Kolumna

Na vrhu Latoka I (7145 m) (foto Luka Stražar)

ponedeljek, 20. avgust 2018

Poročilo alpinistične odprave Choktoi 2018

Posebne predstavitve področje ledenika Choktoi ne potrebuje. Gore, kot so Ogre I in II ter Latok I, II in III, veljajo v svetovnem alpinizmu za vrhunske, a redko uresničene želje. Prav ta velika verjetnost neuspeha nas je motivacijsko zaposlila v podobnem obsegu, kot bi nas morda s svojimi neznankami neko povsem neraziskano območje. Ker sva z Luko menila, da je za tovrstne vzpone naveza treh lahko učinkovitejša, sva k odpravi povabila še Toma Livingstona, mladega alpinista z Otoka.

Alpinistična odprava CHOKTOI 2018
Vodja: Aleš Česen (Alpski gorniški klub)
Člana: Luka Stražar (Akademski AO)
           Tom Livingstone (Velika Britanija)
Pogorje: Karakorum
Trajanje odprave: od 6. 7. do 19. 8. 2018

Začetek odprave je predstavljal utečen štiridnevni treking pod severno ostenje Latoka I. Kljub ne ravno prijazni lokaciji baznega tabora na severni bočni moreni ledenika smo si z nekaj iznajdljivosti in dela postavili kar se da udoben bivalni prostor. Ob prihodu smo takoj začutili vpliv prisotnosti drugih odprav s praktično enakimi cilji. Dve ruski odpravi sta bili že dobro aklimatizirani in sta ravno začeli svoje resne dejavnosti na gori.

latok_1_strazar_livingstone_cesen_foto_tom_livingstone
Luka Stražar, Tom Livingstone in Aleš Česen takoj po končanem sestopu (foto Tom Livingstone)

Kljub vsemu smo se zbrali in se posvetili izključno našim načrtom. Takoj smo izkoristili daljše obdobje lepega vremena in opravili dva aklimatizacijska vzpona. Z neizogibnim globokim dihanjem in nekaj malega glavobola smo na koncu spali nekaj metrov pod vrhom Baighta Kabate (6290 m). Po tem vzponu smo verjeli, da smo dovolj dobro aklimatizirani za resen poskus v severnem ostenju Latoka I.

Načrtovanemu nekajdnevnem počitku se je pridružilo obdobje nestabilnega vremena in nesrečen zaplet z eno od ruskih ekip. V tej drami se je smrtno ponesrečil ruski alpinist Sergey Glazunov. Njegovega soplezalca, Alexandra Gukova, je po nekaj dnevih pakistanska vojska rešila s helikopterjem. V samo aktivno reševanje se nismo neposredno vpletali. Ruskim kolegom smo nudili nekaj potrebne opreme in osnovno pomoč predvsem pri komunikaciji. Takšna situacija se nas je seveda dotaknila in pred nas postavila vprašanje, kako naprej. Ker smo se imeli namen stene lotiti na povsem drugačen način, kot so se tega lotili Rusi, smo po nekaj dneh zbrali misli in naprej delovali nemoteno.

latok_1_s_steber_foto_ales_cesen
Plezanje v severnem stebru (foto Aleš Česen)

V začetku avgusta so vremenski modeli obljubljali dovolj dolgo obdobje stabilnega vremena. Pokazati je bilo treba še dovoljšnjo mero potrpežljivosti in steni dati nekaj dni časa, da se otrese večine akumuliranega snega v slabem vremenu. Petega avgusta ob polnoči smo zapustili bazni tabor in ob dveh zavihteli cepine. Največ plezanja je bilo v strmem ledu in snegu, ki so ga prekinjale bolj ali manj strme, a krajše skalne pregrade. Tehnično skoraj noben odsek smeri ni bil skrajno težak. Glavna težava so bili dolžina smeri, nepregledni prehodi in kako vse skupaj povezati v varno celoto. Snežne razmere v steni nikakor niso bile idealne, vendar bi se pretirano pritoževanje čeznje vseeno zdelo povsem neupravičeno. Na višini okoli 6400 metrov smo zapustili območje severnega raza in zaplezali prečnico v desno proti zahodnemu sedlu. To se nam je zdela najhitrejša in najvarnejša linija v danih razmerah. Treba je poudariti, da smo tako pri izbiri linije smeri kot taktike plezanja za prvo vodilo upoštevali predvsem varnost vzpona. Nismo si zatiskali oči pred dejstvom, da je severna stena Latoka I ob že manjših nepravih odločitvah zelo hitro prenevarna. Sredi popoldneva petega dne smo nekoliko nenadejano dvignili roke v zrak prav na vrhu. Nenadejano, ker nas je noč pred tem presenetilo sneženje, ki pa je proti jutri na srečo ponehalo. Vseeno je bilo za zmagoslavje še prerano in tega smo se v popolnosti zavedali. Bili smo nekje na pol poti, naš cilj je bil jasno bazni tabor. Ob vse večji utrujenosti in očitnem pomanjkanju zadostnih količin hranil smo morali napeti vse moči za ohranitev popolne koncentracije. Ta je bila potrebna predvsem za orientacijo pri sestopanju ponoči, ko nismo želeli tvegati plazov in padajočega kamenja, ki ju je prožilo poznopopoldansko sonce. Po polnih sedmih dneh plezanja in sestopanja smo, tokrat zmagoslavno, zavriskali in se objeli na ledeniku pod steno.

latok_1_vrh_foto_luka_strazar
Po petih dneh plezanja na vrhu Latoka 1 (foto Luka Stražar)

Razlogov za dvome o našem uspehu je bilo na začetku odprave ogromno. Številni neuspehi v steni močnih ekip v vseh 40 letih povedo svoje. Dve močni ekipi z istimi cilji sta bili pod goro že aklimatizirani, preden smo mi sploh prišli. Številni podirajoči se seraki in plazovi v ostenju lahko dajo človeku zelo hitro razlog za umik še pred pravim poskusom. Prav zaradi teh stvari lahko zdaj ponosno gledam na naš vzpon, predvsem pa na slog vzpona, ki je pri vsem tem bistvenega pomena. Pri slogu ne mislim zgolj, da smo s steno opravili v popolnem in čistem alpskem slogu od prvega metra do zadnjega, mislim predvsem na način, da smo vzpon in sestop opravili na najbolj možno varen način v takšni, sicer nevarni steni. Ko si enkrat namreč toliko časa v steni in se te loteva huda utrujenost, je na varnost neverjetno lahko pozabiti.

Fotogalerija