četrtek, 26. marec 2020

Odprava Senja: videti severni sij, ujeti ribo in splezati čim več čim boljšega

Nestabilno vreme slabo vpliva na motivacijo za plezanje, saj bi neplezalne dneve rajši preživeli v stenah, kot na smučeh. Kljub vsemu sva uresničili cilje in uspeli preplezati tudi dve prvenstveni smeri, kar je bil tudi glavni cilj odprave, hkrati pa sva po dolgem času uživali na belih strminah v celem snegu.

Trajanje: 17. februar - 8. marec 2020
Lokacija: Senja, Norveška
Udeleženci: Sara Jaklič (vodja), Marija Jeglič (članica)

ka_pzs_odrave_senja_2020_foto_marija_jeglic_1

ka_pzs_odrave_senja_2020_foto_marija_jeglic_1

Jutro nad Ersfjordom. Foto: Marija Jeglič

Že pred leti je na najinem zeljniku zrasla ideja o skoku v zimsko pravljico na Norveškem. Poleg losov, lososov in severnih sijev so naju očarale tudi gore, ki kljub svoji nizkosti znajo pokazati svoje zobe. Pozanimali sva se kdo je že kaj plezal tam in po nekaj pogovorih je bila ideja jasna in glasna - midve greva na Senjo pa pika.

Ob obilici padavin priporočava smuči ali krplje. Informacije o smereh, smukih in razmerah se dobi v kraju Mefjorvaer v Senja Lodge pri Bentu Eilerstenu. Na novo sva se spoznali s heksi in lednimi klini za vmesno varovanje v strmih snežnih pobočjih in v zelo tankem ledu.

In sva šli. Tri alinejice, ki sva si jih želeli, so bile: videti severni sij, ujeti ribo in splezati nekaj dobrega. Oziroma, splezati čim več čim boljšega. Kaj to pomeni, je prepuščeno metuljčkom ali iskrici ali kakorkoli že to poimenujete.

Severni sij sva ugledali še preden sva zares prišli - mahal nama je med pristankom na norveško letališče Tromso. Vsaj nekaj prisrčnega v sledečih nevšečnostih; na rent a carju so ostali brez avtomobilov, tako da so naju poslali kar na taksi. Čeprav sva bili malo skeptični, da bi res vzeli taksi za štiri urno vožnjo, so nama tamkajšnji uslužbenci zagotavljali, da bodo vse stroške povrnili in nama najkasneje naslednji dan dostavili drug avto, kjer bova.

Tako sva naslednje tri dni plezali v bližnjih stenah, saj še vedno nisva imeli avta. Četrti dan se je v zadevo vmešal še najin prijazni gostitelj, ki je opravil nekaj klicev na rent a car in tako sva naslednji dan dobili velik pick-up avto, 4x4. In potem se je začela prava avantura. Dobili sva cel kup idej, kaj bi se dalo splezati, ampak za nekaj se je pač treba odločiti in tako sva napisali seznam želja. Le-tega pa sva morali prilagoditi trenutnim vremenskim in še bolj snežnim razmeram. Čeprav nisva plezali vsak dan, sva se namenili plezati skoraj vsak dan, razen treh, ko sva si namenoma privoščili pavzo, predvsem za glavo. Večkrat se nama je zgodilo, da sva bili namenjeni plezat, realnost pa je bila takšna, da sva zaradi prevelikih količin snega na dostopu, premočnega snežnega meteža, dežja, pršnih plazov, ki so naju zasuvali itn., uspeli zares plezati le 42% vseh dni, ko sva bili na Senji.

Že doma sva imeli ogledanih nekaj mamljivih sten in kako sladek je občutek, ko stojiš na vrhu vsaj nekaterih izmed teh! Po začetnem vplezavanju v bližnjih stenah (ker sva bili še brez avtomobila), sva uspeli premagati ovire fotogenične Segle in sestopili še z dnevom nazaj do rdečega pick-upa. Morali sva iti malo čez sebe, da sva plezali v hladnem, vlažnem vetru in pršnih plazovih, verjetno se nama je zato na sestopu kar smejalo.
Čeprav je potem sledilo več dni slabega vremena, sva vseeno uspeli preplezati The great corner, smer, ki nima veliko ponovitev. Škoda, saj je razgled res lep! Sicer se zdi, da je dostop krajši kot sprehod na Rožnik, ampak v teh količinah snega, sva se natacali kot dva nilska konja v živem blatu. Toliko izkušenj že imava, da veva, kaj se dogaja z motivacijo v procesu realizacije: ko smo pri ideji, v trebuhu ni prostora za nič, ker so povsod le metuljčki. Ko zjutraj zvoni budilka, ni več sledi o metuljčkih, so le neke lene bube, ki bi še spale. Najbolj lenobne pa so na dostopu in prav nič jih ne zanimajo tvoji načrti. Takrat se je treba prisiliti in začeti plezati. Potem je pa že lažje nadaljevati, kot obrniti.

Vremenska napoved (yr.no) je precej nezanesljiva - vreme se spreminja iz fjorda v fjord. Ob napovedanem sončnem vremenu, lahko računamo, da ne bo padavin. Podobno je z nevarnostjo snežnih plazov (www.varsom.no) - poročila opravljajo le na nekaj postajah, a se stanje precej razlikuje iz fjorda v fjord.

In potem si na vrhu smeri in zvečer že delaš plane za drug dan. Zaradi obilice novega snega se nama zdi najboljša ideja, da greva v kakšen zanimiv slap. In tako se zjutraj s turnimi smučmi na nogah in plezalsko robo na hrbtu odpraviva na 2-urni dostop do slapu Finkonna ... ki pa se je zaradi plavanja v pršiču zavlekel v 4 ure dostopanja. Vmes sva skoraj pohodili snežne kure, ki so verjetno zvečer zaspale, ponoči jih je zasulo 10 cm snega, potem pa sva jih midve zbudili in so poletele iz zasneženega pobočja. Pod slap sva prispeli premočeni, utrujeni, predvsem pa prepozni za plezanje tega slapu. Tako sva ta dan poimenovali kot dan za počitek in se vrnili do avta. Ker je bilo naslednji dan spet napovedano obilno sneženje, sva se odločili za ponovitev smeri v sosednjem fjordu, Norwegian knights. V Breitidnen še vedno nisva upali zaradi strmih dostopov in toliko novozapadlega snega, obe pa sva imeli v mislih severno steno Stormoe, kjer sva že prvi teden videli lepo, še nepreplezano linijo. Poleg tega sva pa v Mountain Lodge-u spali v sobi z imenom Stormoa. Šli sva pogledat pod steno prvič in so čez njo leteli plazovi, zato sva se odločili, da se vrneva kakšen drug dan. Videli sva tudi, da je prvi raztežaj previs v ledu in tako sva se znali malo bolje pripraviti na celo smer. Naslednjič, ko sva se zjutraj peljali pod Stormoo, nama je pot zaprla cestna zapora, zaradi sežnega plazu, ki je zasul cesto. No, mogoče gre v tretje rado; in res je šlo. Ta dan sva uspeli preplezati in začetni previsni prvi raztežaj in vse naprej do pod vrha, kjer sva morali skopati rov skozi opast, da sva izplezali na drugo stran. Ker je zadnji gib takšen, da si s polovico telesa na eni strani opasti, z drugo pa na drugi, se počutiš kot riba na suhem in zato sva smeri dali ime Trout in drought.

Pred sabo sva imeli še nakaj dni in ker nama je v oči padla linija nad trgovino, sva zavili še tja. Smer sva poimenovali Blinding lights, ker se je ta pesem vrtela po norveškem radiu ves čas in naju bo gotovo obe spominjala na Senjo.

Zadnji dan sva preživeli na smučkah. Težko je oditi iz takšne pravljice, ampak veva, da naju bo tu počakala.