Kolumna

Sestop vodi mimo slikovitih, a grozečih razpok in ledenih stolpov. Foto: Miro Štebe

sreda, 22. julij 2020

Dolg smo izpolnili | Miro Štebe o vzponu na Weissmies

Kabina gondole se počasi dviga iz Saas Grunda proti Hohsaasu. Opazujem meglice in oblake, ki zakrivajo vrhove. Tako je bilo tudi lani, le da nismo vedeli, kaj nas čaka nad zgornjo postajo žičnice. Ko smo se s težkimi nahrbtniki na višini 3200 metrov izrinili iz kabine, smo bili kar malo zadihani in omotični.

Čeprav sem po naravi optimist, sem takrat dokaj negotovo stopal proti bližnji postojanki, kjer smo nameravali prespati. Koča je bila živahno polna, dokaj hitro smo dobili rezervirano sobo in nihče se ni posebej upiral »aklimatizacijskemu« pivu. Tomaž, naš vodja in predsednik Plezalskega kluba Novo mesto, je, ko smo srkali B-vitamine in strmeli v meglo na drugi strani oken, odločno dejal: »To ni nič! Jutri bo lepo vreme, primerno za vzpon!« Nisem mu povsem verjel, ampak že nekajkrat so me ti mladi prepričali, da znajo z mobilniki izbrskati zelo zanesljive vremenske napovedi. Saj znam tudi sam uporabljati mobilnik, to je tudi moje delovno sredstvo, ampak mladi me pri tem, kot sem se že nekajkrat prepričal, krepko prekašajo. »Dajmo se presenetiti«, sem si rekel.

Odločili smo se, da se za aklimatizacijo še malo razgledamo. Po granitnem grebenu nad kočo smo se povzpeli v meglo par sto metrov više, do začetka snežišča, ki vodi proti sedlu med Weissmiesom in Lagginhornom. Weissmies (4017 m) naj bi bil naš prvi cilj in odločili smo se, da se bomo nanj povzpeli čez severni greben, nato pa naj bi po normalni smeri preko južnega grebena in vzhodne stene sestopili. V megli, iz katere so poplesavale snežinke, nismo videli, kaj nas čaka naslednji dan, a Tomaž je zatrjeval, da vzpon ne bo posebej zahteven in da bi potem lahko naredili še kakšen pristop na kak drug vrh, če bomo pri volji. Ko sem si stvar ogledoval na zemljevidu, sem se prepričeval, da je Tomaž zadosti naštudiral stvari in da že ve, kaj govori.

pv_pzs_weissmies_foto_miro_stebe__1_

Nešteto grebenov
Še v temi smo navsezgodaj naslednjega dne zagrizli v jutranji mraz. Vesel sem bil, da je imel Tomaž prav. Nebo je bilo jasno in ko so pozneje začeli žareti hribi na drugi strani doline, so odpadli vsi strahovi. Bil sem zadovoljen, da sem se prepustil optimizmu prijateljev in potlačil svoje dvome. Prevzela me je simfonija prelivanja barv mladega dne, a časa za več kot par posnetkov ni bilo. Počasi smo se po ledeniku pod mogočnim grebenom Weissmiesa povzpeli na sedlo, kjer naj bi začeli z vzponom. Veter ni bil nič kaj milosten, skala pa prekrita s tankim slojem požleda. Tomaž je odločno zaplezal naprej. Granitne poči in robovi so vseeno nudili možnosti za napredovanje in previdno, toda počasneje, kot smo načrtovali, smo se začeli vzpenjati. Plezanje je bilo razgibano in ponekod prav uživaško, a ni dopustilo, da bi se sprostili. Malo više na skalah ni bilo več požleda, a je vseeno drselo, ponekod pa je bil tudi led, tako da smo obdržali dereze na nogah in smo se šli dry tooling.

Premagovali smo žandarja za žandarjem in z upanjem gledali naprej, kaj nas še čaka. »Tam gor, čez tisti grebenček moramo, potem bo pa bolje in že kmalu bo končni snežni greben,« smo se bodrili. Toda na grebenčku smo videli, da je tisti zadnji greben pravzaprav še malo više gori. Za njim pa je bil žal še nov in potem za njim še eden. Nekateri odstavki so bili kar zahtevni. Tomaž si je enkrat celo snel dereze, da bi imel boljše trenje, jaz pa sem se tam vseeno zanašal na konice derez. Enkrat se je Tomažu celo podrl mostiček, čez katerega je plezal, a k sreči ni bilo hujših posledic, razen da nas je vse preplavil močan val adrenalina. Tomaž in Gašper sta se varovala, jaz sem bil sicer tudi navezan, vendar sem, da bi bili hitrejši, večinoma vrv kar pobiral sam in plezal brez varovanja, le na zahtevnejših delih me je Gašper varoval od zgoraj. Vseeno pa se je greben kar vlekel in skoraj z zaskrbljenostjo smo opazovali, kako se je sonce odločalo za večerni počitek. Spet so me prevzele ugašajoče barve neba in zadnje žarenje vrhov. Kar usedel bi se in opazoval zadnje poljube dneva najvišjim vrhovom okrog nas, a morali smo hiteti. S skalnega grebena smo izplezali ravno, ko je svetloba dneva ugasnila, snežni greben pa se je še kar izgubljal v temi nad nami. Počasi, korak za korakom smo pridobivali višino. Postanki so bili vse daljši in po himalajsko smo se bližali vrhu. Čutili smo, da še nismo dobro aklimatizirani, a se nismo dali. Ko smo nenadoma naleteli na gaz, ki je vodila z vrha, smo se skoraj brez besed usmerili navzdol. Nismo vedeli, koliko metrov še manjka do vrha, vedeli pa smo, da smo severni greben preplezali.

V ledenem labirintu
Po gazi smo kar hitro sestopali. Tudi grozeče ledeniške razpoke in seraki nam niso delali težav, toda ko smo prišli iz stene na položnejši del ledenika, smo izgubili sled. Po oddaljeni luči koče na Hohsaasu smo vedeli, v katero smer moramo, a pred koncem ledenika se je pred nas postavil nepremagljiv blodnjak razpok in ledenih stolpov. Na več straneh smo poskušali izsiliti prehod, pa ni šlo. Odločili smo se prečiti ledenik vzdolžno proti njegovemu začetku, a smo spet naleteli na neprehoden ledeni blodnjak. Poskusili smo prečiti ledenik v drugo smer in upali, da bomo med vzponom naleteli na gaz, pa se je tudi ta poizkus izjalovil. V temi enostavno nismo videli rešitve. Ker smo vedeli, da je nad nami še manjši ledenik in da so tam manjša jezerca, do katerih vodi urejena steza, smo nazadnje preplezali stenico med ledenikoma in po manjšem ledeniku ob njegovem izteku prišli do jezerc. Našli smo tudi stezico, a se je spet kmalu izgubila med granitnimi balvani. Razvezali smo se in vsak po svoje iskali prehode proti koči. Utrujenost nas je krepko dajala. Ves dan nismo nič jedli, a želja po toplini bližnje koče nas je gnala naprej. Drug za drugim smo se prebili iz blodnjaka skal, pri koči pa nas je kljub pozni uri - bilo je že okrog tretje ure zjutraj - z lučjo pričakal oskrbnik.

Povedal je, da nas je ves čas spremljal. Mislil je že, da bo moral poklicati gorske reševalce. Vesel nam je čestital za vztrajnost in prave odločitve. Povedal je, da hrane ne moremo dobiti, nalival nas je s toplim čajem, mi pa smo se krepili še s pivom. Saj poznate tisto, da je pivo tudi hrana. Ni kaj, bili smo dehidrirani. Ko smo zapitek hoteli plačati, pa oskrbnik o denarju ni hotel nič slišati. Tudi naslednji dan smo hoteli pijačo plačati, ampak nam tega ni pustil. Ne vem, če bi se kaj takega lahko zgodilo v kakšni naši planinski postojanki.

Tudi naslednji dan je bil lep in z velikim užitkom smo se počasi spustili v Saas Grund, kjer smo prišli k sebi, in se nato naslednji dan povzpeli še na Allalinhorn (4027 m). Bili smo že aklimatizirani in vzpon je bil le še jagoda na torti našega potepa.

pv_pzs_weissmies_foto_miro_stebe__2_

Dolg je poravnan
Zdaj spet gledam oblačne kape hribov nad nami. Tomaž spet zatrjuje, da bo naslednji dan lepo vreme. Verjamem mu! Zgodovina se ponavlja! Vendar tokrat ne bo povsem tako. Na Weissmies smo prišli poravnat račun, na njem naj bi se aklimatizirali, potem pa naredili še kak zahtevnejši vzpon.

Ko smo prišli v kočo na Hohsaasu, so se nas še spominjali. Bili so navdušeni, ko smo jim poklonili društvene koledarje s slikami našega lanskega vzpona. Za aklimatizacijo smo tokrat najprej šli po normalni poti do ledenika in si ogledovali, kje prejšnje leto nismo našli prehoda. Videli smo, da smo bili takrat blizu in bi bilo lahko enostavno, a ponoči te rešitve nismo mogli najti. Zdaj smo bili prepričani, da nam prehod na ledenik zjutraj ne bo več delal težav.

Oblaki so se nekoliko raztrgali, tako da smo si lahko ogledali celotni vzpon. Najprej smo se povzpeli še do točke, ki smo jo dosegli leto poprej med aklimatizacijo prvega dne. Zdaj smo lepo videli tudi steze od zgornjega ledenika in tamkajšnjih jezerc. Čeprav so oblaki spet zagrnili nebo, smo bili skoraj prepričani, da bomo tokrat vrh dosegli brez problemov.

Naslednje jutro je bilo še nočno nebo res spet kristalno in tudi z iskanjem poti nismo imeli težav. Kot številne druge lučke so tudi svetlobni prsti naših čelnih baterij previdno tipali po uhojeni stezi med ledenimi ponori. Ko se je začelo daniti, smo bili že nad ledenikom, tam, kjer prejšnjič med sestopom še nismo imeli težav. Gaz nas je varno vodila med spečimi seraki, le vedno bolj hlastajoče dihanje nam ni dopuščalo popolnega užitka. Pod nami so se odpirali vse bolj širni razgledi. Spet sem občudoval prebujanje gora na drugi strani doline. Temno nočno pernico so lenobno odrinile in se odele v živahne jutranje barve, nato pa počasi zdrknile v dnevna oblačila. Oči so že iskale možne cilje za naslednje vzpone. Preveč gora za eno življenje se je ponujalo!

Vrh pa se je spet skrival vedno više. Čeprav to igrico že dobro poznam, sem vedno znova nasedal upanju, da je za vzpetino pred nami že vrh, na vrhu vzpetine pa sem zagledal drugo vzpetino ... in vzniknilo je novo upanje. Ko je telo že skoraj kot stroj samodejno rinilo navzgor, smo iz hladne sence zakorakali v svetlobo. Vse se je zableščalo, zalesketalo! Bilo je čarobno in želel sem slikati ta prizor, pa mi ni uspelo. Par metrov više smo ugotovili, da smo prav tam prejšnje leto dosegli gaz navzdol in se brez vrha podali v dolino. Zdaj nas je do vrha ločilo le še kakih trideset metrov. Blizu smo bili! Brez težav smo zmagoslavno stopili na vrh, le da tam ni bilo prav dosti prostora, saj so na njem že taborili drugi, prihajali pa so še novi. Vseeno je bil to čas za prisrčno stiskanje rok in objeme. Dolg smo poravnali! Ozirali smo se po severnem grebenu, vendar ga prav dosti ni bilo videti, tako kot smo prejšnjič med vzponom vrh lahko uzrli le parkrat.

Spust navzdol je bila le še razigrana formalnost, vzpon pa smo pošteno proslavili pozneje v Saas Feeju. Že naslednji dan smo se kljub dežju povzpeli na drugo stran, do Mischabelhutte, in nato spet v lepem vremenu splezali še na Nadelhorn (4372 m).

Prispevek, objavljen v poletni številki Planinskega vestnika, je pripravil in pospremil s fotografijami Miro Štebe.