Chamlang 2019 | odprava prvih himalajskih izkušenj mladih alpinistov in alpinistk

Chamlang 2019 - odprava Planinske zveze Slovenije namenjena mladim perspektivnim alpinistom in alpinistkam brez himalajskih izkušenj je postregla s sedmimi tedni polnih in intenzivnih plezalskih in doživljajskih trenutkov.

Lokacija odprave: Solo Kumbu, dolina Hunku, Nepal, Himalaja
Trajanje: 31. marec-18. maj 2019
Vodja: Blaž Navršnik (AO TAM), pomočnik: Nejc Marčič (AO Radovljica)
Člani: Jakob Skvarča (AAO Ljubljana), Domen Košir (AO Železničar Ljubljana), Borut Demšar (AAO Ljubljana), Krištof Fortuna (AO Ljubljana-Matica),Vid Vilhar (AO Ljubljana-Matica), Matej Balažic (AO TAM), Neli Penič (AO Železničar Ljubljana), Petra Klinar (AAO Ljubljana).



Komisija za alpinizem je objavila razpis za vodenje odprave perspektivnih alpinistov v Himalajo na katerega sem se prijavil. Prvotno sva načrtovala odpravo z Matjažem Dušičem, ki mu je poškodba in prihajajoče starševstvo spremenilo načrte. Se je pa na moje povabilo Nejc Marčič z veseljem odzval in prevzel fizično pripravo članov. Priprave so stekle lansko poletje. Zdravnika na odpravi nismo imeli, smo pa v ekipi imeli Krištofa, študenta medicine. Glavni cilj odprave je bil Chamlang 7319m in okoliške stene šesttisočakov. Nejc je vlival pogum za dobre treninge, jaz pa sem skrbel za komunikacijo, dokumentacijo, finance in ostale podrobnosti. Voditi odpravo, katere člani so šli v večini prvič v Himalajo mi je pomenil velik izziv in veliko odgovornost, vendar je bilo to lažje prevzeti skupaj z Nejcem.

Naša pot se je začela z odpovedjo leta z Brnika, sledil je prevoz do Zagreba, naprej do Istanbula in Kathmanduja. V Kathmanduju smo ostali le eno noč. Že naslednji dan smo odšli proti goram. Najprej nas je čakala vožnja z avtobusom do letališča Manthali, od koder smo poleteli v Luklo, kjer se nam je pridružil vaški pes, ki nas je nato spremljal celotno odpravo. Pot smo pričeli proti prelazu Zatrwa La, sledil je spust v dolino Hinku. V vasi Kothe je Jakob začel kazati znake višinske bolezni. Nadaljevali smo do vasi Tangnang in ves čas spremljali Jakoba, a je bilo njegovo počutje vedno slabše. Po telefonskem pogovoru Krištofa z dr. Gorjancem je le ta potrdil diagnozo višinske bolezni. Dobil je zdravila in odločili smo se, da pokličemo helikopter. Zgodaj zjutraj naslednjega dne se je vreme izboljšalo, v prekrasnem jutru je odletel proti dolini, mi pa smo nadaljevali pot proti bazi. Povzpeli smo se na prelaz Mera La in v megli spustili v dolino Hunku. V sneženju smo prispeli v bazni tabor. Kuhar in pomočnik sta prispela tja nekaj dni pred nami, oprema je bila pripeljana s helikopterjem, zato sta bazo lahko že postavila. Že takoj naslednji dan smo se odpravili raziskovat okolico in uživali v objemu gora. Veliko časa smo posvetili ogledom gora v okolici. Jutra so bila po večini sončna, po 12. uri se je pooblačilo in snežilo. V baznem taboru smo preživeli 28 dni. Imeli smo dva kuharja in pomočnika. V okoliške gore smo se podajali na začetku skupaj, nato po navezah. Povratek v dolino je potekal po drugi poti. Preko prelaza Amphu Lapcha smo se spustili pod južno steno Lhotseja ter skozi Thyangboche in Namche Bazar do Lukle. Dolina Hunku nam je postregla z čudovitim baznim taborom obkroženim z mnogimi zares zanimivimi gorami in markantnimi pogledi na osemtisočake!



Kronološko poročilo:
31. marec: odhod iz letališča v Zagrebu
1. april: prihod v Katmandu
2. april: vožnja z avtobusom do letališča Manthali
3. april: polet v Luklo in krajši treking do vasice Chotanga 3500m
4. april: prečenje prelaza Zatrwa La 4610m spust do Thuli Kharka 4200m
5. april: hoja do vasice Khote 3660m
6. april: vzpon do vasi Tangnak 4200m
7. april: počitek
8. april: slovo od Jakoba in vzpon do vasi Khare 4900m
9. april: vzpon na prelaz Mera La 5415 m, spust do vasi Kongme Dingma in v bazni tabor pod Chamlangom 4950 m
10., 11. april: aklimatizacija
12. april: počitek
13. april: v bazi (sneži)
14. april: vsi se odpravimo proti zahodnemu grebenu Chamlanga, nekateri se povzpnejo do 5700 m.
15. april: v bazi (sneži)
16. april: vzpon pod zahodni del Hunkuja, (Blaž, Matej, Domen, Nejc), vzpon na sedlo 5800 m vzhodno od Peak41 (Petra, Neli, Krištof, Borut)
17. april: Blaž, Matej, Domen, Nejc se povzpnejo na Hunku 6030 m
18. april: počitek, balvaniranje.
19. april: Petra, Neli, Borut, Krištof, Nejc se odpravijo na neimenovan vrh. Spijo na sedlu 5850 m visoko. Vid sam prenoči ped ledenikom v šotoru. Matej in Domen splezata na ramo zahodnega grebena Chamlanga (5900 m), kjer prenočita
20. april: Matej in Domen se povzpneta do višine 6100 m, do večera se vrneta v bazo. Petra, Neli, Borut, Krištof, Nejc se povzpnejo po slikovitem grebenu do višine 6000 m in se zaradi preutrujenosti vrnejo. Zvečer smo vsi v baznem taboru.
21. april: počitek
22. april: Blaž se odpravi v Barunce bazni tabor, Nejc sam prepleza novo smer na peak 5960m.
23., 24. april: počitek, priprave turo
25. april: Domen in Matej preplezata novo smer v vzhodni steni Hunkuja. Petra, Neli in Borut se v isti steni obrnejo na višini 5700 m, enako Krištof in Vid. Blaž in Nejc se odpravita proti Hunku Chulliju. Prenočita na sneženem sedlu na 6000 m.
26. april: Blaž in Nejc plezata po grebenu, na višini 6400 m se obrneta in vrneta v bazni tabor.
27., 28. april: počitek, priprave turo
29. april: Domen in Matej preplezata novo smer na Peak 6150 m, enako Blaž in Nejc. Petra in Neli prenočita na sedlu pod vrhom Peak5950 m. Borut, Vid in Krištof se odpravijo proti zahodnemu grebenu Hunku Chulli. Krištof se zvečer vrne v bazo, Borut in Vid spita ob ledeniku pod sedlom.
30. april: Petra in Neli se povzpneta na vrh in se vrneta v bazni tabor. Borut in Vid se povzpneta na morenski vrh 6200 m in se prav tako vrneta v bazni tabor. Zvečer smo vsi v baznem taboru.
1. maj: počitek. Nejc se povzpne na peak5950 m
2. maj: počitek. Nejc prepleza novo smer na peak5930 m
3. maj: Domen in Nejc preplezata novo smer na Peak6150 m. Krištof in Vid se povzpneta na Peak5950 m. Borut se sam vzpne po normalni smeri na Peak6150 m.
4. maj: počitek
5. maj: Borut in Nejc preplezata novo smer na Hunku 6050m.
6. maj: počitek, priprave na odhod.
7. maj: preko prelaza Ambulapcha La se spustimo v Chhukhung
8. maj: Chhukhung - Jorsale (Thumburg)
9. maj: Jorsale - Lukla
10. maj: prevoz z letalom iz Lukle v Ramechap in z avtobusom do Katmanduja.
11. - 16. maj: Kathmandu
17. maj: Kathmandu-Istanbul, let do Brnika so odpovedali
18. maj: Istanbul-Brnik

Opravljeni vzponi:

• Hunku, 6030 m - Nova smer, III/45°, 400 m (Matej, Domen, Blaž, Nejc)
• Peak, 5960 m - Spet otrok, 60°/M3, 400 m (Nejc)
• Hunku, 6050m - Sanje so večne, IV/M4+, 60°/40-50°, 750 m (Matej, Domen)
• Peak 6150 m - Makedam bojsi, IV/M5, 80°/60°, 900 m (Matej, Domen)
• Peak 6150 m - Direktna smer, 60°- 85° WI3+ M3, 500 m (Blaž, Nejc)
• Peak 5950 m - II, 300 m (Petra, Neli)
• Peak 5950 m - II, 300 m (Nejc)
• Peak 5930 m - Rampa in kamin M3/55°, 500 m (Nejc)
• Peak 6150 m - Ledena WI4, M4 IV /85°, 700 m (Domen, Nejc)
• Peak 5950 m - II, 300 m (Vid, Krištof)
• Hunku 6050 m - Marčič-Demšar, M3/55°, 500 m (Borut, Nejc)

• Nejc: zanimiva izkušnja. Velika skupina plezalcev, ki je v Himalajo odšla nabirat izkušnje, vsi smo jih nabrali, zagotovo! V bazni tabor nas je vodila pot po popularni treking pisti preko prelaza Mera La. Tabor pa smo zapustili preko prelaza Ambulapcha in po najbolj popularni stezi nazaj v Luklo. Trideset dni v zelenem baznem taboru v objemu belih velikanov smo izkoristili vsak po svoje. Od začetka smo opravili nekaj aklimatizacijskih tur skupaj, potem pa smo se naveze razdelile in sledile svoji poti. Dolina nam je ponudila več vrhov, približno 6000 m visoke, nedaleč od baznega tabora primerne za enodnevne ture. Večjih resnejših tur se niti nismo lotili, saj so nam nižji vrhovi ponudili zadosten užitek in zadovoljstvo.
• Petra: po končani prvi odpravi v Himalajo, sem sama pri sebi analizirala mesec, ki smo ga preživeli tam. Lahko bi se lotila drugače, lahko bi se bolje pripravila, lahko bi seboj vzela manj stvari, ... ampak izkušnja, ki sem jo dobila ima veliko vrednost. Naučila sem se kaj potrebujem in česa ne, kako se pripraviti na turo in jo tudi izpeljati, kakšne cilje si je smiselno izbirati, kako moje telo deluje na taki višini, itd. Predvsem pa sem spoznala nove prijatelje, hribe in ljudi, ki so del tega okolja. Dobila sem tudi ideje, kam bi se rada vrnila in ravno zaradi te izkušnje, mi bo takrat zagotovo lažje.
• Domen: kljub temu da se glavnega cilja odprave nismo niti lotili, sem z odpravo zadovoljen. Splezali smo nekaj lepih smeri v osamljeni dolini, s pogledom na streho sveta. Videli smo kaj pomeni plezati strm led nad 5000 m, se naučili da pilo za brušenje cepinov in derez potrebuješ skoraj vsak dan in da so kokice dober dodatek juhi. Dobro smo se spoznali in se imeli fajn. Verjamem da bomo v prihodnosti še plezali skupaj. Vsi smo bogatejši za izkušnjo, ki mi bo ostala v lepem spominu in koristila pri prihodnjih podvigih. Hvala KA PZS in vodjema za organizacijo in podporo odprave!
• Vid: prva odprava je bila enkratna izkušnja, z veliko hoje, še večjimi nahrbtniki in največjimi hribi. Predvsem se mi je zdela za vse (nas zelence) dobra šola, da smo spoznali kako resen faktor je višina. Kljub temu, da se mi ni izšlo čisto po planu, sem res hvaležen za teh sedem tednov, ki sem jih v dobri družbi preživel pod najvišjimi gorami sveta. Namaste Nepal, do naslednjič!
• Matej: prva izkušnja iz Himalaje mi je prinesla predvsem pozitivne izkušnje glede same odprave. Hribi so visoki, dostopi dolgi in še vedno so »neomejene« možnosti za plezanje novih smeri. Z ekipo na odpravi smo se razumeli super, kar je botrovalo temu, da je odprava skorajda prehitro minila. Imeli smo dokaj dobro vreme, kar smo poizkusili najboljše izkoristi za plezanje. Splezali smo nekaj novih smeri, žal pa glavni cilj ni bil realiziran. Verjetno bolj zaradi naše neizkušenosti in »strahu pred steno«, kot zaradi tega, da ne bi bilo razmer primernih za plezanje. V splošnem pa sem zadovoljen in se še za zagotovo vrnem v Himalajo! Bregov je več kot dovolj :)
• Jakob: zame se je odprava končala kar klavrno in tako zgodaj, da veliko vtisov ne morem dati. Zagotovo pa se je bilo poučno seznaniti s potekom priprav, dogovarjanjem in birokracijo odprave. Zanimivo je bilo spoznati del nepalske kulture, ki te na začetku lahko celo malo navduši, a se hitro pokaže, komu kaj ustreza. Hrana je bila prebavljiva, kadar ni bila pikantna. Domačini pa zelo gostoljubni in ustrežljivi, včasih že kar preveč. A kadar je v turizmu v igri tudi denar, se tudi njihova človeškost pomakne malo na stran. Vsekakor pa se da od njih veliko naučiti. Četudi sem bil prikrajšan za izjemne razglede z baznega tabora in nad njim, lahko rečem, da smo se z ekipo toliko spoznali in povezali, da se bo naveza zagotovo izražala tudi v prihodnje. Hvala vsem za podporo, vodjema za pobudo in organizacijo ter KA PZS za sofinanciranje.
• Krištof: sedaj, ko smo že nekaj časa v civilizaciji, počasi spoznavam, kako pomembne izkušnje sem na svoji prvi odpravi pridobil - in da si v prihodnosti želim nazaj. Zanimivo mi je bilo spremljati, kako smo se postopoma privajali na višino - nekateri hitreje, drugi počasneje. Kljub aklimatizaciji je redek zrak omejujoč dejavnik, zaradi katerega so bile ture zelo naporne, pogovori v šotoru na bivakih ob bolečih glavah pa komaj zadostno razvedrilo, da smo se prebili skozi dolge noči. Izkusil sem ogromne razdalje ledeniških dolin in klel čez majave bloke ob hoji po morenah. Veliko veselje je bilo, ko sva z Vidom pristopila na svoj prvi himalajski vrh nekaj dni pred odhodom iz baze. Iz ostalih neuspešnih poskusov sem se naučil veliko (še boljša kondicijska pripravljenost, izbira plezalnih ciljev, zgoden start ...). Malokaj pa je bilo bolj veličastno kot prebujanje s pogledom na osončeni Chamlang ali kot nočni pogled nanj z nešteto zvezd na nebu. Sicer pa je bila že samo prisotnost v hribih takih razsežnosti in lepot velik privilegij. Zelo me je presunila tudi tamkajšnja kultura in preprostost domačinov. Hvala celotni ekipi (predvsem pa Dolfi in Nejcu za vse nasvete) - z vami so bile prve himalajske izkušnje zelo prijetne.
• Neli: odprava pod Chamlang je bila eno boljših doživetij. Naučila sem se ogromno stvari, ki bodo zelo pomembne za prihodnjič. Družba, ki ji zdaj lahko rečem prijatelji, nepopisno lepa lokacija in visoki hribi so poskrbeli za mnogo avantur. Dogodivščina, ki se je bom vedno rada spominjala. Samo enkrat je lahko prvič!
• Borut: v dobrem mesecu pohajkovanja smo doživeli marsikaj lepega. Žal smo že na dostopu do baze spoznali, da gibanje na takih višinah prinaša s sabo tudi težave. saj se je moral eden izmed članov zaradi tega precej prezgodaj vrniti v dolino. Ostali smo, kljub grenkemu priokusu lepo preživeli čas v bazi. Na začetno nestanovitno vreme smo se privadili in poskusili čim več iztržiti iz vsake dane priložnosti. Naučili smo se, da tudi moderne vremenske napovedi v tistih krajih niso zanesljive, da se tako visoko pozna vsak odvečen kilogram, ter da se splača vztrajat, tudi kadar ne deluje vse idealno. Mesec dni v tako lepi dolini in ob dobri družbi hitro mine, vendar smo domov odšli bogatejši za pravo himalajsko izkušnjo, ki je ne bom nikoli pozabil, pridobljena spoznanja pa v prihodnost še z veseljem izkoristil.
• Blaž: Himalaja, gorstvo v katerega se podaš te vedno objame s celimi rokami. Naj bo to bolečina, veselje, trpljenje, žalost, prijateljstvo, užitek, ko si tam moraš ta objem sprejeti! Glavnega cilja sicer nismo dosegli smo pa opravili zanimive vzpone in preplezali nekaj prvenstvenih smeri. Mladi alpinisti, ki so se prvič spoznali z delovanjem na takšni odpravi so ugotovili, da je nošenje težkih nahrbtnikov, višina, dolgi dostopi preko ledenikov do sten vse prej kot udobno in lagodno. Celotna ekipa je doživela nova spoznanja, ki so se zapisala v poglavja naših življenj. Odpravo ocenjujem kot uspešno. Zahvaljujem se celotni ekipi, sponzorjem, Komisiji za alpinizem in ostalemu osebju PZS, ki so pomagali realizirati odpravo. Bilo mi je v veselje! Objem naj ostane!

Poročilo pripravil Blaž Naveršnik, fotografirali člani odprave