S knjigo v gore (14) Vprašaj goro

Avtobiografsko delo Joža Miheliča Vprašaj goro je nov slavospev bohinjskim goram, ki ga odlikujeta izbrušen slog in ljubezen do gora, po katerem slovijo tudi dela njegovega brata Tineta Miheliča. O Vršacu nad Zadnjico oz. njegovi steni je Joža vzneseno zapisal, da je bila ljubezen na prvi pogled, stena njegovega življenja, pravljični začarani grad. S čim ga je tako uročil, da se je vnovič in zopet in znova vračal v njegovo nedrje, slikovito popiše v poglavju Vprašaj goro, ki je tudi dalo naslov knjigi.

Vprašaj goro     >>> spletna knjižnica S knjigo v gore
     Tam, kjer se v najvišjem toku reke Soče začenja Zgornja Trenta, se na vzhodno stran odcepi še ena globoka dolina. Kakor v Zapodnem, to je staro domače ime Zadnje Trente, kjer se hitro dviganje globoko zarezane doline Trente nenadoma ustavi pod neuklonljivimi pobočji Mojstrovk in še zadnjikrat, daleč okoli Pelca in Srebrnjaka, zavije proti čarobno lepi planini Zapotok ter Bavškemu Grintavcu nad njo, je bila tudi ta dolina za Trentarje vselej odmaknjena nekam daleč, tja, kjer je skoraj konec sveta. Zato je dobila nenavadno ime, Zadnjica. Če leži Zapodnem v vznožju velikanov, ki jim kraljuje postavni Bavški Grintavec, leži Zadnjica v vznožju orjakov, Triglava, Kanjavca, Pihavca in Razorja. Andrejev starejši brat Tine je nekoč zapisal, da je prav v Zadnjici vzdušje najbolj resnobno med vsemi triglavskimi dolinami. Nikjer drugje ne padajo pobočja Triglava v enem zamahu v tako silno globino, kakor da bi se ne želela ustaviti, in zdi se, da ni nikjer drugje iz dna doline pogled usmerjen le gor, kakor v strahospoštovanju do čarnega kraljestva Zlatoroga, ki je tudi tukaj, v goro, katere skrivnost varujejo vetrovi, v Pihavec, skril svoje bajno bogastvo, svoj zaklad. Dolina skoraj nima nič ravnega dna. Z vseh strani padajo vanjo le stene. Najmogočnejša med njimi je stena Kanjavca, razglednega soseda kraljevskega Triglava.
     Komaj sta Tine in Andrej po prvenstvenem plezanju v Bohinjski smeri sedla k počitku v trave na Luknji, tik nad nekdanjo, zdaj že pozabljeno ovčjo planino Zajavor, že sta se spogledala z novim plezalskim ciljem. Bila sta še v zanosu, ker jima je uspelo nekaj velikega, vsaj tako se jima je zdelo, nekaj, na kar sta dolgo čakala in si zares srčno želela. Toda bilo je, kakor da sta pri vsem tem pozabila, da sta v veličastnem svetu nagrmadenega sivo belega skalovja neopazno majhna, kot droben prah na steklu, ki ga ne opaziš, dokler ga ne obrišeš. Njuni pogledi so kar sami od sebe uhajali k novi omami onstran Zadnjice, kajti plezanje je mamilo, o tem ni moč dvomiti. Kaj ni nekoč France Avčin zapisal, da se mu zdi alpinizem veliko bolj nagnjenje kot šport, nagnjenje do vznesenih čustev in strasti. Vso pravico je imel, da je lahko tako sodil, saj si je prvi za Čopovim Jožo upal v njegov steber. Tako je takrat, sicer povsem nezavedno, čutil tudi Andrej. Komaj je našel nove prehode in se izvil iz objema veličastne Stene, že so se mu porajali novi načrti. To je najbrž takrat zanj pomenilo zares »živeti z gorami,« kakor pravijo nekateri. Ali morda bolje - »živeti za gore.«
     Z Luknje se lepo vidi, kako masiv Kanjavca, ki se s svojega dvojnega vrha zložno spušča proti širokim Prehodavcem, nenadoma še enkrat zastane in se dvigne v ostro izrezan vrh. Zaradi kiklopskega masiva Kanjavca, iz katerega se je vzpel, bi mu človek komaj upal reči samostojen vrh, pa vendar je, zelo samosvoj, z visoko, prepadno, najbolj gladko in navpično steno nad dolinami Soče. Pogled je še mikavnejši z nekdanje ovčje planine Zajavor. Tja, v njena strma travnata pobočja pod Malim Pihavcem je treba stopiti, da se dolina Zadnjica zares odpre pred teboj. Ropot motorjev s ceste čez Vršič ne seže tja. Nekdanja pot z Utra čez Zajavor na Luknjo je že davno pozabljena. To je pravi kraj, če hočeš biti sam s seboj.
     Od tam je Vršac zares pravi vršac, možat, zastaven korenjak. Globoko spodaj se na Utru, kot tanka bela nit, položena v Zadnjiški dol, začne strma steza, ki vodi na planino Trebiščino in naprej na Prehodavce. Pesnik Valentin Vodnik naj bi nekoč kot prvi stopil na njegov vrh in zapel pesem s tem imenom.
     Za Andreja je bil kakor ljubezen na prvi pogled. Oči plezalca, tako se zdi, si prav kmalu nadenejo posebne naočnike, skozi katere so gorske stene videti drugačne. V njih naenkrat ni več vidna le lepota ali morda celo pretnja, grožnja mogočnih skladov, stolpov, poči in zajed. Skrita želja vabi in polaga v raztrgane robove plezalčevo željo, da bi se jih dotaknil, da bi jim prišel čisto blizu, da bi si z njihovim privoljenjem in pomočjo poiskal pot proti vrhu visoko zgoraj, blizu neba. Andrej se je v tistem trenutku iz sopotnika, ki ubira stopinje po bratovih sledeh, spremenil v priganjača. Toda takrat še ni vedel, da stoji pred njim stena njegovega življenja.
     Takoj ko je zapadel prvi sneg, je skoval načrt. Podal se je v Vrata in od tam čez Luknjo v Zadnjico ter skozi Zadnjiški dol na Ozebnik. S seboj je vzel fotografski aparat s črno-belim filmom. Sneg se bo usedel na police, tudi tiste najbolj drobne, ki še omogočajo plezanje, si je dejal. Na sliki se bo videlo, kje bo prehod mogoč, kajti kakor Sfinga pada stena z vrha sprva povsem navpično proti Zadnjici globoko spodaj. Na pot je povabil s seboj prijatelja Emila, kolega s fakultete. Prvi sneg na poti čez Luknjo, na Utro in v Zadnjiški dol ju ni ustavil. Izmenoma sta gazila.
     V resnici ni fotografija, ki jo je posnel z Ozebnika, Tinetu in Andreju prav nič pomagala pri odločitvi, saj sta jo, odločitev seveda, za trdno skovala že prej. Pot na Ozebnik ni bila v resnici nič drugega kot le nov pobožen korak bliže k visokemu cilju, ki je vabil vse močneje. Veličastna, kot plošča gladka stena se je spremenila v magnet. Njeni privlačni sili se ni več dalo upreti ali se ji izviti.
     Ko sta s Tinetom prvič skupaj stopila na vrh, se je Andrej, kakor nekoč Čopov Joža na Špiku, po vrvi spustil za slab raztežaj daleč v zajedo. Joža je, tako pravijo, takrat tisto reč storil na ljubo Miri Marko, ki ga je prosila, naj pogleda v resnično globino »nepreplezljive« Špikove stene. Veliko vzpodbudnega ji najbrž ni mogel povedati in tudi z Andrejevim podvigom je bilo tako. Le brezdanja globina pod nogami.
     Svojo prvo turo proti Vršacu sta začela kar v domačem Bohinju, čez Komarčo in skozi Dolino Triglavskih jezer. Pričakovala sta težavno plezanje, zato njuna nahrbtnika nista bila lahka. Toda bila sta mlada. Andrej ni bil ne prej in ne kasneje tako močan. Imel je 22 let.
     Ker sta se imela vselej za Bohinjca, sta s plezanjem v Vršacu nehote izpolnila nekakšno »državljansko dolžnost,« kajti visoka stena Vršaca od samega začetka pripada Bohinjcem. France Ceklin, eden prvih bohinjskih plezalcev, je iz dna Zadnjice potegnil prvi dve plezalni smeri skozi lažji svet in se zgornjemu, gladkemu in navpičnemu delu stene izognil, enkrat levo, drugič desno. Takrat je že živel in delal v Tolminu. Kot vesten organizator je za svoje nove hribovske prijatelje organiziral plezalni tabor v Zadnjici. Tine in Andrej sta po njegovi levi smeri, ki se konča v policah Kanjavca, sestopila pod zgornji, prepadni in gladki del stene Vršaca, ki je nekakšna samostojna stena v steni, tako kot Sfinga nad Jugovo grapo in Amfiteatrom v Steni. Nad njima je bilo 400 m navpične bele skale, ki jo po sredini reže od daleč vidna poč. Tja sta bila namenjena. Gora se je, tako izgleda, nekoč v zemeljski zgodovini razčesnila, razpočila, kajti tista poč se nadaljuje preko vrha v smeri proti prvemu jezeru v Dolini Triglavskih jezer, proti Jezeru pod Vršacem.
     Sreče pa nista imela. Ko sta priplezala do prvega zares težavnega mesta, kjer Vršac pokaže zobe, je zobe pokazalo tudi vreme. Ulilo se je kot iz škafa. Če bi se to dogajalo nekaj let kasneje, denimo v navzočnosti Frančka Kneza, bi nihče ne razmišljal o umiku, ker je oni zaupal večni resnici, da po vsakem dežju posije sonce. Toda njima ni bilo žal energije, ki sta jo vložila v dolgo pot in tovorjenje pod steno. Le vrvi in »železnino« sta pustila v koči na Prehodavcih, ki je tako postala njuna baza.
     Tisto poletje dežja ni manjkalo. Enaka zgodba se je ponovila še dvakrat, ker gre pač v tretje rado. Tudi v četrto bi se, prav kmalu, ker je bilo še vedno leto 1968, toda dež je prišel z zamudo. Verjetno je boljše vreme prinesel s seboj Iztok, ki se jima je takrat pridružil. »Potovanje« po Dolini Triglavskih jezer so plezalsko popestrili. Ker je poletni dan dolg, so mimogrede preplezali novo smer v vabljivi steni Velike Tičarice. Velika Tičarica je mogočen skalnat stolp nad dolino. Sosednja Mala Tičarica je vsa razbita in rjavo-rdeča, kakor obe Zelnarici višje v dolini, kar kaže na veliko krušljivost, toda njena velika sestra je kakor izklesana iz enega kosa. Toda plezanje v teh stenah ni kakor drugod. Obrnjene so k soncu, na jug, zato je erozija v njih zelo močna. Razlike med najvišjo dnevno in najnižjo nočno temperaturo so zelo velike. Skala je v celoti drobljiva.
     Andreja je razganjalo. Že v vstopnem raztežaju, takoj nad meliščem, je čakal previs. Lepo se je videlo skozenj, ker je bil počen. Nad njim so imeli namen nadaljevati naravnost po stebru, toda tako kot nekateri pred njimi so spoznali, da ne bo šlo. Hočeš nočeš so se morali umakniti v lažji svet na levi in tam dokončati novo smer, ker si večjih težav tudi želeli niso. Moči so morali prihraniti za naslednji dan v Vršacu.
     Zvečer so šli skupaj še enkrat pogledat v police poti Mire Marko, od koder je stena Vršaca vidna le v profilu. Proti njim so ravno takrat, z Doliča sem, prihajali trije »nepridipravi.« Zakaj nepridipravi? Tam, kjer je slovita pot najbolj zračna, so začeli valiti v dolino skale, kolikor se je dalo velike. Grmelo je kot ob nevihti. Fantje so se očitno močno zabavali.
     Andrej je imel tisti dan s seboj stari očetov znak varuha obnovljenega Narodnega parka v Dolini Triglavskih jezer in Iztok je vedel za to. Ko so se oni trije približali, jim ga je v strumni drži pomolil pod nos. Zagrozil je, da bodo za svoje nepremišljeno početje odgovarjali in to takoj, kar tukaj. In kakor se je pridiga stopnjevala, tako so se oni trije manjšali in lezli v dve gubi, kajti Iztoku, Tinetu in Andreju se je dalo z nosa prebrati njihovo izkušenost. Tudi moč, telesna in moralna, sta bili na njihovi strani.
     Iztok je svoj nastop čez čas nekoliko omehčal in omilil, da so si fantje spet upali dihati, toda zagotovo so zadnjikrat valili skale po gorah.
     Vstali so zgodaj, čeprav je vstop v steno blizu. Drugega za drugim so premagovali raztežaje do tja, kjer sta Tine in Andrej že bila ob prejšnjih poskusih. Ko so od tam zaplezali v neznan svet, se je nad njimi, kot privid, nenadoma odprl pogled v globok kamin, ki se ga celo iz doline lepo vidi. Andreju se je zdelo vse skupaj zelo podobno značilnemu mestu v steni Špika, kjer se plezalec znajde pod elegantno, kot uganka zavito zajedo v Direktni smeri Mire Marko.
     Toda že so se zbrali črni oblaki, iz katerih je začelo narahlo pršeti. Leto 1968 je vztrajalo pri svojem. V takem vzdušju je postal kamin nad njimi milo rečeno oduren, skoraj grozljiv. Zdelo se je, da ponujajo vidne razčlembe proti desni prijaznejšo možnost prehoda čez steno. Predvsem je bilo tam več svetlobe in zaplezali so tja. Pravijo, da je alpinist človek, ki išče težave, vendar je vesel, če jih ne najde. Spomnili so se na pogled z roba stene v kamin, ki zaradi velike naklonine stene prav kmalu izginja pod robom, in spoznali, da je najtežavnejši del stene, zaradi katerega so pravzaprav prišli, zdaj nad njimi. Toda v resnici ni bilo desno od izrazitega kamina, kamor so se napotili, nič manj težav. Obetalo se je zračno plezanje v najbolj brezdanjem prepadu nad dolino Soče. Skala je tam dobra. Od daleč je moč videti njeno monolitnost, toda ta je v Vršacu varljiva. Tu ali tam se iz na videz povsem kompaktne, gladke in trdne stene odtrga večji skalni blok in zgrmi v dolino. Za njim ostane le rumenkasta lisa odloma, ki šele z leti posivi.
     Izrazita lepota alpinizma so nenadna presenečenja. V na videz gladkem zidu se je nenadoma pojavila manjša kotanja. Nastala je pred mnogimi leti zaradi velikega odloma, ki je nad njenim dnom izoblikoval previsno, lepo izraženo zajedo. Zdelo se je, da z njenega vrha ne bo več daleč do zgornjega roba stene, kajti nad njo ni bilo videti ničesar. Kazalo je, da je svet zgoraj nekoliko položnejši. Preplavilo jih je optimistično vzdušje in Andrej je zaplezal tja. Ko se je previs in raztežaj iztekel in se je že videl na vrhu, sta Tine in Iztok pod njim, sede v udobni kotanji, večinsko ugotovila, da je za tisti dan plezanja čez in čez dovolj, ter da bo njun prostorček zelo primeren za bivak. Hočeš nočeš se je moral Andrej spustiti nazaj po vrvi, ki jo je pustil zgoraj vpeto v zadnji klin, ki ga je zabil.
     Pršeti iz oblaka še ni prenehalo, toda narobe je bilo tudi nekaj drugega. Skoraj vsa hrana, kar so je imeli s seboj, je pošla. Ostala jim je le konzerva jagodovega kompota, ki pa ni prava reč, da bi z njo nasitil tri možakarje, ki so cel dan garali. Iztok je, kaj bo drugega, takoj naredil celo predavanje o izdatni večerji, ki jih je čakala, kajti kljub ponovnemu pregledu nahrbtnikov so ostali le pri mrzli konzervi.
     Oblačnost tistega dne se ni razvila v poletno nevihto. Tik pod ostrim robom stene bi jim trda predla, toda nastopila je mirna noč, ki jo je, tako sta zjutraj trdila Tine in Iztok, kalilo le Andrejevo smrčanje. Bilo je prvikrat, da mu je nekdo očital smrčanje, zato se je odločno uprl. Tudi nadaljevanje razprave o smrčanju, češ da bi se Vršac lahko podrl, je zavrnil kot nesramno natolcevanje, toda v naslednjih letih je spoznal, da vse skupaj ni bilo čisto iz trte izvito.
     Zjutraj so bili hitro iz stene. Res je, da se na trdi, mrzli skali ne da dobro spati, toda to je le majhna cena za doživetje noči v steni nad Trento. Lepote bivaka v visokih gorah ni mogoče doživljati z očmi. Včasih je treba tudi srcu pustiti do besede. Ko se oziraš za bledimi zvezdami, za katere se ti je le zdelo, da so se tu in tam pokazale skozi megleni zastor, je privid popolnejši. Bogastvo izkušnje bivaka tam zgoraj neminljivo podarja mlademu človeku moralno trdnost ter v njem utrjuje prepričanje o resničnosti njegovih sanj. Le kako bi tako mlad brez svojih sanj, ki mu pomagajo živeti?
     Andrej je spoznal, da je Tine, ki je prvi začel »navijati« za bivak, pametno razmišljal. Res da mu je bilo predvsem veliko do nočnega sanjarjenja v steni Vršaca, ker se je morda domislil svojega vélikega vzornika, ki je tako rad prihajal v Trento, toda razmišljal je tudi praktično. Če bi izplezali istega dne, bi ne bili le revnejši za izkušnjo bivaka v Vršacu. Najkasneje pri Ledvičnem jezeru bi jih ujela trda noč. Takrat še ni bilo lahkih čelnih svetilk, ki so kasneje postale obvezni del opreme. Dolgo v noč bi se spotikali skozi Dolino Triglavskih jezer in navzdol prek Komarče. Namesto tega so doživeli pot po romantični dolini Sedmerih kot jutranjo nagrado za veličastni vzpon.
     Minili sta jesen in zima. Ko se je na pomlad prebujala narava, so se ponovno prebudile tudi Andrejeve sanje o gori nad Zadnjico. Tinetu se je zdelo, tako je dejal, da je zanj zgodba v Vršacu zaključena. Uspelo jima je, kar si je želel, zato so bili njegovi načrti že usmerjeni drugam, tudi v sosednje ostenje Lepe špice, kjer sta leta 1970 opravila približno štiri kilometre dolgo prečenje stene. Andreju pa mogočni kamin, pod katerim so zaplezali desno iz predvidene smeri, ni dal več miru. Tisto pomlad je spoznal mladega plezalca Marjana Hutterja. Nekajkrat sta se našla na Turncu pod Grmado. Ko mu je Andrej opisal, kar je videl in doživel, se je tudi Marjan takoj ves vnel, kakor se to lahko zgodi le zelo mladim ljudem. Bil je odličen plezalec, prava veverica, odličen hribovski družabnik.
     Kakor ob vseh poskusih v letu 1968 sta tudi tokrat, leto kasneje, odšla na pot iz Ukanca, čez Komarčo in skozi Dolino Triglavskih jezer. Andreja je ta pot vselej prevzela. Zares top, malo razmišljujoč mora biti, kogar ob prvem in tudi ob vsakem naslednjem obisku ne prevzame ostrina prehoda s prepadnega roba Komarče v zasanjano dolino Črnega jezera, ki se nenadoma prikaže za gozdom, pa skrivnostna okolica Bele skale v dolini Lopučnici in vstop v osrčje doline, kjer se na mah zablešči gladina Dvojnega jezera in Lepo špičje nad njo.
     Ker so prejšnje leto med pristopom splezali novo smer v Veliki Tičarici, sta se tudi onadva razgledovala po stenah, ki se vlečejo od obeh Zelnaric navzdol proti Dvojnemu jezeru pri koči. Kopica, staro kmečko ime nosi, ki proti Bohinjski Bistrici kaže svoj pošteno previsni, monolitni profil, je ustavila njun korak. Desno od previsa sta ugledala navpičen kamin. Poiskala sta prehod čez razbrazdano steno med Kopico in Tičarico in se znašla v njegovem vznožju. Ker sta bila namenjena v velikanski kamin v Vršacu, bo kamin v Kopici najboljše ogrevanje in trening, sta si dejala in preplezala zelo lepo, »moderno,« torej relativno kratko, razgledno novo smer v odlični pečini, ki sicer ni značilna za tisti greben.
     Sreča je bila zdaj na njuni strani. Tisti in naslednji dan nista bila več v ničemer podobna deževnim dnevom leta 1968. Sonce se je smejalo na modrem nebu brez oblačka in grelo njuni mladi duši. Vsa velika razdalja, ki jo je bilo treba premagati do vstopa, jima je minevala v optimističnem, prazničnem zagonu. Bleščava svetlega skalovja na eni in drugi strani doline ju je razvnemala. Marjana, ki poprej Vršaca še ni videl iz bližine, je vse močneje vlekla zvedavost. Andrej se je tokrat, kljub zgolj triindvajsetim letom, korak za korakom bližal Vršacu v vlogi kapitana, ki vodi ladjo k njenemu cilju.
     Gora je bila zanj, še bolj kot leto prej, kakor mogočen grad v pravljici, ki si jo je izmislil sam. Ker sta bila v dvoje, jima je šlo, sicer zelo lepo plezanje do dna kamina, hitro, kajti Andrej je tisti del stene znal že »na pamet.« Marjan pa, morda se tega niti zavedal ni, je bil predstavnik novega vala v alpinizmu. Bil je lahek in spreten, kot nalašč za zahtevne detajle v skali z malo oprimki. Ni si dovoljeval, da bi ga obremenjevali razvpiti »problemi« kjerkoli v stenah, o katerih se je govorilo. Razmišljal je nekako tako, kot nekoč pred njim sloviti tržaški plezalec Comici, ko je dejal Čopu za njegov Steber: »Oštja, Joža, ga moraš provare! Ga pridiš, ga vidiš, ga greš, ma ga ne greš.«
     Kamin, ki je zagotovo najvišji v celotnih Julijskih Alpah, je tokrat ponujal povsem drugačen videz. Njegova resnobnost je sicer ostala, toda v samem vznožju je za lepši začetek, kot prijazno povabilo, postavil na polico ob vstopu dve veliki kladi stožčaste oblike. Ko je prvi priplezal do tja, je povsem varno varoval za eno od obeh klad, in ko je drugi plezalec začel z novim raztežajem, je sosednja klada zagotovila varno napredovanje. Kakšen začetek! Če bi bilo vsako varovališče v stenah tâko, bi se ne pojavljali zasvedrani moderni varovalni klini in ne bilo bi razprav, ali je to prav ali ni. Bilo je kot na kegljišču, kjer sta po dobrem metu ostala le dva nepodrta keglja, dva velika kamnita stožca, kakor menhirja, ki jih je kot za šalo premetaval Obelix in z njimi strašil Cezarjevo vojsko. (Obelix je izmišljeni lik iz francoske stripovske serije Asterix. Kot otrok je padel v kotel s čarobnim napojem in ohranil nadčloveško moč.) Zdelo se je, da napovedujeta nekaj posebnega, plezalski dan, ki se ga ne bo dalo pozabiti.
     Bolj slikovitega kamina ne more biti, kajti Vršac je pravljični začarani grad. Na vsem lepem se je pred njima pojavil ogromen prostor v gori, velika praznična sobana, toda onadva, oba v raztrganih hlačah, brez bele srajce in črnega metuljčka, nista vstopila vanjo. Plezala sta po obeh ostrih, skoraj sklenjenih razih, ki sta gosposki prostor zapirala z zunanje strani ter dovoljevala le posameznim žarkom svetlobe vstopiti v njeno razkošje in ga osvetliti. Toda že v naslednjem raztežaju sta se znašla globoko v steni, da je bilo znotraj temačno kot pri vstopu v tihoto in samoto jamskega sveta. Kot palčka iz pravljice o Sneguljčici sta se vzpenjala iz svojega zlatega rudnika proti svetlobi na vrhu, kjer ju bo pričakala »mizica pogrni se« z božanskimi razgledi, prostorček nad Dolino Triglavskih jezer, s Kanjavcem in Triglavom v ozadju, z grebenom Lepega špičja v bližnji soseščini in z vso plejado vrhov onstran Zadnjice, kjer se kot domači Matterhorn dviga Razor. V takem razpoloženju se je odvijalo njuno plezanje, zares pravljično.
     Andrej je v tistih trenutkih razmišljal o nekdanjih pogledih na steno Vršaca z Luknje pod Triglavom. Kdo bi si od tam, ko sta s Tinetom sanjarila o Vršacu, predstavljal kaj takega! Šele sedaj je Andrej sproščeno in z užitkom doživel svoj Vršac in uresničil svoje sanje. Razum se je umaknil govorici srca. Domov se je tistega dne vračal po navidez povsem prenovljeni Dolini Triglavskih jezer. Zdelo se je, da ni bila lepša in prijaznejša nikoli prej. Gladina slehernega jezera ob poti se je bleščala v lahnem poletnem vetriču. Najbrž je nekoč davno o taki lepoti razmišljal Seattle, veliki poglavar Sujev, ko je napisal svoje legendarno vprašanje predsedniku Združenih držav: »Kako naj vam prodamo modrino neba, odblesk na gladini jezera, ...« Beli cvetovi julijskega maka so se zibali v melišču nad »Ledvičko« in murke, skrite v travnatih livadah ob poti proti Dvojnemu jezeru, so dišale kot nikoli prej. Čeprav se je čez Črno jezero nad robom Komarče potem že razlila popoldanska senca in je malo prej le še Bela skala zažarela v zadnjem soncu, je bil občutek topel in opojen. Teže nahrbtnikov s plezalno ropotijo nista čutila, kajti v nogah se je ohranila lahkotnost, ki se ju je polastila. Dve leti vabečih klicev iz ostro začrtane zajede, ki se dviga proti nebu sredi mogočne stene Vršaca, med dvema gladkima, navpičnima ploščama pod robom neba, je bilo uslišanih. Le nekaj rjavečih jeklenih klinov je ostalo tam notri kot znak, da se je dvoje človeških bitij prvič dotaknilo njenih čarobnih skal in s tem izpolnilo svojo veliko željo v srcu, veliko, kot je velik Vršac.
     Blanka Matičič, prijazno in prijetno dekle, Mariborčanka, ki je bila v Mladinski komisiji že domača, je bila njegova pomočnica na tistem taboru. Dan »teorije,« ko niso odšli z nadobudnimi vodniki nikamor v skale, je bil za njiju prosti dan. Še v temi sta se podala čez Luknjo, kajti Andreja je iznad Zadnjice v tretje čisto po tihem znova poklical Vršac. Blanka je že imela za seboj nekaj plezalnih smeri, on pa je bil tako poln zaupanja v svoje moči, da ni razmišljal o tem, koliko bo dekle zmoglo. In izkazalo se je, da veliko. Od vznožja sta zaplezala, najprej skozi z ruševjem porasli svet in nato med redkimi macesni v steni. Takrat sodobni alpinistični val še ni »pljusknil« v Vršac, ki je danes prepreden z mnogimi modernimi plezalnimi smermi. Andrej je vedel za dobro vidne razčlembe v desnem delu zgornjega dela stene, ki vodijo ob strani mogočne, pravzaprav ogromne gladke strehe. Tisto streho si je zaželel videti čisto od blizu. Skala je bila dokaj dobra in plezala sta kot za stavo. Nekaj več krušljivosti kot v osrednjem delu stene je bilo, tako da je soplezalki po nerodnosti spustil na nahrbtnik skalo, ki je sploščila konzervo paštete v njem, toda hujšega ni bilo. Desno ob strehi sta našla lep izhod. Mogočnost tistih skladov je izjemna. Streha, ki povsem vodoravno gleda nekaj metrov čez navpičnico, je s spodnje strani gladka kot strop v veliki sobani. Le siga, ki sta jo v mnogih letih tam odložila deževnica in snežnica, deluje kot fino izoblikovan okrasek iz sadre na stropu baročne palače.
     Ker sta se s težavami zgornjega, gladkega dela stene zaradi dolge poti čez Luknjo srečala šele popoldne, se je ime »Popoldanska« za novo plezalno smer ponudilo kar samo od sebe. Takrat nekoliko nenavadna imena plezalnih smeri še niso bila nekaj običajnega. Morda je slišati celo domišljavo, kot smer, ki se je lahko lotiš šele popoldne, toda kdor vidi in oceni višino stene, ter oddaljenost Vrat, kjer sta turo začela, postane na mah bolj prizanesljiv.