Alpinistična odprava iz Gruzije brez osvojenega cilja, le s kopico turnih smukov

Načrtovali smo hiter alpski vzpon, v zimskem času. Ker je vreme na tem delu zelo nestanovitno, je faktor sreče velik, saj za tak vzpon potrebuješ 4-5-dni lepega vremena. Mi te sreče nismo imeli. Kljub temu smo poskusili z vzponom na Shkharo. Razmere so bile preveč snežene, zaradi stalnega sneženja je bil sneg nepredelan, kar je upočasnilo napredovanje - posledično smo se odločili za sestop.

Trajanje: 18. februar-11. marec 2019
Lokacija: Škara, Kavkaz
Udeleženci: Ambrož Bajde (vodja), Jure Prezelj, Matej Mučič (vsi AO PD Kamnik)



Letošnjo zimo smo se trije člani AO Kamnik odpravili v Gruzijo. Ekipo smo sestavljali Ambrož Bajde, idejni vodja akcije, pridružila pa sta se mi še Jure Prezelj in Matej Mučič.

Naš cilj je bil zimski vzpon na najvišji vrh Gruzije, pettisočak Škara. Po prihodu v glavno mesto Tbilisi in nakupu plina, smo se zvečer prvega dne z nočnim vlakom odpravili v mesto Zugdidi, od koder smo zgodaj zjutraj nadaljevali pot s kombijem (maršutka) v tri ure oddaljeno mesto Mestia.

To mesto je tudi bilo naše izhodišče za nadaljnje ture. Prvi dan smo imeli še lepo vreme in smo se odpravili na smučišče pod goro Tetnuldi, ki je bila tudi naš rezervni cilj. Po grebenu, ki vodi pod vznožje gore, smo se z aklimatizacijo povzpeli do višine 3500 metrov in odsmučali nazaj do smučišča. Pršič je bil vrhunski. Naslednji dan smo obiskali še smučišče Hatsvali nad Mestio, kjer smo se dvakrat povzpeli po njem s turnimi smučmi do vrha.

Sledil je dan počitka, nato pa poizkus vzpona na Tetnuldi. Vremenska napoved nekako ni bila najboljša, vendar smo iz izkušenj iz preteklih dni nekako dvomili vanjo in upali na boljše dejansko stanje. Zjutraj se je kazalo sonce, zato smo se otovorjeni kot mule zagnali v smeri vrha. Za vzpon smo planirali porabiti dva dni. Prespali smo nekje na 3800 m. Pot do tja nas je na trenutke strašila s čudnim pokanjem snežne podlage in misel nam je hitro izbrala daljšo varianto po bolj položnem terenu. Popoldne smo postavili dva šotora in skuhali prvi resni obrok. Vreme se je počasi, a vztrajno kvarilo. Čez noč se je okrepil veter in pričelo je snežiti. Zjutraj smo vstali v difuzno megleno sneženo jutro, nadaljevanje je bilo nesmiselno in prenevarno. Zapadlo je okoli pol metra snega. Ker nam pot nazaj proti smučišču ni dišala, smo se s pomočjo pametnih telefonov in aplikacij kljub neznanemu terenu in slabi vidljivosti spustili v vas Adishi, kjer nas je z Vitaro pobral naš Mate, lastnik hostla, kjer smo bili nastanjeni.

Sledilo je obdobje slabega meglenega vremena s sneženjem. Kljub temu smo bili veš čas aktivni in smo veliko turno smučali. Opravili smo kar nekaj tur, vedno kam drugam. Edina slabost je bila to, da razgledov na okoliško lepoto ni bilo, saj je bilo vse difuzno sneženo megleno.

Dober teden pred odhodom domov, pa se je obetalo nekajdnevno okno lepšega vremena, kar je bila priložnost za nas, da lahko poizkusimo z vzponom v glavnem cilju. Tako smo se še v sneženju odpeljali v 50 km oddaljeno vasico Ushguli, ki je izhodišče za južno ostenje Škare. Izbrali smo si zahodni vrh ter vzpon po grebenu, ki ga je leto prej plezal Mark. Napoved je malo zamujala. Naslednji dan se je sredi dneva vreme res zjasnilo zato smo odšli proti glavnemu cilju. Ker je bilo v preteklih dneh v višjih legah poleg sneženja tudi vetrovno, smo nekako računali na spihan sneg, ki bi znal biti dobro utrjen. Sprva so se naše domneve uresničevale, s pridobljeno višino pa vedno manj - sneg je bil vedno globlji. Po celodnevni hoji smo si dobro uro pred mrakom poiskali prostor za bivak in postavili šotor. Noč je bila na trenutke kar vetrovna, vendar jasna. Zjutraj smo nadaljevali proti južnemu vrhu Škare in ga okoli desete ure tudi dosegli. Od tu bi se morali spustiti v škrbino ter nadaljevati po grebenu na zahodni vrh. Po premisleku smo se odločili, da ne nadaljujemo, nekaj časa smo se spogledovali s kuluarjem levo od grebena, vendar smo predvideli, da nimamo dovolj časa. Sledil je povratek in isti dan zvečer smo bili nazaj v Ushguliju. Kasneje se je izkazalo, da je bila odločitev prava, saj je vreme prehitelo in bi nas močno sneženje ujelo na sestopu. Sledilo je še nekaj dni do odhoda domov, ki smo jih izkoristili še za dva turna smuka.

Plezalski potencial je v Gruziji, okolici Ushbe in Škare, vsekakor velik, razsežnosti so himalajske, višina pa se primerja z Alpami. Stene so visoke, nekatere krepko čez 1500 m, zato se jih ni pametno lotiti podcenjujoče. Turizem, sploh smučarski, v zadnjem času zelo narašča, zato se splača pokrajino Svaneti obiskati čim prej, dokler je ne preplavi množični turizem.



Kronološki potek odprave:

• 18. februar: letelo Ljubljana - Tbilisi
• 19. februar: Tbilisi, nakup plina, nočni vlak v Zugdidi
• 20. februar: prevoz Zugdidi - Mestia
• 21. februar: Tetnuldi ski resort, aklimatizacija do 3500 m
• 22. februar: Hatsvali ski resort, turna smuka
• 23. februar: počivanje
• 24. februar: Tetnuldi (4858 m), poskus vzpona na vrh
• 25. februar: spust izpod Tetnuldija v vas Adishi
• 26. februar: turni smuk Laila pass
• 27. februar: Mestia, počivanje
• 28. februar: Hatsvali ski resort, smučanje po smučišču
• 1.marec: Guli pass, turni smuk
• 2.marec: prevoz Mestia - Ushguli
• 3.marec: Ushguli
• 4.marec: Shkhara, poskus vzpona na zahodni vrh
• 5.marec: vzpon na južni vrh Shkhare (4330 m), isti dan povratek v Ushguli
• 6.marec: okolica Ushguli, turni smuk cca. 900 v.m., popoldne povratek v Mestio
• 7.marec: Mestia, počivanje
• 8.marec: turni smuk pod Ushbo
• 9.marec: Mestia, počivanje
• 10.marec: prevoz Mestia - Zugdidi, nočni vlak Tbilisi
• 11.marec: letalo Tbilisi - Ljubljana