Danica Blažina

Rubriko Legende slovenskega alpinizma ustvarjamo v sodelovanju s Slovenskimi novicami (avtorica Tina Horvat).

KOPER • Danica Blažina je alpinistka prve povojne generacije, ki je orala ledino slovenskega ženskega alpinizma. S svojimi zahtevnimi vzponi je utrla pot svojim naslednicam in dokazala, da ženske v alpinizmu niso le za zabavo, kot je veljalo v njenih časih, ampak lahko tudi vodijo navezo in plezajo v najbolj zahtevnih smereh. Za svoje vrhunske dosežke v alpinizmu je lani prejela priznanje za življenjsko delo Planinske zveze Slovenije.


Poskrbela je za aktivni prosti čas številnih otrok na Primorskem. FOTO: osebni arhiv

Čopov steber za razvedrilo
Danes 92-letna Danica je po rodu Gorenjka - iz Podnarta, a že več kot 70 let živi na Primorskem. Je prva ženska, ki je po prvenstvenem vzponu Jože Čopa in Pavle Jesih splezala legendarni Čopov steber v Triglavski severni steni.
To je bilo takrat izjemno dejanje, za katero je bilo potrebno veliko poguma. A kot nam je povedala te dni, ko smo jo namesto obiska poklicali po telefonu, je ni bilo prav nič strah: »Čopov steber je bil za naju s Sandijem (Sandi Blažina, takrat njen bodoči mož, op. T. H.) velik užitek in največje razvedrilo po pred kratkim končani vojni. Moja mladost je bila zelo žalostna, bila sem sirota in med vojno vsa štiri leta zaprta v internatu v okupirani Ljubljani, kjer smo hribe lahko samo gledali s Šišenskega hriba,« začne obujati spomine na tista prelepa leta, ko je grozote vojne in otroštva v internatu začela pozabljati prav s pomočjo plezanja v hribih.


Je med prvimi ženskami povojne generacije, ki je vodila alpinistično navezo. FOTO: osebni arhiv

Na babjem tečaju spoznala moža
Danici je umrl oče že pri osmih, mama pa pri 12 letih. Zanjo je skrbela teta, a so jo med vojno poslali v taborišče Ravensbruck. Vojno je zato preživela v internatu v Ljubljani, po tetini vrnitvi iz taborišča pa je spet občutila košček družinskega življenja.
A kmalu po koncu vojne, leta 1949, jo je zaneslo v Vrata, kjer je država organizirala prvi alpinistični tečaj za ženske, prijelo pa se ga je ime babji tečaj. Ta je pomembno vplival nanjo in na njeno življenje, saj je tam začutila ljubezen do gora in spoznala svojo plezalsko družbo in, ne nazadnje, tudi bodočega moža. »S tečajem v Vratih se je začelo najlepše obdobje mojega življenja. Postali in ostali smo prijatelji za vse življenje, živeli smo za konce tedna, ko smo se zapodili v stene. V tistem času so na nas, ženske, alpinisti gledali sicer zviška. Ah, to ni nič, če babe plezajo, so govorili. Ko sem nekoč splezala Herletovo smer v Ojstrici (ocenjena s takrat najvišjo težavnostjo VI +, op. T. H.), je eden od fantov dejal, da pač ne more biti težka, če jo je splezala ženska. Imeli so nas bolj za okras in za kuhanje. Niso nam dovolili, da bi plezale prve v navezi, to takrat ni bilo dostojno. Le dve ali tri iz tistega obdobja smo lahko plezale bolj težke smeri, a to smo si morale nekako priboriti. A tako je pač bilo, tega si nisem preveč gnala k srcu, saj smo bili sicer veliki prijatelji. Nihče ni bil bogat, trdo smo delali, da smo preživeli, tudi lačni smo bili večkrat, a bilo nam je lepo. Potrebovali smo edino lepo vreme, da smo šli lahko v stene, sicer pa smo imeli drug drugega,« pripoveduje.

68 let v zakonu s Sandijem
Najprej je veliko plezala z Radom Kočevarjem, Jeseničanom, ki je bil tako močan, da se ga je prijelo ime Mišica. Močno prijateljstvo ju druži še zdaj. Veliko prijateljstvo je stkala tudi s še eno povojno izjemno alpinistko - Stazo Černič. Dokončno pa je bila njena lepa prihodnost določena, ko sta se zaljubila s tehničnim vodjem tečaja Sandijem Blažino, vrhunskim zamejskim alpinistom iz Trsta, se leta 1952 poročila in ostala skupaj vseh 68 let, do njegove smrti februarja letos. »Zelo ga pogrešam, čeprav je bila njegova smrt za nas vse, predvsem pa zanj, veliko olajšanje. Zanj je sreča, da je po tako hudem trpljenju odšel ... nikomur ne privoščim takšnega trpljenja. Lepo nama je bilo, najprej sva skupaj veliko plezala, po rojstvu hčerke pa je on nadaljeval alpinistično kariero ... Vendar smo kot družina bili ves čas povezani z gorami, saj smo obiskali vsa evropska gorstva, osvojili večino težjih gora, od Matterhorna do Mont Blanca in Gran Paradisa. S Sandijem pa sva se v zrelih letih podala še na treking v Himalajo. Vsak prosti trenutek smo preživeli v hribih, a vse to se je žal končalo s Sandijevo hudo boleznijo,« pripoveduje Danica, ki je več let predano skrbela za svojega moža, ko jo je najbolj potreboval.


S prijatelji alpinisti FOTO: osebni arhiv

Plezala s prevelikimi čevlji
V gorah se ji nikoli ni zgodilo nič hudega. »Le takrat, ko me je Rado po tečaju povabil plezat v Skalaško smer z Ladjo v Triglavu, so mi sredi stene razpadli moji čevlji, ki sem jih sicer imela za k maši. Pa mi je Rado posodil svoje rezervne in sem nekako plezala z enim svojim in enim njegovim, ki mi je bil seveda prevelik. Ja, z opremo je bilo težko, praktično ničesar nismo imeli, pa smo kar preživeli. Vsi smo si pomagali, nobene tekmovalnosti ni bilo med nami. Vrvi smo dobili na planinskem društvu, a to so bile težke konopljene vrvi. Nekaj opreme je uspelo Sandiju prišvercati iz Trsta. Klinov tudi ni bilo, kdor je hotel kaj težkega splezati, jih je moral izbijati iz lažjih smeri. Potem smo našli nekega kovača v Kamniku, ki nam jih je izdeloval, pa Rado nam je nosil kline iz jeseniške železarne,« se legendarna alpinistka še spominja tistih lepih časov.

S tečajem v Vratih se je začelo najlepše obdobje mojega življenja.

Pri petdesetih vaditeljica smučanja
Danica ni le legenda alpinizma, ampak je na Primorskem znana kot neutrudna prostovoljka in zagnana športna mentorica mnogih generacij mladih. Več desetletij je vodila poletne tabore mladih v gorah, med šolskim letom je skrbela za telovadbo osnovnošolcev, pri petdesetih pa je opravila še izpit za vaditeljico smučanja. Z možem sta v okviru Planinskega društva Koper, katerega ustanovitelja sta, organizirala mnoge smučarske izlete, pozneje pa sta sodelovala tudi na zimovanjih, ki jih je organiziral Smučarski klub (SK) Koper v Sloveniji in Italiji.

Lani je od Planinske zveze Slovenije prejela priznanje za življenjsko delo v alpinizmu. Foto: Blaž Samec