S SMAR-om v Les Ecrins, kjer človek doživi oddaljenost in samoto, kot le redkokje

Akcija v gorovje Les Ecrins je bila s strani skupine že organizirana, vendar smo se člani vsi zamenjali. Na akciji sta bila udeležena tudi Aleš Česen in Luka Stražar, ki sta nam pomagala in svetovala. Vedeli smo, da razmere v hribih ne bodo najboljše, saj je bilo pred našim prihodom obdobje slabega vremena. Zapadlo je kar nekaj novega snega, ki nam ni bil v pomoč.

Udeleženci: Matevž Štular (vodja), Matija Volontar, Žiga Oražem, Marija Jeglič, Sara Jaklič



Kombinacija spomladanske toplote in svežega snega je nevarna in se kaže s plazovi ter nepredelanim mokrim snegom v stenah. Zaprte ali pa s plazovino zasute ceste so onemogočile vožnjo do konca doline in podaljšale že tako dolge dostope do devet kilometrov. Kljub temu smo bivanje v prekrasnem francoskem okolju probali izkoristiti kar se da. Plezali smo v plezališčih, večraztežajnih smereh, obiskali smo večraztežajno dry tooling smer, ki ni razočarala z izpostavljenostjo. Prav tako smo se podali v hribe, kjer pa nismo imeli prevelike sreče. Razmere pred slabim vremenom so bile izredno suhe, po sneženju pa nevarne. Gorovje je polno lepih, klasičnih smeri in kuloarjev, ki pa v takih pogojih niso bili plezljivi. Vremenska napoved je bila lepa le za kakšen dan, kar se je izkazalo za pravilno. Dnevi so bili oblačni in belo obarvani s svežimi padavinami. Prijazen domačin in gorski vodnik Mathieu Maynadier si je vzel za nas nekaj časa in nam svetoval glede plezalnih ciljev. Med njegovimi nasveti ni bilo toliko smeri, kot jih bi območje lahko ponujalo. Dejal je, da sam v hribe pravzaprav ne bi šel, ker razmere niso ugodne, razen za turno smuko ali pa alpsko smuko nad vasjo La Grave. Tako smo poskušali v višje in nekoliko nižje hribe. Smeri v severni steni gore Bonvoisin smo se odpovedali, ker je poldnevno sneženje odebelilo snežno podlago, zaradi katere se nismo želeli izpostavljati plazovitim pobočjem, ki bi jih v popoldanskem času prečili na južni strani. Eno navezo je v nekoliko nižji gori Tete se la Marguerite skoraj zasul plaz, zato se je naveza pod vrhom smeri obrnila in varno sestopila. Rad bi edino poudaril, da so to prekrasni konci, ki marsikoga ne očarajo toliko, kot kakšen drug alpinistično zanimiv center. Ravno to mi je pri tem gorstvu zelo všeč.

Oddaljenost in samota, ki jo človek doživi le redko kje. Vesel sem, da sem imel priložnost obiskati tako lep del francoskih Alp. Zagotovo se bom tja še vrnil.

Akcija se mi zdi kljub slabirealizaciji plezalnih ciljev uspešna. Z ekipo smo se dosti družili in pogovarjali ter tako razjasnili marsikatero neznanko, ki se nanaša na naslednjo akcijo, odpravo v dolino Zanskar, Indija. Poleg tega smo pa dobili tudi marsikatero dobro idejo za prihodnje avanture.

Izjave udeležencev

• Matija Volontar: Za sodelovanje na akciji sem se tokrat zelo težko motiviral. Fizična utrujenost od ostalih stvari v življenju, prehlad in slaba vremenska napoved za dotično področje so zame na začetku precej upočasnile stvari, vsaj v glavi. Z nekaj športnega plezanja in dobro družbo, se je počutje izboljšalo, vreme in razmere pa nam še vedno niso bile naklonjene. Zame je to prva akcija, kjer smo kot ekipa ostali brez enega resnega alpinističnega vzpona, kljub nekaj poizkusom. V takih trenutkih se velikokrat sprašuješ, zakaj sem sploh tukaj? Kljub mirovanju, smo kot ekipa po mojem mnenju predelali precej stvari, ter s pomočjo Luke in Aleša prišli do novih idej za nadaljnje delovanje ekipe. Ravno ta psihična aktivnost v zadnjih dneh je zame upravičila udeležbo na akciji. Hvala Matevžu za organizacijo.
• Žiga Oražem: V Ecrine smo se odpravili z namenom plezati zimske smeri. Nagajalo nam je muhasto vreme in posledično slabe razmere za plezanje mix smeri. Ob dostopanju do Refuge des Bans, do kamor smo nosili vso plezalno opremo, smuči, hrano za dva dni itd. se je res poznalo breme težkega ruzaka. Pa ne, da bi me to motilo, ampak bo treba še večkrat s težkim ruzakom v klanec. Vse skupaj me je motiviralo za trening pred prihajajočo odpravo v Indijo. Nasplošno sem užival, še najbol v 230 metrskem previsu, kjer sva z Matevžem drytoola-la po zelo atletski smeri, kjer so bili bicepsi na preizkušnji.
• Marija Jeglič: akcija je bila kljub toplemu vremenu in mokri čmokudri dobra. S Saro sva se optimistično dvakrat podali v hribe. Prvič sva planirali trodnevno turo (na koncu dvodnevna) in drugič za en dan, ko sva uspeli splezati smer. Mnogi plazovi, kakšni tudi zelo blizu, so naju prepričali, da je mogoče dobra ideja naskakovanje visokih hribov zamenjati s športnim plezanjem. Vesela sem bila tudi družbe Luke Stražarja in Aleša Česna, ki sta bila prisotna na večjem delu akcije, še kako pa sem bila vesela tudi nepričakovanega srečanja z Angležinjo Suzan El Masri in njenim fantom, ki sta nama s Saro na prvi turi slučajno prekrižala pot med sestopom in naju zapeljala do Aillefroida, s čimer sta nama prihranila 15 km suhoparne hoje s težkimi nahrbtniki, po pravkar spluženi cesti. Čudezi obstajajo, pomlad je tu.
• Sara Jaklič: preden smo se z ekipo odpravili v Ecrinse, smo kar nekaj časa tuhtali ali bo vreme zdržalo ali ne. Odločili smo se, da se kljub slabši napovedi odpravimo na pot. Kljub temu da plezalski izkupiček za zunanje opazovalce ni bil prav bogat, je za nami odlična izkušnja dolgih in napornih dostopov, spanja na ledeniku in gaženja v južnem snegu. Plezanje v tem delu Francije ponuja ogromne razsežnosti vrhov, ledenikov in turne smuke, v dolini okrog Briançona pa nešteto plezališč različnih kamnin. Ali kot bi rekel Marko - neke vrste Chamonix brez gondol. Vsekakor mu lahko pritrdim.

Poročilo pripravil Matevž Štular, fotografirali udeleženci tabora