S knjigo v gore (3) Čez rob: Zadnja pot

Da v teh dneh ne bomo še dodatno obremenjevali reševalnega in medicinskega osebja, raje preberimo kakšno zgodbo o reševanju v gorah. Vladimir Habjan v zbirki kratkih zgodb Čez rob opisuje zahtevne, nevarne in težavne razmere, v katerih pogosto rešujejo, in izpostavlja tudi humanitarno in prostovoljno dejavnost gorskih reševalcev. Odpravimo se na Zadnjo pot protagonista Bineta Hočevarja, v katerem utegnete prepoznati vzorce karakterjev Eda Deržaja, Tineta Miheliča in Pavla Kunaverja.

Zadnja pot     >>> spletna knjižnica S knjigo v gore

Močno ga je stisnilo v prsih. Bolečina je bila neznosna. Kar sesedel se je in komaj lovil sapo.
Potne srage so mu v trenutku pritekle na čelo. Tako je torej to, je pomislil. Je doletelo tudi njega. Torej se ji bo po dolgem času lahko pridružil. Spet bosta skupaj ...
Bolečina ni in ni hotela popustiti. Dihal je hitro in plitvo. Že je mislil, da ga bo zmanjkalo. Potem je bolečina nenadoma popustila. Kakšno olajšanje. Spet je lahko zadihal. Počasi se je spravil k sebi. Obrisal si je potno čelo. Dvignil je pogled. Kje je? Čepel je na gruščnatem pobočju z redkimi balvani, med katerimi je bila posejana nizka gorska trava, že bolj rjava kot zelena. Iz mrčaste doline, nad katero se je vlekla meglena tančica, so se v strme stene, ki so objemale dolino, kot lovke zarivali ruševnati hrbti. Nazobčani vrhovi so kipeli navzgor, tja v sinjemodro nebo, in se skorajda dotikali neba, po katerem so se sprehajale drobne bele ovčice. Med visokimi ostricami je valovila prostrana gorska planota, ki jo je prekrival prvi sneg in prinašal pridih hladne jeseni, že bolj zime. Na koncu doline, za malim sedlom, je snop močne svetlobe vabil v toplejše kraje, tam je jesen še vedno prevladovala, bila močnejša.
Razgledal se je. Čez pobočja je vijugala stezica. On pa je rad ubiral svoja pota, tista brez stez, brezpotja. Tik za njim je stala stena. Ne prav težavna, a vendarle stena. Dobro jo je poznal. Pogosto je bil v njej. Tu ne bo ostal. Če bo le mogel, si bo poiskal drugo mesto. Lepše, bolj odročno. Stena ga je spet vabila k sebi ...

Janezu je zazvonil telefon.
»Halo?«
»Zdravo, tu center. Je to načelnik?«
»Ja.«
»Imamo pogrešano osebo. Rabili bi vašo pomoč.«
»Seveda. Za koga gre in kje je pogrešani?«
»Bine Hočevar. Njegov avto je ostal v dolini Vrata. Moral bi priti že včeraj nazaj, pa ni.«
»Ni mogoče, Bine Hočevar, legendarni plezalec, pisatelj in slikar?«
»Tako je.«
»Je kaj znanega, kam naj bi šel, je komu kaj povedal?«
»Žal ni.«
»Je pustil kak listek v avtu?«
»Kolikor je meni znano, ni, bom pa še preveril.«
»Prosim, dajte. Bom uredil, da gremo čim prej na pot. Se še javim. Zdravo.«
Že kmalu pa jih ni le občudoval, pač se je pognal prav v njena nedrja, v stene in grebene. Sprva se jih je loteval previdno, z veliko spoštovanja. Spomin mu je ušel v čas, ko se je prvič navezal na plezalno vrv. Ni bilo daleč od kraja, kjer je stal zdaj. Pravi gorski biser, čudežno brezpotno kraljestvo Julijcev. Smer ni bila tako težka, zmogel jo je brez težav. Vrv mu je predstavljala varnost. Prvič je slišal petje klina, ki je odmevalo od mogočnih sten. Prvič se je pod njim odpirala grozeča globina. Pa je zmagala mladostna vihravost in igrivost in že je stal na vrhu sredi gorskih vršacev, kamor ne vodi nobena pot, le s plezanjem prideš tja gor. Veliko radost je občutil takrat. Svobodo in zadoščenje. Spojil se je s tem svetom, postal je njegov del. Vedno bolj ga je potem vleklo v stene, v vedno težje, višje in bolj pokončne. V sebi je odkril pravo strast, spoznal je, da ima talent, srkal je vedno več znanja, vedno pogumnejši je postajal. Iz neukega zelenca se je razvil v virtuoza gibanja in vertikale.
Reševalci so zložili opremo in se pripravljali na iskanje. Janez je vodil in koordiniral aktivnosti, usmerjal ljudi, dajal naloge in pogosto govoril po telefonu. Veliko jih je potrdilo udeležbo, kar je tudi nujno, saj jih je potreboval čim več. Sodelovanje sta potrdili tudi enota gorske policije in vojska.
S pogledom je objel venec gora, ki jih je tako neizmerno ljubil, se jim z vsem srcem posvečal in jih vse življenje zvesto obiskoval. Iz globoke doline je rasla visoka in strma stena s hrbti, stebri in razi, v katere so se rezale globoke grape in žlebovi, prekinjeni z valovitimi sistemi polic, v nebo so se zaganjali mnogi špiki in stolpi, med katerimi so bile ostre škrbine in globoka sedla. Kako čudovito lep svet!
Kje vse nista plezala z njegovo Ano. Tu, ravno v tej steni se je odvijala tudi njuna drama. Tega se je spominjal, kot bi se zgodilo včeraj in ne pred več desetletji. Plezala sta novo, prvenstveno smer. Linijo sta si začrtala že v dolini. Dan je bil kot nalašč za plezanje, lep, stabilen. Takrat sta bila mlada, pogumna in odločna. Do zgornjega dela stene jima je šlo kot po maslu, potem pa ju je ustavila strma zajeda. Stena je bila odprta, izpostavljenost velika, varovanje slabo. Preplezal je nekaj metrov in zabil klin. Pa ni najbolje zapel. Saj veliko možnosti za varovanje niti ni bilo. Nad njim je bil neznan svet, oprimki neznatni. Potegnil se je za klin. Držal je. Potem se je splazil še višje. V tako gladki plošči dotlej še ni plezal. Stal je na majcenih stopih, z rokama se je komaj še držal. Rešilni oprimek je bil tik nad njim, ga bo dosegel? Potem pa se spomni samo še padanja. Klin se je izpulil. Poletel je mimo zgrožene Ane gotovo dvajset metrov globoko. Tik pred spodnjo polico ga je zadržala vrv in se mu globoko zarezala v trup. Ana je bila prisebna. Če ga ne bi zadržala, bi šla v globino oba ...
Takrat še ni bilo takega varovanja, kot ga imajo danes, ko vso silo prevzame železje, tehnika. Takrat so varovali še z golimi rokami. Anine so bile povsem požgane od sunka vrvi! Pa še k sebi ni prišel toliko časa! Zato ga je morala držati celo večnost. Že nekajkrat je pomislila, da ji ne bo uspelo, da ji bo teža iztrgala iz rok dragoceno breme, pa je vedno znova stisnila zobe in potrpela. Potem je le počasi prišel k sebi in se končno prijel skal, da je teža pritiska popustila. Neverjetno, kaj je takrat zadržala in zdržala Ana! Od kod je jemala tolikšno moč? Kaj vse je človek sposoben narediti v takih trenutkih? Čeprav je imel zaradi padca, udarca v glavo in nezavesti kot sir preluknjan spomin, se je zdaj dobro spominjal vsega. Ana ga je potem mukoma meter za metrom po vrvi dolgo časa spuščala v spodnji del stene, kjer so jima prišli nasproti na pomoč reševalci.
Ta izkušnja se jima je boleče vtisnila v spomin. Še posebej zato, ker jima potem mnogi niso verjeli. Niso verjeli, da je mogoče preživeti tako globok padec in da ga je lahko Ana zadržala s svojimi močmi in tako dolgo. Saj je bilo takrat to res težko razumljivo. Kdor je že padel, mu ni bilo več pomoči. Pa da bi ženska imela tako moč, kje neki. V časopisih so ju obtoževali laži, napadi so se kar vrstili. To ju je silno potrlo. Ni pa ju odvr
Trajalo je kar precej časa, da se je pobral, da je imelo življenje smisel tudi brez nje. Vrnil se je k ljubim goram. Te so bile najboljše zdravilo. Z vso vnemo se je posvetil pisanju in slikanju. Gore so mu pomenile najbolj intenzivno umetniško pobudo. Njegovi opisi niso bili navadni, tako kot so jih pisali drugi, pač pa občudujoča pesniška povabila v gorski svet, pravi spev goram. Z njimi je odkrival zastrte lepote, ki jih pogosto nismo utegnili ali sploh znali videti. Silne skalne gmote so pri njem oživele in nas neubranljivo uročile. Tako kot pisano besedo je znal vihteti tudi svoj čopič. Ker je gore občutil tudi neposredno, kot plezalec, z dotikom, jih je tako pričaral tudi v ognjevitih, drznih podobah. V njih začutiš razpoloženje gora, skorajda njihova čustva. Slike razkrivajo najrazličnejša občutja v gorah, od jesenskih megel in bele zime do pomladne živosti barv in poletne vročine. Mnoge prikazujejo njihovo zasanjano samoto. In v to se je Bine tudi pogreznil. Umaknil se je z običajnih poti in zavil na obrobje, hodil je sam. Če je že koga srečal, je bil še vedno stari prijazni Bine, ni pa več iskal človeške bližine.
Janez, ki je vseskozi odločno vodil akcijo, se je še sam podal po poti, kjer naj bi hodil Bine. Od stalne aktivnosti, nenehnega komuniciranja, dajanja nalog in spremljanja dogajanja se skorajda ni mogel več zbrati. Šele ko je zavil za vogal in so glasovi potihnili, je končno našel nekaj miru. Počasi je korakal po vijugasti poti in razmišljal. Kje bi lahko zgrešili, kje bi še lahko bil? Saj so iskali povsod tam, kjer naj bi hodil. Če mu je zdrsnilo in je padel po pobočju, bi ga našli, saj so prečesali vsako grapo več sto metrov navzdol. Pot ga je pripeljala do travnatega hrbta, od koder se je pogled odkril na pretežni del nadaljnje poti. S spodnjih pobočij je bilo slišati glasove reševalcev, ko so se pogovarjali med sabo. Dan se je počasi poslavljal. Če ga danes ne bodo našli, jih bo skoraj gotovo prehitela zima. V daljavi so v nebo kipeli bližnji vrhovi. Je še kje kak kraj, kamor niso pogledali?
Poskušal se je vživeti v Binetovo dušo, poskušal je razmišljati kot on. Kam bi šel on? Zanj je bilo značilno, da je s poti vedno zavil nekam drugam, na stranpoti. Kam bi se torej tu podal? Kaj pa če ... Kaj pa če ni spodaj, pač pa zgoraj?
❉ ❉ ❉
Zdaj se mu je zazdelo, da nad njim leti orel. Saj ni mogoče, si je mislil. Saj sem ne pridejo več. Včasih že, danes pa zelo redko. Da ni samo črna kavka? Ne more biti, prevelika ptica je. Torej je res orel.
Potem je naenkrat poneslo še njega. Dvignil se je nad travnike in melišča. Saj letim, je pomislil! In res, letel je nad steno, kjer je še maloprej ležal in se razgledoval po dolini. Zakrožil je nad bližnjimi grebeni, krenil čez bližnji vrh, potem pa se v strmem spustu pogreznil nazaj v dolino. Zdelo se mu je, da se bo na njenem dnu razletel, potem pa ga je tik pred steno potegnilo navzgor, ravno tam, kjer sta plezala z Ano. In naenkrat je pred njim zrasla tudi njena podoba. Tista, ko je bila še čisto mlada, ko sta se komaj spoznala. Vsa mladostna in nedolžna mu je pomahala in mu govorila. Pozdravljena, ljubezen moja, mu je rekla in ga vabila k sebi.