Zgodbe iz gora (1) Intervju z Antonom Sazonovim - Tonačem | Planinski vestnik

Anton Sazonov, znan tudi kot Tonač, je ena od legend slovenskega alpinizma. Alpinist, gorski reševalec inštruktor, gorski vodnik, turni smučar, v službi je bil orodjar, in to dober, je zdaj upokojenec. Ker je o njem težko povedati kaj, česar še ne vemo, mu bom prepustil besedo. Morda bomo imeli srečo in zvedeli kaj novega.

Kaj ti pomeni priznanje Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo?
Fino se mi zdi, vesel sem, tudi presenečen, ker ga nisem pričakoval. Ampak po drugi strani, ker gre za življenjsko delo, pomisliš, da si že dolgo na svetu. Življenjsko delo pomeni, da je že nekaj narejenega, pomisliš, da si že precej star. Veliko časa sem porabil ne samo za alpinistične vzpone, temveč tudi za vzgojo mladih. Ne le pri Matici, tudi drugod, in vidim, da ni bilo zastonj, nekje se le pozna.

Se ti ne zdi, da se na splošno s priznanji za življenjsko delo predolgo čaka? Mar ni jasno, da od nekoga, ki je dosegel šestdeset let, skoraj ni realno pričakovati vrhunskih dosežkov?
Hm, sámo ime priznanja pove, da je za življenjsko delo, torej mora preteči določen del življenja. Pri drugih športih, olimpijskih igrah in raznih prvenstvih je obdobje, v katerem se dosegajo vrhunski rezultati, krajše. Ko športniki niso več na višku, prenehajo. Nekateri se po koncu tekmovalne kariere usmerijo v trenerske vode, poučevanje svojega športa. Športni dosežki so enkratna dejanja - ko smo se vrnili z raznih odprav, so nam podelili razne značke in plakete PZS, nekoč je tudi iz Beograda prišlo priznanje Planinske zveze Jugoslavije, vendar po nekaj letih s tistimi dejanji ni več neposredne zveze.

Ampak če se predolgo čaka, lahko potencialni kandidat za priznanje umre. Zaslužil bi si ga, a ga ne dobi. Kaj pa zdaj?
Hja ..., to je bolj filozofsko vprašanje. Zdi se mi, da mora miniti določeno obdobje v življenju, v katerem si na nekem področju aktiven. In ta doba mora biti dolga, da omogoči življenjsko delo. Vzemiva alpiniste veterane. Nepisano pravilo je, da po 65. letu lahko postaneš veteran. Pred tridesetimi leti so ga postavili, če sem bil pravilno poučen, pobudniki France Zupan, Tone Bučar in Vlasto Kopač. Kdor je želel, je lahko prišel v njihovo drušno, kot je skupino imenoval Kopač. Zadnja leta so alpinisti veterani registrirani pri PZS. Pred nekaj leti je Kazimir Drašler v neki debati o veteranih na mednarodnem srečanju planinskih organizacij na Češkem ugotovil, da ima edino Planinska zveza Slovenije urejene vse kategorije planincev, od cicibanov, preko pionirjev in članov, do alpinistov veteranov. Torej od mulčkov do starčkov. Tega pri drugih športih ni, tudi pri drugih planinskih organizacijah ne.

Zimski vzpon v Čopovem stebru je, po mojem, pri nas edini, ki se lahko po dolžini in težavnosti primerja z vzponi npr. na Aljaski, v Kanadi, Alpah, ki jim pravijo epski. Se strinjaš?
(Premišljuje.) To je treba pogledati z določenega stališča. Če pogledaš epski Eiger 1938, ko so ga preplezali Heckmeier, Kasparek, Vörg in Harrer, je bilo poslabšanje vremena vzrok za dramatičnost. Turisti so imeli steno pred očmi - na Kleine Scheideggu, kamor je vozil vlak, je bilo ogromno ljudi, ki so opazovali dogajanje v steni. To je bila velika zgodba, verjetno je zaradi vremena tura postala epska.
Za Čopov steber nismo načrtovali osem dni, temveč tri, z dnevom ali dvema rezerve za vsak primer. Tretji dan se je vreme skvarilo, snežilo je podnevi in ponoči. En dan smo čakali, ali se bo izboljšalo, a se ni. V snežnem metežu smo nadaljevali, po dva raztežaja na dan. Vsak meter, ki smo ga preplezali, je moral biti stoodstotno varen, da ne bi prišlo do katastrofe. Panike med nami ni bilo, razmere so bile pa zelo neugodne. Vedeli smo, da pomoči ni pričakovati, vse je bilo odvisno od nas. V dolini je nastal cirkus, češ trije v takem tam gor ... Novinarji vedo, da kjer se gre na nož, tam je biznis. Celo beograjska Politika je poročala o tem, dogajanje je odjeknilo po vsej Jugoslaviji. Vreme in razmere so tisto, kar naredi dejanje epsko.
Pred našim zimskim vzponom sta poleti dva alpinista solirala Čopa, do takrat ga ni še nihče. Drago Zagorc in Janez Zorko sta načrtovala solo vzpon, ne da bi vedela drug za drugega. Zvečer sta se srečala v Vratih in vsak je vprašal drugega, kam gre.
Samo malo sem prišel pogledat, je odgovoril prvi.
In ti?
Kar tko, mal po ogledih, je odvrnil drugi.
Oba sta zaslutila, da sta si konkurenta. Naslednje jutro se je Zorko prebudil pred Zagorcem. Ko je Drago
vstopil v jedilnico, je vprašal, ali so videli Zorka. Seveda, pred pol ure je odšel. Zagorc je zašibal za njim,
pospešil je tudi Zorko in postal prvi solist v Čopovem stebru. Preplezal ga je pol ure pred Zagorcem.

Ta zgodba pa ni ravno znana.
Ne. Alpinistične novice v Delu o njej niso poročale, lahko da takrat še niso poudarjali solo vzponov, morda je bilo to nekaj nevarnega. Zgodba je krožila med nami, alpinisti.

Ali mogoče kdaj obžaluješ, da ti kakšen vzpon, ki si si ga zelo želel, ni uspel?
(Smeh.) Hm ..., obžalujem ... (Premišljuje.) Že pred leti me je mikal raz na Piz Bernino, Biancograt. Veljal je za lepo turo, ki pa po težavnosti ni kotirala prav visoko. S pokojnim Branetom Pretnarjem sva se po tistih krajih vozila z motorjem, vedel sem, da je ta raz tam nekje, vendar nisva imela opisov, da bi ga poiskala. Pozneje sem bil dvakrat ali trikrat na Bernini, videl Biancograt, vendar kot vodnik, s turisti. Nato se je vedno primerilo tako, da z razom ni bilo nič, zdaj je pa že prepozno. (Smeh.) Pri taki množici hribov in smeri so vedno želje.

Je čas za uresničevanje alpinističnih želja in čas, ko spoznaš, da so tisti dnevi minili. Kateri razlogi so te popeljali na pot vzgoje mlajših generacij?
V letih od 1965 do 1969 sem bil zelo naravnan na vzpone in dosežke. Ko sta moja kolega, Uroš Tršan in Brane Pretnar, julija 1969 padla iz Travnika, sem imel skoraj tri leta krizo, sploh nisem hotel v hribe, tako me je prizadelo. S Pretnarjem sva se zelo ujela, čeprav sva si bila različna. Ko sem zvedel za nesrečo, sem se moral oprijeti neke ograje, ker se mi je zvrtelo v glavi.
V alpinističnem odseku (AO) PD Ljubljana - Matica smo vsako leto organizirali alpinistično šolo. Seveda ne v taki obliki, kot je danes. Alpinizem takrat še ni bil tako popularen, zanj ni bilo množičnega zanimanja, letos pa bo plezanje celo na olimpijskih igrah. Takrat nam je šlo za to, da bi pritegnili čim več mladih. Šola se je začela spomladi, prišlo jih je okoli dvajset, ko se je končala, jih je ostalo pet, šest. Od teh se je mogoče eden začel resneje ukvarjati z alpinizmom. Opazil pa sem, da mlade kljub vsemu plezarija zanima. To me je motiviralo, da sem se začel posvečati tudi vzgoji, čeprav sem takrat še treniral, da bi kaj dosegel.
V tistem času sem postal tudi gorski vodnik. Oglasilo se je nekaj znancev, ki so me vprašali, ali bi jih peljal na ta ali oni vrh, kamor si sami niso upali. Vodenje me je pritegnilo. Ko se začneš z njim intenzivneje ukvarjati, zmanjkuje časa za vrhunske vzpone. PD Ljubljana - Matica je začela organizirati izlete v tujino - meje se je odprle, vize so ukinili. Naši planinci so si želeli na Mont Blanc, Matterhorn in ostale štiritisočake. Na Mont Blancu sem bil vsaj dvajsetkrat, od tega le dvakrat za svoj užitek. Petkrat sem vodil na Matterhorn. Ko sem vodil neko gospo, se je na vrhu razjokala od sreče. Meni se je zdelo zelo fajn, da sem ji omogočil to doživetje, kar ganilo me je.
Na neko turo sem vodil človeka, ki ni bil ravno izkušen. Kar je bilo njemu težko, bi jaz opravil z levo roko. Ko je prišel na tako zelo želeni vrh in bil neizmerno vesel, sem užival tudi jaz. Ko to doživiš, te presune.
Veliko dni sem prebil na alpinističnih tečajih, poleti in pozimi. Dosti sem delal za AO Vipava. Z Otmarjem Črnilogarjem, župnikom v Podragi pri Vipavi, sva zasnovala in trasirala plezalno pot na Gradiško turo. On jo je potem z vipavskimi planinci tudi opremil. To je Furlanova pot. Zdajšnji plezališči Gradiška tura in Vipavska Bela sta nekoliko posledica tudi mojega ukvarjanja in dela z Vipavci ter mladino.
Pokojni župan Idrije in planinec Stanko Murovec nam je poslal prošnjo, ali bi pomagali ustanoviti AO. Našel sem še dva pomočnika in organizirali smo plezalno šolo. Porabil sem kar precej časa in energije, da je nastal idrijski odsek. Šraufov soplezalec z Daulagirija Emil Tratnik je iz tiste prve generacije alpinistične šole. Pozneje smo imeli na Vršiču še zimski tečaj, nadaljevanje poletne šole. Med Idrijčani sem prav užival. Nekateri so govorili narečje, ki ga nisem skoraj nič razumel, a sem se moral smejati, ker je bilo tako zabavno.
Na zaključni turi v Kratki nemški je bil v eni navezi tudi Murovec. Takrat je bil star skoraj 55 let, šlo mu je kar dobro. V smeri je bila tudi naveza dveh mladih fantov. Eden od njiju je dejal: Gospod, vi ste morali v mladih letih zelo dobro plezati, ker vam še vedno tako dobro gre. Murovcu, ki ni nikoli plezal, se je pohvala zdela imenitna in se je režal na ves glas. (Smeh.) Je pa bil v mladih letih telovadec.
Tudi Jezerjanom sem pomagal pri ustanavljanju alpinističnega odseka, skupaj z Zvonetom Korenčanom in Vikijem Grošljem. V njihovih kratkih smereh smo jih učili osnov plezanja. Kmalu po odseku so ustanovili še postajo GRS. Tudi za ta odsek sem porabil kar nekaj časa, za vipavskega pa še več.
Naša postaja GRS ima v Ilirski Bistrici reševalno skupino, ki sem ji tudi posvetil veliko časa. Na Snežniku smo imeli poletni in zimski tečaj, plezarijo in reševanje. Na prvem zimskem tečaju smo v megli in vetru zvečer prišli v kočo na Snežniku. Zjutraj je bilo jasno. Na eni strani zgradbe sem opazil velik bel prizidek. Vprašal sem Hinka Poročnika, kaj so tam prizidali. To ni prizidek, to je led, je odgovoril. Vlažni južni veter je na tej višini zmrznil in koči "prizidal" dva do tri metre debelo ledeno kocko.
Naša postaja je dogovorjena z invalidi, da jih približno enkrat na mesec peljemo v hribe ali na kak drug pohod. Z njimi se kar dosti ukvarjam, to so invalidi po možganski kapi, ki jim zdravniki zelo priporočajo hojo. Ti ljudje sicer lahko hodijo po mestu, za kaj več pa rabijo pomoč. Poti so sicer lahke, vendar moraš biti poleg, da jih usmerjaš in jim pomagaš. Ko vidim, kako uživajo, ko pridejo npr. na vrh Lisce, Šmarne gore, Krima ali drugam, občutim zadovoljstvo.

Pri AO Matica si nekaj let vodil alpinistično šolo, kajne?
Ja, precej let. Opazil sem, da mlade to zanima. Delo me je po svoje veselilo, pri njem sem čutil neko zadovoljstvo, ker sem lahko nekomu nekaj povedal in pokazal.

To se je videlo v tvojem odnosu do nas, tečajnikov. Kaj te pa zadnja leta najbolj zaposluje ali razveseljuje?
Plezam ne več. Hčerka me včasih nagovori, da greva v kako plezališče, peljala me je tudi v Plezalni center Ljubljana. Zadnja leta odkrivam konce, ki se mi pred tridesetimi, štiridesetimi leti sploh niso zdeli zanimivi, za nekatere nisem niti vedel. Recimo Slavnik, pred tremi leti sem bil prvič gori. Ali Kepa, markantna točka, ki me ni zanimala. Tudi na njej sem bil pred nekaj leti prvič. Ko smo šli po nekem sestanku v Valvazorju v megli na Stol, jaz prvič, mi je bil tako nezanimiv, da mi nikoli več ni prišel na misel. Pred nekaj leti pa sem bil spet na njem. Odkrivam tudi nižje hribe, od Krima do Kuma. Pred nekaj dnevi sva šla z ženo na Ostrič (Žabnik).

Ti zdaj že prijajo sladke stvari? Mislim na Kangbačen, kjer so se ti uprle.
Jih jem, a na sladkarije nisem ne vem kako mahnjen. Kdaj pa kdaj pojem kremšnito, dveh, mislim, ne bi mogel. Raje imam meso in zelenjavo.

Ponavljam vprašanje iz najinega zadnjega intervjuja. Si se že premislil glede knjige?
(Smeh.) Ko smo bili na Kangbačenu, je dal Ciril Debeljak vsakemu prazno knjigo, da bomo vanjo pisali dnevnik. Ko sem ga zadnjič listal, sem videl, da je pisava že zbledela. Ukvarjam se z mislijo, da bi spomine prepisal na računalnik. Žal mi je, da nikoli nisem zares pisal dnevnika. Tako da odgovora na to še nimam.

S Tonačem se je pogovarjal Mire Steinbuch

Intervju je objavljen v marčevski številki Planinskega vestnika.

>>> spletna knjižnica S knjigo v gore