Kolumna

Urban Ažman pod vrhom gore Kahiltna Queen, Aljaska Foto: Urban Ažman

sreda, 8. april 2020

Zgodbe iz gora (3) So dobitki, vredni visoke stave | pogovor z Urbanom Ažmanom

Urban Ažman ali Urbi, kot ga kličejo prijatelji, je bil v letih 2000 in 2001 izbran za najperspektivnejšega slovenskega alpinista in 2001 nominiran za najboljšega alpinista. Z alpinizmom se je začel ukvarjati kot štirinajstletnik leta 1990 in bil v desetletju na devetih odpravah ter preplezal več kot trideset prvenstvenih smeri v Alpah, Pamirju, Andih in Himalaji.


Ko sva nekega večera že pred leti zaskrbljena starša v koči v Tamarju spraševala, če se je naš Jure, po videzu tak in tak, ob sestopu iz stene Travnika mogoče kaj oglasil pri njih, so naju hitro pomirili, ko so zvedeli, s kom je v navezi. »Z njim se mu pa ne more nič zgoditi - Ažman se znajde v steni kot malokdo!« In res sta kmalu oba prikorakala naproti, utrujena, a zmagoslavno razpoložena, z žarečimi očmi in usti, raztegnjenimi do ušes. Urban v sebi srečno združuje pogum in vztrajnost, obenem pa mu preudarnost pove, kdaj mora pred goro odnehati.

Kdo vas je v mladosti navduševal za planinarjenje, plezarijo in za naravo sploh?
Moja mladost je bila prežeta z delom na kmetiji. Spominjam se, kako sva se s sedaj pokojnim očetom pozimi odpravljala na Pokljuko, na Rot, po seno. Večkrat se mi je zanohtalo v prste, ampak delo je bilo treba opraviti. Njemu se moram zahvaliti, da sem se naučil trdega in poštenega dela ter okusil pristen stik z naravo. Za plezarijo me je navdušil stric po mamini strani Miha Žumer, moj boter, ki je poskrbel za to, da sem relativno varno prebrodil prvih nekaj let alpinizma, posojal mi je alpinistično opremo in me učil alpinistične tehnike. On je tisti, ki je zanetil iskro in mi omogočil prve korake v plezalski svet. Bil je moj vzornik in zaupnik. Vesel sem, da je v bližini človek, ki ga lahko še vedno vprašam za nasvet.

Leta 1999 ste odšli na prvo odpravo v Kirgizijo, v stene Pamir Alaja. Kako ste bili takrat pripravljeni na ta izziv?
Glede na zgodnje plezalne začetke - Nemško smer sem preplezal pri štirinajstih letih - je moja prva odprava prišla relativno pozno. Bil sem star triindvajset let, gorel pa sem samo za alpinizem. Lahko si predstavljate, kako psihično in fizično pripravljen sem bil, če sem štiri dni pred odhodom vsak dan plezal v gorah. Za generalno organizacijo so takrat poskrbeli Rusi, tako da sva s soplezalko morala le prileteti v Taškent. Bil sem res izjemno motiviran, vendar sva se z Alenko Jerala zaradi podcenjevanja težavnosti v Rumeni steni morala obrniti. Naslednji dan sem se vrnil in jo v dveh dnevih soliral do vrha. Vtisi z odprave so bili čudoviti, nov svet, drugačna kultura, a zadnje dni pred vrnitvijo me je obšlo neizmerno domotožje.

pv_urban_azman_6_foto_urban_azmanNejc Marčič v razvpiti Maestrijevi smeri Kompresor na Cerro Torre. Foto: Urban Ažman

Leta 2000 se je med sestopom z Jongsang Peaka vaš soplezalec Andrej Markovič smrtno ponesrečil (Urban Ažman, Planinski vestnik 2001/2, str. 52-54). Se je vaš odnos do alpinizma in življenja zaradi tega kaj spremenil?
Tisti dogodek je bil res težka preizkušnja, ki je pustila sledi in me osebnostno nedvomno tudi preoblikovala. Vendar vem, da se moj odnos do alpinizma ni spremenil, saj sem ga vedno dojemal kot skrajno resno igro. To zgodbo sem moral takrat na Jongsang Peaku sprejeti takšno, kakršna je bila, danes nanjo gledam z žalostjo. Včasih si predstavljam, kako čudovito bi bilo, če bi Andrej prikorakal skozi vrata s tistim svojim širokim nasmehom in bi se udarila čez ramena. Sedaj, ko imam tudi sam otroke, pomislim na Andrejevo mamo in na to, kako hudo ji je moralo biti ...

Objektivnim nevarnostim v gorah se je težko izogniti - ste se kdaj poškodovali, so vas morali kdaj reševati?
Ko se odpravimo v gore, zavestno sprejmemo nekaj neobhodnega tveganja, ki ga predstavlja prav vsaka tura. Neki znani alpinist se je lepo izrazil, da kdor to igro premotri in ji vseeno pritrdi, tega ne grajajte, so dobitki, ki so vredni visoke stave. Glede poškodb moram potrkati, saj me doslej še ni bilo treba reševati s helikopterjem. Sem pa že poklical pomoč, ko sem v steni preventivno odrezal štrik, ki ga je zajel snežni plaz, saj bi nas sicer izpulilo iz sidrišča. Soplezalec Auspuh (Samo Krmelj, AO Ljubljana - Matica) si je nekoč pri sestopu po Whimperjevem kuloarju (izpostavljenega kuloarja v Aiguille Verte) zlomil gleženj ... in še kakšna štorija bi se našla.

Še eno bolj osebno vprašanje - kako se kot veren človek počutite v skalovju, blizu nebu? Zaupate v višjo silo, ki bo vedno na vaši strani?
Če se navežem na predhodno vprašanje, jaz tisti neobhodni delež tveganja, ki ga zavestno sprejemamo, ko se odpravimo na turo, imenujem zaupanje. Verjamem, da je onkraj tega materialnega sveta nekdo, ki mi hoče dobro in me spremlja na zemeljski poti. Stik s tem nedoumljivim je zame neposreden, oseben in v gorah nič bližji kot doma na kavču. V tisti himalajski preizkušnji, ko sem s sedem tisoč metrov visoko brez vrvi in enim cepinom sestopal po strmi nepoznani steni, ko je bilo za mano štiriindvajset ur plezanja z eno termovko čaja, ko sem dvakrat zdrsnil in se čudežno ujel, sem ta stik osebno doživel. Takrat nisem bil sam in kljub temu da spomini bledijo in ljudje radi pozabljamo, ostaja tisto srečanje živo v meni še danes.

Gorski reševalec ste postali 2005. leta?
Izpit za gorskega reševalca sem opravil že leta 2005, vendar sem zadnjih deset let neaktiven in ne sodelujem na akcijah jeseniškega društva. Zaradi številnih drugih obveznosti ne morem aktivno in kvalitetno opravljati tega poslanstva ter se udeleževati vseh vaj in akcij. Ker je vsakodnevni presing vse večji, seveda nastopijo težave z razpoložljivostjo prostovoljnih reševalcev. Verjamem pa, da duh reševanja ostaja isti. To je pomagati nekomu, ki se je ne glede na vzrok znašel v težavah. Pomagati in pri tem tvegati tudi svoje življenje je vrednota, ki je pri reševalcih včasih premalo cenjena.

pv_urban_azman_7_foto_boris_lorencic
Urban na grebenu Mount Frances, Aljaska. Foto: Boris Lorenčič

Katere slovenske gore in stene so vam posebej pri srcu?
Rad plezam v Debeli peči. To je stena na pragu mojega doma - sem namreč iz Gorij. V njej sem delal prve samostojne korake, včasih sem se tja peljal kar s kolesom. Rad se vračam v smeri, ki sem jih že preplezal. Debela peč ima kratek dostop, stena ni tako divja in hladna kot v sosednjih dolinah. Če sem sam, se tjakaj odpravim v popoldanskih urah. Na vrhu je mehka travica, tudi sestop po lovski poti je zanimiv. Domača mi je in tu se počutim lepo.

Katere prvenstvene smeri ste preplezali v domačih gorah?
Največ prvenstvenih smeri v eni steni, in sicer pet, sem preplezal v Debeli peči, drugje pa tu in tam kakšno. Tega niti ni smiselno naštevati, nikoli nisem bil zbiratelj prvenstvenih smeri. V slovenskih gorah je težko najti lepo linijo, če stene ne poznaš zares dobro. Hitro se lahko zgodi, da plezaš variante ali pa naletiš na klin in se potem slepiš, da je tam čez najbrž nekdo samo abzajlal, haha ...

Ste tudi gorski vodnik z licenco IFMGA. Kam vse vodite svoje goste?
Šolanje za poklic gorskega vodnika sem zaključil leta 2006. Z vodenjem se ukvarjam ves čas po malem, največ pa v poletnih mesecih, ko vodim v francoskih in švicarskih Alpah. Takrat delam za angleške agencije, nekaj pa imam tudi svoje klientele.

Kako poskrbite za slabše pripravljene?
Naloga gorskega vodnika je, da gostu omogoča varno in neskaljeno uživanje v gorski naravi. Odgovornost ni odvisna od pripravljenosti gosta, jasno pa je, da mora biti tisti, ki vodi, sposoben oceniti, kako bo pripravljenost gosta vplivala na razvoj ture. Vodnik mora biti sposoben jasnega in zrelega odločanja ter včasih tudi predčasno zaključiti turo. Kako bo to odločitev sprejela stranka, pa je odvisno od vodnikovega pristopa. Psihološki vidik je zelo pomemben, čuti se, ali ima vodnik rad delo z ljudmi in svoj poklic.

Plezali ste s številnimi, tudi zelo znanimi alpinisti. Kakšne lastnosti pričakujete od soplezalca?
Z Rokom Zalokarjem sva od vsega začetka skupaj tlačila gorske poti. Sva iz iste vasi in iz podobnega kmečkega okolja. Na to obdobje odkrivanja novega sveta hranim lepe spomine. Kasneje sem se navezoval na štrik tudi s slavnimi alpinisti, kot so Silvo Karo, Tadej Golob in drugi. Saj se mi je občasno zdelo fajn, ampak nikoli se nisem znebil potrebe po tem, da težje dele smeri, če ne še raje célo smer, plezam v vodstvu. Kakšnih posebnih pričakovanj nikoli nisem imel, pomembno se mi zdi, da je soplezalec prijazen in predan skupnemu cilju. Spomnim se primera, ko sem plezal v Zahodnih Alpah in je soplezalec doživel živčni izbruh, ker sem nenavezan preplezal neki strm leden odstavek. Rade volje sem mu potem spustil štrik, vendar je njegov izpad pokvaril razpoloženje na celotni turi.

Menda vas je pred časom v navezo vabil sam Steve House; kako sta se dogovorila?
Po priporočilu Marka Prezlja me je Steve pred leti vabil, da bi se z njim podal v zahodno steno K2. To je bil večletni projekt, o katerem nisem resneje razmišljal; imel sem majhne otroke, po drugi strani pa nikakršnih izkušenj na tako visoki nadmorski višini. Seveda sem bil počaščen, ampak po naravi sem ziheraš, vedno sem rad hodil v bližini roba, nikoli pa nisem užival, ko sem bil zares na njem. Včasih smo stisnili tudi kakšno težjo športno ali alpinistično smer brez vrvi, ampak to ni isto, kot prebiti se na bivak nekam visoko in potem čakati, da te ponoči zadene višinska bolezen. Za kaj takega, kot je bil projekt K2, imam premalo himalajskih izkušenj.

pv_urban_azman_14_foto_urban_azmanVršni del Dent du Géanta, masiv Mont Blanca. Foto: Urban Ažman

Ukvarjate se tudi s športnim plezanjem.
Rad imam športno plezanje. Moji dosežki se lahko merijo s smermi, ki jih danes zmorejo malo bolj nadarjeni desetletniki. Bilo je obdobje, ko sem v to dejavnost vlagal več časa in zmogel smeri z oceno 8a, nekatere so gravitirale proti 8a+, ampak to je samo številka. Občutek polne skoncentriranosti, ko si sposoben izvesti težke gibe, ki so se ti ob prvem poizkusu zdeli nemogoči, je tista prava droga, ki me vleče v športno plezanje.

Kako gledate na razvoj alpinizma v Sloveniji? Ali je plezanje kratkih, a vendar težkih odsekov na višini za vas tisti pravi alpinizem?
Plezanje zahtevnih smeri na veliki višini stran od civilizacije, v objemu narave, kjer si bolj ali manj prepuščen samemu sebi, se mi je vedno zdel tisti pravi alpinizem. Rastel sem v prepričanju, da so končni cilj najvišji vrhovi v Himalaji, vse drugo pa je priprava, trening za take vzpone. V Sloveniji imamo nadpovprečno poskrbljeno za razvoj alpinistov, prenos znanja preko alpinističnih odsekov ali plezalnih klubov je v svetovnem pogledu edinstven. Imamo bazo odličnih plezalcev, ki so izjemni zgledi, imamo literaturo, ki navdihuje. Temelji za razvoj so dobri, ostalo bo pokazal čas.

Privlači vas tudi alpinistično smučanje, kdaj ste začeli z njim?
Dan po odsluženju vojaškega roka sem se odpravil na Triglav z željo presmučati Milerjev kamin. Bilo je tako ledeno, da me je že po dveh metrih vrglo na bok ter preko previsa v majhen snežni zamet pod robom. Navzdol sem potem odpikal s cepinom in derezami na nogah. Tisti dogodek je bil zares ekstremen in mi je dal misliti. Pozneje sem se spustil še po marsikateri strmi smučini in spoznal, da je pri alpinističnem smučanju treba ujeti ugodne razmere, imeti dobro opremo ter da so pri zahtevnih spustih džoliji v rokavu redki.

Kako usklajujete službo s plezarijo, predvsem z daljšimi odhodi na odprave?
Na zadnji odpravi sem bil leta 2013, zdaj pa se aktivneje ukvarjam z gorskim vodništvom in sem prav tako odsoten za dalj časa. Usklajevanje je naporno, ampak zaenkrat uspešno, tako da bi se ob tej priložnosti rad zahvalil sodelavcem in vodstvu za razumevanje in podporo. Podjetje Elektro Gorenjska se do mene obnaša kot dobra mati. Zavedam se, da je v današnjih časih tak odnos do zaposlenih redek.

In kako vse to usklajujete z družino?
Nekako poskušam krmariti v tem razburkanem morju. Težko je usklajevati vse dolžnosti in obenem ohranjati neki nivo pripravljenosti. Nekaj časa še gre, potem se pa nekje zalomi, zato zadnja leta precej manj plezam in se bolj posvečam družini. Če vprašate mojo partnerko, sem do tega spoznanja prišel deset let prepozno.

Za katere športe in dejavnosti se navdušujejo člani družine? Mogoče kateri od otrok kaže, da bo šel po vaših stopinjah?
Najstarejša, petnajstletna Alja je bolj umetniško nadarjena in ji šport ne diši preveč. Za najmlajšo hčer Neli še težko rečem, kam jo bo zaneslo, sin Juš pa je pravi športnik. Uspešno tekmuje v gorskem kolesarstvu. Občudujem njegovo hladnokrvnost in neobremenjenost na tekmah in sem vesel, da v tem uživa. Nočem, da gredo otroci po mojih stopinjah, in jih tudi v nič ne silim razen v to, da pospravljajo za seboj, sodelujejo pri družinskih obveznostih ...

Zelo lepe fotografije delate - kaj vam pomeni fotografiranje?
S fotografijo se da ujeti neponovljive trenutke, prikazati lepoto in pestrost, ki jo doživljaš. S to dejavnostjo sem se več ukvarjal v času analognih fotoaparatov, ko si moral malo bolj pretehtati, kdaj in kaj boš fotografiral, ko si moral zares ujeti trenutek, paziti na kompozicijo, pravo svetlobo. Z digitalizacijo in postprocessingom se je ta čar delno izgubil. Kljub temu je fotografija ljubezen, ki spi v ozadju in čakam, da se ponovno prebudi.

pv_urban_azman_12_foto_urban_azmanPogled proti vrhu Grosses Fiescherhorna, Bernske Alpe, Švica. Foto: Urban Ažman

Ali je na vidiku mogoče nova odprava?
O odpravi trenutno ne razmišljam, ker so me enostavno posrkale obveznosti v službi, pri vodenju in v družini. Vedno teže se polovičarsko lotevam stvari. Res pa je, da nekje še tli želja po avanturi in verjamem, da se bom nekega dne spet aktivneje lotil alpinizma. Včasih, ko sanjarim, se mi v misli prikradejo besede pokojnega plezalca Pavleta Kozjeka: »Občutka, ko zapičiš cepin v dober led nad previsom, ne more nadomestiti nič na svetu!«

Z Urbanom Ažmanom se je pogovarjala Mira Hladnik