Učna leta slovenskega himalajizma na gorniškem festivalu in Radiu Slovenija

"Čudovit dokument časa, neprecenljiv prispevek snemalca Aleša Kunaverja in zelo zabavne prigode takratnih akterjev iz "prve roke" - čudovit, nepozaben večer," je bilo slišati v občinstvu po spominskem večeru Od Trisula do Anapurn. Na 14. Festivalu gorniškega filma so uvodoma prikazali filme iz arhiva TV Slovenija Trisul, Kangbačen in Naša zastava na Anapurnah, zasluga za katere gre v veliki meri alpinistoma in snemalcema Alešu Kunaverju in Cirilu Debeljaku, saj je bilo snemanje na odpravi vsaj toliko zahtevno kot alpinistični vzponi. Na dogodku se je zbrala peščica alpinistov - Marko Butinar, Pavle Dimitrov, Anton Sazonov - Tonač, Kazimir Drašlar - Mikec in Lojze Golob, v pogovoru s katerimi so po več kot pol stoletja oživeli himalajski spomini, anekdote in tegobe, ki so navdušili zbrane v ljubljanskem Cankarjevem domu, da so peterico vnovič in zopet in znova počastili z gromkim aplavzom.

Prva jugoslovanska alpinistična himalajska odprava (JAHO) je bila izjemno pomembna z vidika nabiranja himalajskih in organizacijskih izkušenj. Sedem slovenskih himalajskih pionirjev se je leta 1960 pod vodstvom Staneta Kersnika v zelo skromnih razmerah odpravilo proti Trisulu v indijski Himalaji, Aleš Kunaver in Ante Mahkota sta s prvenstveno smerjo na Trisul II (6690 m) opravila prvi slovenski oz. jugoslovanski vzpon na šesttisočak, skupaj z Marjanom Keršičem - Belačem sta se povzpela tudi na Trisul III (6270 m). Člani odprave so bili še Ciril Debeljak - Cic, zdravnik Andrej Robič in novinar Zoran Jerin.

Leta 1965 se je v Himalajo odpravila druga JAHO z dvanajstimi člani: vodja Jože Govekar - Jozva, zdravnik Jože Andlovic, Marko Butinar, Ciril Debeljak - Cic, Pavle Dimitrov, Ljubo Juvan, Anton Sazonov - Tonač, Metod Humar, Pavle Šimenc - Pablo, Tone Škarja ter novinar Zoran Jerin in znanstvenik Andrej O. Zupančič. Cilj je bil še neosvojeni vrh Kangbačen (7902 m), ki je tudi po jugoslovanskem poskusu ostal nedotaknjen, čeprav sta Dimitrov in Sazonov bivakirala na 7800 metrih, le sto metrov pod vrhom, česar sta se doživeto spominjala, saj bivakiranje pri minus 25 stopinjah pod lediščem na tej višini brez posebne opreme ni bilo mačji kašelj - in le pravilna odločitev, da kljub vrhu na dosegu roke raje sestopita, jima je ohranila življenje, kot je poudaril Tonač, Dimitrov pa se iskrivo spomnil, da odločitev ni bila težka, saj ga je doma čakal sin, ki je shodil le dan po njegovi vrnitvi v Slovenijo. Odprava se je spopadala s pomanjkanjem finančnih sredstev, kar je močno občutil tudi Butinar, ki ni vedel, če bo njegova skupina sploh šla pod goro ali pa kar domov, kot financ minister pa je imel tudi zahtevno nalogo, kako poskrbeti za 40 kilogramov nepalskih rupij v kovancih. Dimitrov je zbrane nasmejal tudi s prigodo, kako so se na Jerinovo pobudo v civilizacijo vračali s priložnostno narejenim splavom, kar je bila za neplavalca kar stresna izkušnja.

Anton Sazonov - Tonač, letošnji prejemnik priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu, je edini še živeči član tako druge kot tretje JAHO, o primerjavi med Kangbačnom 1965 in Anapurno 1969 pa je povedal, da so bili najprej zelenci predvsem glede hrane in aklimatizacije, a v drugo so prejšnje izkušnje prišle še kako prav, ne smemo pa pozabiti tudi njegovega prehranskega rekorda, ko je - resda na odpravi na Lunkho leta 1968 - postavil svojevrsten višinski rekord, saj si je na 6400 metrih privoščil kranjsko klobaso s kislim zeljem, kar je dolgoročno spremenilo slovensko prehransko strategijo v visokih gorstvih. Kangbačen je ostal neizpolnjena želja tudi ob tretjem odhodu v Himalajo leta 1969, saj so jim nepalske oblasti izdale dovoljenje za vzpon na Anapurno II. Pod vodstvom Aleša Kunaverja jim je uspel drugi pristop na 7937 m visoko Anapurno II, ki sta ga opravila Kazimir Drašlar - Mikec in Matija Maležič - Matic, ter tretji pristop na 7540 m visoko Anapurno IV, na katero so stopili Jože Andlovic, Lojze Golob in Aleš Kunaver. Člani odprave so bili tudi Klavdij Mlekuž, Anton Sazonov - Tonač, Franc Štupnik - Cicko, novinar Zoran Jerin in botanika Tone Wraber in Andrej Martinčič. Odprava na Anapurni II in IV je bila najuspešnejša alpinistična odprava tisto jesen v nepalski Himalaji, hkrati pa so se na njej alpinisti že spogledovali z magično mejo 8000 metrov, kar je bila nepogrešljiva popotnica za odpravo v južno steno Makaluja leta 1975.

V tistih časih je bila že pot na odpravo velika pustolovščina, ki jo je orisal Lojze Golob, Kunaverjev namestnik na odpravi Anapurna 1969, ki je vodil 12 tisoč kilometrov dolgo potovanje iz Ljubljane do Katmanduja po cesti, na srečo pa se je epopeja dveh razbitih avtomobilov srečno končala in celotna posadka je lahko krenila pod mogočno goro. Kot je dejal, vzpon na Anapurno IV ni bil posebej zahteven, so pa nato z nestrpnostjo in veseljem spremljali vzpon dvojice na Anapurno II, ki ji le nekaj deset metrov manjka do slovesa osemtisočaka. Osvajanje vrha so zapečatile številne prigode, Mikec in Matic sta najprej preživela dve prometni nesreči, nato je Mikec Maticu po nesreči prebodel uho s smučarsko palico, a zaupanje in dobra pripravljenost sta se prelila v neizmerno veselje celotne odprave, ko sta stopila na 7937 m visok vrh. Drašlar, ki je na odpravi nastopal tudi v vlogi anestezista, se je tudi poklonil spominu na znamenitega dr. Jožeta Andlovca, kajti zaradi njegovih zaslug in tudi pomoči domačinom so si v Himalaji veliko spoštovanje pridobili tako slovenski alpinisti kot zdravniki.

Nočni obisk na Radiu Slovenija: Kazimir Drašlar - Mikec: Učna leta slovenskega himalajizma Na nočni obisk 1. programa Radia Slovenija prihaja neutrudni raziskovalec višav, globin in živalstva Kazimir Drašlar - Mikec. V alpinistično šolo je stopil konec petdesetih let prejšnjega stoletja in pisal zgodovino tega športa do zgodnjih sedemdesetih let. Med njegove odmevnejše vzpone sodijo preplezana zahodna stena malega Druja, kjer je preplezal tudi Bonattijev steber, v slovenskih stenah pa ga je zaznamovala prva dokončana prvenstvena smer v Sfingi v Triglavski severni steni, ki jo je preplezal z Alešem Kunaverjem. Alpinistične odprave so ga odpeljale proti Svalbardu, Hindukušu in Anapurni II, na vrhu katere je stal leta 1969. S Kazimirjem Drašlarjem - Mikcem se bo v noči na 28. februar, s četrtka na petek, nekaj minut po polnoči o zgodovini slovenskega alpinizma in učnih letih slovenskega himalajizma pogovarjal voditelj Aleš Ogrin. Vabljeni k poslušanju v radijskem arhivu!

Linhartovo dvorano Cankarjevega doma smo ob koncu večera zapuščali z zavedanjem, kako dragoceno je zgodovino slišati iz ust tistih, ki so jo pisali, in kako pomembno je bilo jugoslovansko pionirstvo v Himalaji, saj so slovenski alpinisti v slabih dveh desetletjih iz začetnikov postali himalajska velesila. Od odprave na Trisul do preplezane stene Makaluja je minilo le 15 let, do vzpona na Everest pa 19 let.

Manca Ogrin

-------------------------

Slovensko oranje himalajske ledine: obletnica odprav na Kangbačen in Anapurno

Festivalski skok v zgodovino: 40 let šole v Manangu in prve himalajske odprave

40 let od vzpona na Makalu, prvi slovenski osemtisočak

En cilj, 25 zmagovalcev: Everest pred 40 leti

Eden za vse, vsi za enega ob 40-letnici prvega vzpona na Everest