S knjigo v gore (8) Trden kakor skala: Kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala

Kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala     >>> spletna knjižnica S knjigo v gore

Iz družbe idealističnih, celo romantičnih in v gore zaljubljenih rosno mladih ljudi je na Slovenskem v obdobju med obema vojnama nastala močna planinsko-športna in kulturno-vzgojna organizacija - Turistovski klub Skala (TKS) - ki je pomembna za velik razmah smučanja, predvsem pa alpinizma pri nas. Obdobje delovanja Skale velja za eno najbolj vsestransko bogatih v slovenski gorniški zgodovini. Iz vrst skalašev je izšlo mnogo odličnih alpinistov, smučarjev, sankačev, gorskih reševalcev, fotografov, literatov, predavateljev in filmskih ustvarjalcev. Težko je reči, v kateri od teh dejavnosti je TK Skala dosegel najlepše rezultate, ker je bilo njegovo delo tako zelo vsestransko in so marsikje prav skalaši morali orati ledino. Lahko pa bi izpostavili alpinistično in smučarsko dejavnost, saj gre »turistiki in smučarstvu med vsemi tovrstnimi sredstvi gotovo prvo mesto, ker krepita človeka ne samo telesno, temveč ga izpopolnjujeta tudi etično, vodeč ga v naravo in odkrivajoč mu v njej najlepših, res človeka vrednih užitkov.« Skalaši so tukaj s kopico predavanj, tečajev in šol ter z njihovo sistematiko pri evidentiranju članstva in pri rezultatih - evidenci alpinističnih vzponov - naredili bistven korak naprej.

Biti skalaš je pomenilo obveznost, pa tudi ponos in čast
Skala je bila demokratična, domoljubna in nepolitična organizacija, v kateri so se združevali ljudje različnih socialnih slojev, poklicev, starosti ter političnih, verskih in svetovnih nazorov. Pomembni so bili zgolj dosežki in gorniško delovanje. V mnogih ozirih je bila Skala elitna oziroma ekskluzivna avantgardna organizacija, v kateri je bilo članstvo čast - član pa ni mogel postati kdorkoli. Skalaši so izpostavili nova etična pravila in vrednote ter vplivali na ves nadaljnji razvoj slovenskega alpinizma in gorništva.

Delo članov se je evidentiralo na tako imenovanih turnih kontrolnih polah, katerih namen je bil večplasten. Niso služile le zapisnikarskim potrebam, temveč so - ker so bile javno dostopne in vidne - vzbujale tekmovalni duh, stremljenje k uspehu, bile so tudi neke vrste kadrovski pripomoček za organe in odseke kluba ter njegovih podružnic. Zaradi strogih pogojev za sprejem in članstvo (moralno vedenje, aktivnost v klubu itd.) je šlo za dokaj maloštevilno organizacijo, ki je stremela h kakovosti. Za primerjavo: leta 1931 je npr. Slovensko planinsko društvo imelo okrog 10.000 članov, Skala s podružnicami pa le okrog 300.

Ustanovitev sega v leto 1921, torej v čas kmalu po koncu prve svetovne vojne, ki je slovenskim deželam prinesel velike spremembe. Avstro-ogrska monarhija je razpadla in skupaj z drugimi narodi te večnacionalne države smo tudi Slovenci prešli v druge državne tvorbe.

Z vstopom v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov ter nato v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS, kasneje preimenovano v Kraljevino Jugoslavijo) je bilo slovensko etnično ozemlje vključeno v nove politične okvire, Rapalska pogodba in koroški plebiscit pa sta mladi državi odvzela precejšen del narodnostnega ozemlja. Posočje, Primorska in Notranjska ter nato Koroška so bili spričo višjih političnih interesov in sklepanja skrivnih kupčij izgubljeni za vrsto let, Koroška in Trst za vedno. Nova meja je globoko zarezala v slovenske gore, tako da so ostali Trenta, južna stran Triglava, Jalovca, Mojstrovke, Prisanka, Razorja, Mangart, Kanin, Krn, Bavški Grintavec, južna stran Bohinjsko-tolminskih gora in severna stran Karavank zunaj naših meja.

Spremembe, ki jih je prinesel konec vojne, so zajele vsa področja življenja - tudi slovensko planinstvo in njegovo krovno organizacijo, Slovensko planinsko društvo (SPD). Če so se slovenski planinci vse od ustanovitve Slovenskega planinskega društva leta 1893 predvsem borili za svoj obstoj, svoje naravne pravice in neovirano delovanje v slovenskih gorah nasproti nemškim planinskim društvom, predvsem proti ponemčevalnemu delovanju Alpenvereina, pa se je SPD s koncem vojne znašlo v novih okoliščinah, ki jih ni bilo vajeno. Naenkrat sovražnika ni bilo več, posledično pa tudi ne glavnega vzgiba delovanja - narodnoobrambnega udejstvovanja. Slovensko planinsko društvo se je tako prva leta po vojni ukvarjalo v glavnem s popravilom poškodovanih koč in poti ter drugimi gospodarskimi problemi. Preobremenjeno s svojimi ekonomskimi nalogami, da bi zadovoljilo še tako zahtevnega planinca, pa se ni utegnilo posvetiti važni stvari: duševni vzgoji turista.

Takšne razmere pa niso ustrezale mladini, ki je do vloge planinstva imela povsem drugačne nazore in stremljenja, sama hoja po nadelanih poteh ji ni več zadoščala, v gorah je videla predvsem športni izziv. Zahtevala je, naj se s strani SPD strma turistika oziroma alpinizem prizna kot enakopraven del planinskega udejstvovanja, kar pa je bilo za takratno vodstvo SPD nesprejemljivo.

Trenja med novimi zamislimi mladih, ki so si želeli več zahtevnejšega obiskovanja gora, in predvojno miselnostjo veljakov v Slovenskem planinskem društvu so spodbudila dejavnosti mladine, ki so po zgledu nemških alpinistov pripeljale do ustanavljanj neformalnih druščin, katerih člani so skupaj hodili v hribe, plezali na Šancah na Ljubljanskem gradu in na Turncu pod Grmado, brali knjige in spise tujih alpinističnih klasikov. Končno je prišlo do ustanovitve Turistovskega kluba Skala.

Že leta 1919 je Jože Tomc - Čepko sklical ljubljansko in šišensko klapo na pripravljalni sestanek, kjer so podrobneje pripravili društvena pravila za novo društvo, nov klub. Dne 29. novembra 1920 so bila nato klubska pravila predložena v registracijo Pokrajinski upravi oddelka za notranje zadeve Ljubljana. Ta jih je 4. januarja 1921 odobrila in s tem so bili izpolnjeni pogoji za ustanovitev kluba. Dne 23. januarja 1921 je sledil pripravljalni sestanek za občni zbor, 2. februarja 1921 pa tudi uradni ustanovni občni zbor TK Skala, ki je bil v Prešernovi sobi restavracije Novi svet na Gosposvetski ulici v Ljubljani (na mestu sedanjega hotela Lev). Za prvega predsednika je bil izvoljen Drago Zorko, podpredsednik je postal Metod Badjura, tajnik pa France Rus, ki je tudi predlagal ime Skala. Uporabili so izraz turistovski in ne alpinistični, čeprav jim je slednji že bil znan, a ta dva pojma takrat še nista bila razčiščena. Ta izraz so uporabljali v imenu kluba vse do leta 1940, ko so se preimenovali v Alpinistični klub Skala.

Klub je tedaj štel 23 članov, večinoma dijakov, študentov in trgovskih pomočnikov, starih manj kot dvajset let - v ustanovnem odboru je bilo od osmih odbornikov šest dijakov - samega ustanovnega zbora pa se je udeležilo naslednjih šestnajst članov: ob predsedniku Dragu Zorku, podpredsedniku Metodu Badjuri in tajniku Francetu Rusu še Pavle Lavrenčič, Ivan Rožman, Stane Predalič, Stane Deu in Gojmir Pehani ter Maks Cimperman, Tone Škrajnar, Ante Beg, Albin Umnik, Vladimir Kajzelj, Saša Kovač in Pavel Pavc, poleg njih pa verjetno tudi Jože Tomc, eden prvih pobudnikov ustanovitve.

Sami sebe so v začetku imenovali skalarji, beseda skalaš je prišla v uporabo šele leta 1923. Skalaši so z alpinizmom dejansko začenjali iz nič, saj skoraj niso imeli povezave s predhodniki te dejavnosti na Slovenskem. Sklenili so sistematično nadaljevati alpinistično delo prvih redkih protagonistov pred njimi - Valentina Staniča v začetku 19. stoletja, kasneje Franceta Kadilnika, dr. Juliusa Kugyja, dr. Henrika Tume in Franceta Setničarja, predvsem pa predvojne plezalne druščine Dren, ki je že plezala samostojno, brez vodnikov, ter gojila tudi zimsko turistiko, smučanje in fotografijo. Neprekinjene alpinistične tradicije na Slovenskem pred tem ni bilo, zato lahko Skalo štejemo za začetnico organiziranega slovenskega alpinizma.

Predsedniki kluba so bili: Drago Zorko leta 1921, Metod Badjura (kandidat) leta 1921, Stanko Tominec 1921-1922, Janko Ravnik med letoma 1923 in 1933, Mirko Kajzelj leta 1934, Franjo Vilhar med letoma 1935 in 1937, Matija Žumer 1937-1940 in ponovno Janko Ravnik leta 1940 in 1941, ki je takrat postal častni predsednik, njegov namestnik pa je bil Vladimir Škerlak.

Knjiga Trden kakor skala je prva zgodovinska monografija o Turistovskem klubu Skala, ki na 112 straneh prinaša zgodovinski pregled delovanja tega elitnega slovenskega gorniškega kluba. V monografiji, avtorja katere sta Peter Mikša in Elizabeta Gradnik, so predstavljeni najpomembnejši skalaši, v knjigi je dodanih kar 141 fotografskih enot, veliko od njih je sploh prvič predstavljeno javnosti.