SMAR-ova odprava v Zanskar kot osrednja akcija letošnjega leta

Odprava na območje Zanskarja v Indiji ima osrednjo vlogo med akcijami SMAR-a v letošnjem letu. Slovenski alpinistični javnosti sicer že poznana dolina pod goro Hagshu, je bila tudi naš bazni tabor. Poletni termin je bil izbran z upanjem na več priložnosti tudi za plezanje v kopnih stenah.

Trajanje: 10. julij-11. avgust 2019
Lokacija: Zanskar, Indija
Udeleženci: Matija Volontar (vodja), Žiga Oražem, Bor Levičnik, Matevž Štular, Luka Stražar (gost)



Po poškodbi in operaciji kolena je morala odpravo izpustiti Marija Jeglič, Sara Jaklič pa je že odpotovala na ločeno odpravo v Pakistan. Ekipo smo tako sestavljali Matija (vodja), Žiga, Matevž, Bor in Luka kot pridružen član. Vročini New Delhija smo z veseljem kar najhitreje pobegnili v 3400 m visoki Leh. Ob urejanju zadnjih organizacijskih detajlov smo nekajdnevni postanek izkoristili tudi za aklimatizacijske vzpone. Slednji so zaradi lahke dostopnosti logistično lahko izvedljivi. V nekaj dneh bivanja v Lehu, smo se povzpeli do 5200 m. Sledila sta dva dneva vožnje preko Kargila do vasice Akshow. Prva polovica po zgledni cestni infrastrukturi, druga pa v, dokaj tipičnem, himalajsko poskočnem stilu. Soočenje z novico o smrti Janeza Svoljška nas je močno pretreslo in globoko zarezalo v naše misli. 18. julija smo po dveh dneh hoje dosegli bazni tabor na višini 4400 m. Kuhar Lila je s pomočnikom Anmulom zagnal odlično kuhinjo, ekipa pa je začel z enodnevnimi aklimatizacijskimi vzponi in vmesnimi počitki, ki so jih dobro popestrili okoli baze raztreseni balvani. Razen pričakovanih glavobolov, so prvi dnevi minili brez zapletov. Precej hitro smo ugotovili, da so dnevne temperature zelo visoke. Nižji vrhovi okoli naše baze, ki so ob našem prihodu imeli obilico snega, so bili po nekaj dneh očitno bolj kopni. Prav tako je slap na vzhodni strani baze precej naraščal. Relativno toplo vreme, ki je nekaterim odneslo glavne cilje, je očitno odneslo tudi nekaj motivacije. Praznino je bilo potrebno zapolniti z lastno interpretacijo in občutkom, kaj in kam v danih pogojih. Glede na to, da je bil to za večino prvi obisk Himalaje, smo imeli s tem na začetku nekaj težav.



Hagshu je s svojo, pred soncem najbolj sramežljivo steno, potihem obljubljal največ. Levičnik, Stražar in Štular so se odločili preizkusiti razmere v lepi direktni liniji desno od že obstoječe smeri, ki je delo Česna, Lindiča in Prezlja. Visoke temperature so držale vzpon v določeni meri negotovosti, predvsem pa so pokazale na nujnost zgodnjega, pravzaprav nočnega začetka plezanja. Ko je v začetni strmini zaškripalo pod derezami in cepini, je odločitev za poskus v Hagshuju dobila svojo potrditev. Dokaj tekoče plezanje v zmernih težavah je navezo hitro peljalo navzgor po steni. Okoli poldneva so tako dosegli rob. Sledila je priprava bivaka, kuhanje in daljši počitek, nato pa odhod proti vrhu. Razmere na vršnem grebenu so bile vse prej kot ugodne. Snežna ploha izpred nekaj dni, ki je v spodnjem delu trosila dež, je na vršnem grebenu ob pomoči vetra ustvarila zahrbtno kložo. Začelo se je iskanje alternativnih prehodov desno v zahodno steno, na začetku zadnjega vzpona proti vrhu tudi teh ni bilo več. Tako so morali praznih rok sestopiti nazaj proti šotoru. Preko severnega vrha so proti glavnemu vrhu dosegli višino približno 6300 m. Naslednji dan, pravzaprav noč so se spustili čez steno in tokrat še zadnjič odpešačili čez ledenik proti bazi.

Glavni cilj naveze Oražem-Volontar je bila očitna linija v severni steni gore Barnaj I. Po prvi aklimatizaciji je bilo očitno, da v omenjeni steni ni možno varno oz. učinkovito plezanje. Stena je bila popolnoma suha, poleg tega pa tudi cel dan izpostavljena soncu. Kot alternativno idejo sta si najprej izbrala nepreplezano zahodno linijo na neosvojen vrh, ki se je izkazala za zelo nevarno. Obrnila sta 100 višinskih metov pod vrhom na višini 5900 m. Po vrnitni v bazo je motivacija očitno zanihala, saj že drugič na tej odpravi nista izpolnila zadanega cilja. Po nekaj dnevih počitka ta se odločila za poizkus v jugozahodni steni drugega neosvojenega vrha. Prvi dan sta dostopila po precej nevarnem terenu do višine 5600 m, kjer sta si uredila udoben bivak. Naslednji dan sta nadaljevala po zastavljeni smeri, a se po 300 m višine obrnila. Razlog so bile ponovno previsoke temperature, zaradi katerih bi bilo plezanje prenevarno.



Kronološko poročilo

• 10. julij: let Ljubljana - Istanbul - New Delhi
• 11. julij: New Delhi, sestanek ministrstvo
• 12. julij: let New Delhi - Leh, nakup manjkajoče osebne opreme
• 13. julij: aklimatizacija do cca. 3900 m, pregled hrane in opreme
• 14. julij: aklimatizacija do cca. 5200 m,
• 15. julij: vožnja Leh - Kargil (6 h)
• 16. julij: vožnja Kargil - Akshow (8 h)
• 17. julij: dostop (4200m)
• 18. julij: prihod v bazo, postavljanje šotorov (4400 m)
• 19. julij: aklimatizacija, greben nad bazo do 5000 m, deževno vreme
• 20. julij: počitek, pakiranje
• 21. julij: aklimatizacija, Oražem-Volontar poskus skalne smeri in bivak na 5500 m, Levičnik-Stražar-Štular vzpon na neimenovan vrh (6083 m) in bivak na 5750 m
• 22. julij: sestop v bazo
• 23. julij: ogled dostopov čez ledenik do pod Lagana in proti Hagshuju
• 24. julij: počitek in plezanje balvanov
• 25. julij: Oražem-Volontar poskus v stolpih poleg »Rakete«. Levičnik-Stražar-Štular dostop do pod Hana's men.
• 26. julij: Levičnik-Stražar-Štular vzpon na Hana's men (6310 m), bivak na 6290 m
• 27. julij: Levičnik-Stražar-Štular sestopijo v bazo
• 28. julij: slabo vreme, počitek v bazi
• 29. julij: počitek in pakiranje
• 30. julij: Levičnik-Stražar-Štular poskus v zahodni steni »Rakete«, Oražem-Volontar dostop pod jugovzhodno steno »Rakete«
• 31. julij: Oražem-Volontar poskus vzpona in vrnitev v bazo
• 1. avgust: počitek v bazi
• 2. avgust: počitek v bazi
• 3. avgust: Levičnik-Stražar-Štular dostop do pod severne stene Hagshuja
• 4. avgust: Levičnik-Stražar-Štular plezanje v severni steni Hagshuja, poskus vzpona na glavni vrh
• 5. avgust: Levičnik-Stražar-Štular spust po smeri in sestop v bazo
• 6. avgust: počitek in pakiranje
• 7. avgust: sestop do vasi Akshow
• 8. avgust: vožnja Akshow - Kargil
• 9. avgust: vožnja Kargil - Leh
• 10. avgust: let Leh - New Delhi
• 11. avgust: let New Delhi - Istanbul - Ljubljana

Opravljeni vzponi in poizkusi

• naveza Levičnik-Stražar-Štular
  • aklimatizacija: vrh severno od baze (6083 m)
  • aklimatizacija: Hana's man (6310 m)
  • poizkus: Z stena »Rakete«, 120 m smeri
  • poizkus: Haghshu, severna stena, nova smer, vršni greben do višine 6300 m
• naveza Oražem-Volontar
  • aklimatizacija: nova smer do višine 5500 m, neimenovan vrh
  • aklimatizacija: nova smer do višine 5900 m, neimenovan vrh
  • poizkus: JZ stena »Rakete« do višine 5900 m

Vtisi udeležencev

• Matija Volontar: Kot prvič na resni odpravi sem si lahko le do neke mere zamislil, kako bo celotna odprava potekala. Nekateri vidiki odprave so se odvili tako kot sem si zamislil, drugi pa ravno obratno, kar mi je (vsaj v glavi) predstavljalo nekaj težav. Predvsem sem pri sebi ugotovil, da za samostojno uresničitev resnih ciljev v Himalaji, potrebujem nekaj več izkušenj iz Alp. Serija slabih odločitev, okoliščin, razmer in počutja, je terjala, da sva se z Žigo z odprave vrnila praznih rok. Pa vendar mislim, da sva pridobila največ.
• Bor Levičnik: Prva odprava je itak zmeraj nekaj posebnega. Že samo potovanje do baze in nazaj je zgodba zase, tako da je izkušnja, ki sem jo odnesel s seboj nazaj domov res dragocena. Okoli plezalnih ciljev sem bil ravno zato skoraj čisto neobremenjen, kar mi je na koncu pomagalo pri samem življenju na višini in večji motivaciji. Glavna vprašanja, so bila: kako se bom odzival na višino, kako najbolje izkoristiti območje v katerem sem in kako učinkovito izvajati same večdnevne ture na višini. Za slednji se moram zahvaliti Luki, ki nama je z Matevžem odlično pokazal, kako se stvari streže, kar mi bo v prihodneje ogromno pomagalo. Med drugim sem spoznal, da popoln čas za odpravo praktično ne obstaja: nam so dostikrat zagodle visoke temperature, poleg tega pa me je zaznamovala nesreča, ki se je zgodila, tako da bi verjetno lahko bil tudi psihično bolj pri stvari. Skratka na koncu sem izjemno vesel, da sem šel, ker smo se z ekipo super ujeli, kar se mi zdi ena izmed najpomembnejših stvari.
• Žiga Oražem: No, pa sem jo dočakal, Himalajo. Odpravo, katera traja celo leto, vse priprave, pričakovanja, plani itd. Od doma sem odšel samozavesten, nekako sem si predstavljal kako bo, sploh zaradi slik katere sem vseskozi gledal, risal navidezne črte in se kar vzpenjal po njih. Hodili smo proti bazi, indijska hrana mi je zagodla, vseskozi sem čepel, slaba novica pred tem mi je pa še psiho zavrtinčila. Tisti občutki od doma so zbledeli. Nisem robot. Tam pod hribi sem zelo nihal, ko ti neuspe sem bil preprosto razočaran. Motivacija pa se je vedno vrnila, sploh zaradi cele ekipe in pozitivnega vzdušja. Kljub neizpolnjenim ciljem sem od odprave veliko odnesel, naslednjič bo verjetno lažje. Jasno pa je, da odprava zahteva celega človeka od glave do meč. Ob večerih smo špilali tarok, v radiju kilometra okoli baze pa ni balvana kateri ni bil preplezan. Celotna izkušnja Himalaje me je izpopolnila.
• Matevž Štular: Popotovanje v Indijo je bilo zame nekaj posebnega. Beseda »odprava« je sigurno dobila drugačen, nov pomen. Sedaj ima ta slika ime. Za sam alpinizem velja, kot je rekel Luka: »plezanje je samo lahek del.« V navezi z njim in Borom sem se veliko stvari naučil, še več pa sem jih dobil na pladnju, da jih sam pri sebi predelam. Za vse nasvete in potrpežljivost sem mu močno hvaležen. Nasploh si boljše ekipe ne predstavljam; skupinski duh je zdržal vse do konca in nas na poti še bolj povezal. Porodile so se nove ideje in motivacija sigurno ni usahnila. Morda smo pa Indijo vendarle zapustili z rdečo piko na sredi čela! Om mani padme hum.
• Luka Stražar: Morda največ neznank pred odpravo ni prinašalo dejstvo, da prvič obiščemo Indijo, novo območje. Več vprašanj je bilo v zvezi mojo vlogo »starega fotra« med mlajšo generacijo. Kako je delovala ta povezava vam bodo najbolje odgovorili fantje, sicer pa bi odpravo kljub slabšemu »športnemu« izkupičku označil kot uspešno. Odločitev za sestop, ko so tehnične težave že premagane in vrh blizu, ni vedno najlažja, a vendar je tudi to esencialni del alpinizma. (Naš vzpon bi sam označil kot poskus.)

Zapisala Luka Stražar, Matija Volontar, fotografije prispevali člani odprave