torek, 20. april 2021
Aktivnosti SMAR v marcu 2021
Cilj skupnih treningov, ki smo jih poimenovali "mini akcije" je predvsem v druženju in s tem ohranjanju ekipne zavesti in predvsem motivacije. Za zdaj jih izvajamo tedensko po en ali največ dva dni. Ideja se je porodila kot alternativa večjim akcijam, ki so trenutno že od oktobra odpovedane zaradi pandemije pri nas in po svetu.
8.2.2021
Bor Levičnik:
Visoke temperature in nestanovitne razmere so moje misli zapeljale bolj k poletju in morju, kot pa k težkim zimskim vzponom.
Kljub vsemu pa sem na nek način pogrešal negotovost, ki pride pri zimskih smereh. Predlog Luke Stražarja o Švicarski smeri v Rakovi špici se je definitivno ponašal z omenjeno negotovostjo in posledično tudi z večjim zadovoljstvom ob splezani smeri.
Skratka, super smer, s katero sem se še enkrat opomnil, da se zmeraj, ne glede na razmere, da nekaj splezati.
Matevž Štular:
V ponedeljek sva z Blažem Karnerjem okoli 6 ure zjutraj štartala od avta v Tamarju. Hoja se nekoliko vleče, pa nič zato. Dan se je šele prebujal, prav tako midva. Ob lepih razgledih in klepetu sva hitro prehodila cesto in nadaljevala po gozdu do plazovin, nanešenih v prejšnjih tednih. Takrat se je dostop začel nekoliko vleči. Vse je bilo poplačano, ko sva ujela prvo sonce pri začetku Hornove smeri. Opremila sva se s plezalno opremo in nenavezana nadaljevala kakih 50 m. Nato so prehodi postajali nekoliko sitni, zato sva izkoristila že postavljeno varovališče in nadaljevala navezana. Do Kegljišča sva potegnila dva raztežaja. Drug naju je presenetil z lednim plezanjem 20 m dolgega grabna, kamor se najbrž steka stopljen sneg iz polic - je kdo že govoril o Hornovem slapu?
Za kegljiščem se je začela prava plezarija. Brez derez in z golimi rokami sva napravila dva raztežaja do Comicijeve prečke, od te pa še dva do pod izstopne strehe. Nemalokrat sva pisano gledala in čakala, da prsti dobijo nazaj tisto zdravo, kožnato bravo. Sneg iz prejšnjega tedna je namreč poprhal police ravno dovolj, da so nato pod najinimi prsti zmrzovale. Po zadnjem raztežaju sva potegnila še en seženj vrvi in se razvezala. Sledilo je 45 minut stopicanja proti vrhu, k sreči v dobrem, predelanem snegu. Prekrasne razglede na vrhove, ki se odpravljajo spat je dopolnilo dričanje po riti v ozebniku - samo veselje! Nekoliko ga je zatrla duhamorna cesta, ki naju je po 13 urah pripeljala nazaj do avta. S turo sva bila oba zelo zadovoljna, saj je zajela veliko aktivnosti, ki nam jih gore ponujajo. Morda sva pričakovala več sonca in višje temperature, pa sva se nekoliko uštela. Morda v kakšnem drugem letnem času.
19.3.2021
Aleš Česen:
Sicer z nameni da naredimo en 'suhi' trening v večji skupini tik pred našo mini odpravico v Francijo, sva na koncu plezala le midva z Žigo. Sicer je bilo plezanje položnejših večraztežajnih ‘drytool' smeri v že pomladanskih temperaturah zanimivo, si takega načina plezanja ne predstavljam kot meni ljubega. Za na vsake toliko čase pa čisto prijetna sprememba.
Bor Levičnik:
Visoke temperature in nestanovitne razmere so moje misli zapeljale bolj k poletju in morju, kot pa k težkim zimskim vzponom.
Kljub vsemu pa sem na nek način pogrešal negotovost, ki pride pri zimskih smereh. Predlog Luke Stražarja o Švicarski smeri v Rakovi špici se je definitivno ponašal z omenjeno negotovostjo in posledično tudi z večjim zadovoljstvom ob splezani smeri.
Skratka, super smer, s katero sem se še enkrat opomnil, da se zmeraj, ne glede na razmere, da nekaj splezati.
Matevž Štular:
V ponedeljek sva z Blažem Karnerjem okoli 6 ure zjutraj štartala od avta v Tamarju. Hoja se nekoliko vleče, pa nič zato. Dan se je šele prebujal, prav tako midva. Ob lepih razgledih in klepetu sva hitro prehodila cesto in nadaljevala po gozdu do plazovin, nanešenih v prejšnjih tednih. Takrat se je dostop začel nekoliko vleči. Vse je bilo poplačano, ko sva ujela prvo sonce pri začetku Hornove smeri. Opremila sva se s plezalno opremo in nenavezana nadaljevala kakih 50 m. Nato so prehodi postajali nekoliko sitni, zato sva izkoristila že postavljeno varovališče in nadaljevala navezana. Do Kegljišča sva potegnila dva raztežaja. Drug naju je presenetil z lednim plezanjem 20 m dolgega grabna, kamor se najbrž steka stopljen sneg iz polic - je kdo že govoril o Hornovem slapu?
Za kegljiščem se je začela prava plezarija. Brez derez in z golimi rokami sva napravila dva raztežaja do Comicijeve prečke, od te pa še dva do pod izstopne strehe. Nemalokrat sva pisano gledala in čakala, da prsti dobijo nazaj tisto zdravo, kožnato bravo. Sneg iz prejšnjega tedna je namreč poprhal police ravno dovolj, da so nato pod najinimi prsti zmrzovale. Po zadnjem raztežaju sva potegnila še en seženj vrvi in se razvezala. Sledilo je 45 minut stopicanja proti vrhu, k sreči v dobrem, predelanem snegu. Prekrasne razglede na vrhove, ki se odpravljajo spat je dopolnilo dričanje po riti v ozebniku - samo veselje! Nekoliko ga je zatrla duhamorna cesta, ki naju je po 13 urah pripeljala nazaj do avta. S turo sva bila oba zelo zadovoljna, saj je zajela veliko aktivnosti, ki nam jih gore ponujajo. Morda sva pričakovala več sonca in višje temperature, pa sva se nekoliko uštela. Morda v kakšnem drugem letnem času.
19.3.2021
Aleš Česen:
Sicer z nameni da naredimo en 'suhi' trening v večji skupini tik pred našo mini odpravico v Francijo, sva na koncu plezala le midva z Žigo. Sicer je bilo plezanje položnejših večraztežajnih ‘drytool' smeri v že pomladanskih temperaturah zanimivo, si takega načina plezanja ne predstavljam kot meni ljubega. Za na vsake toliko čase pa čisto prijetna sprememba.