred zadnjim poizkusom. Foto: Janez Svoljšak

Nobenega od načrtovanih ciljev nisva realizirala. Smeri,ki so lažje/krajše in bi jih lahko preplezala v danih razmerah v tem pogorju ni.
Z Janezom sva se poleti odločila za obisk Patagonije. Dolgo časa sva se odločala katero področje obiskati. Sam sem bi že dvakrat v gorah nad El Chaltenom, zato sem si želel plezati še v drugih območjih. Na koncu sva se soglasno odločila za obiska parka Torres del Paine. Pri nabiranju informacij so bili v veliko pomoč Tomaž Jakofčič, Luka Krajnc in Monika Kambič.

ka_pzs_odprave_paine_2018_foto_tadsej_kriselj_4
Dostop pod Centralni stolp. Foto: Tadej Krišelj

Pot proti parku Torres del Paine sva začela v Buenos Airesu, kjer sva presedla na manjše letalo, s katerim sva priletela v El Calafate. Vedela sva, da je uvoz hrane v Čile zelo omejen, zato sva z nakupovanjem počakala. V Puerto Natales naju je peljal avtobus. Ob prihodu sva se odločila, da si za pripravo vzameva dva dneva, kar je odtehtalo precej živčnih trenutkov. Park Torres del Paine je verjetno ena najpopularnejših lokacij za pohodništvo na svetu, zato sva karto za avtobusni prevoz v park kupila že dva dni pred odhodom. Prvi vtis ob prihodu v park je bila kolona turistov pred informacijskim centrom. Po kratki predstavitvi strogih pravil obnašanja v parku sva pričela z hojo proti najinemu izhodišču za plezanje. Imela sva plan najeti konja za transport tovora do prve postojanke, ampak konjev in njihovih vodičev nisva našla. Opremo in hrano sva razdelila na štiri tovore in jih sama v dveh dneh znosila v bazni tabor. Japonska baza nama je služila kot izhodišče za plezanje. Ob prihodu sva našla kolibo narejeno iz lesa in šotorskih plaht, ki sva jo krstila za kuhinjo. Lokacija za bazni tabor se nahaja na idilični lokaciji v gozdu med visokimi drevesi zraven reke. Kmalu po prihodu sva šla v izvidnico pod tri stolpe, kjer sva imela željo plezati. Že na dostopu naju je oviral izredno močan in sunkovit veter, ki je postal stalnica odprave. Vremenske napovedi nisva imela, tako sva morala vstajati sredi noči in se odločiti za poizkus. Večina teh poizkusov se je končala že na dostopu. Cilj najine odprave je bil prosto ponoviti eno od smeri na Centralni stolp. V enem od poizkusov sva najvišje prišla do sedla Bich med Centralnim in Severnim stolpom. Takrat so bile razmere za plezanje izredno slabe, nizke temperature, veter in zasnežena skala so nama otežile napredovanje. Po treh raztežajih kombiniranega plezanja sva se odločila za sestop.

ka_pzs_odprave_paine_2018_foto_tadsej_kriselj_5
Plezanje do sedla Bich. Foto: Tadej Krišelj

Življenje v Japonskem baznem taboru je postalo rutina. Vsakodnevno spremljanje barometra, vstajanje, dostopanje in sestopanje me spominjajo na Patagonijo iz knjig naših asov, ki so tam plezali pred desetletji. Dnevi so se hitro spreminjali v tedne in najina mantra »jutri pa bo« se je spremenila v »tudi jutri verjetno ne bo«. Na koncu je gorovje obilno posnežilo in vedela sva, da je čas za odhod domov. Odprava je bila plezalno neuspešna, vendar sva prišla domov živa, zdrava in kot prijatelja, Patagonija bo pa počakala in upam, da bo naslednjič bolj radodarna z vremenom.

ka_pzs_odprave_paine_2018_foto_tadsej_kriselj_7
En redkih balvanov v okolici. Foto: Tadej Krišelj

Poročilo pripravil Tadej Krišelj

Fotogalerija