Kolumna

Legende slovenskega alpinizma
četrtek, 6. maj 2021

Aktivnosti SMAR v aprilu 2021

Cilj skupnih treningov, ki smo jih poimenovali "mini akcije" je predvsem v druženju in s tem ohranjanju ekipne zavesti in predvsem motivacije. Za zdaj jih izvajamo tedensko po en ali največ dva dni. Ideja se je porodila kot alternativa večjim akcijam, ki so trenutno že od oktobra odpovedane zaradi pandemije pri nas in po svetu.

Paklenica, 30.4. do 4.5.2021

Aleš Česen:
Po vzponu v severni steni La Meije, ko smo tudi z golimi rokami plezali v vetru pri -20 stopinjah, smo začeli sanjati o plezanju nekje na toplem. Več kot očitna izbira je bila Paklenica, ki smo jo na nek način izpeljali namesto vseh rednih tedenskih druženj. Nekaj dni pred odhodom je polovica ekipe nesrečno naletela na zdravstvene težave in tako smo v okrepitev poklicali bivšega SMARovca, Žiga Oražma. Po neskončni zimi je dobro delo ovohavati mediteransko pomlad. Čisto brez tega, da bi nas zeblo, pa spet ni šlo. Sicer smo dobro izkoristili podaljšan vikend in se dobro naplezali.

Volontar1

Žiga Rozman:
Končno Pakla po res dolgem času. Super plezarija, super družba. Tokrat več turistov kot plezalcev. Upam, da bo kmalu spet obratno.

Volontar5

Matija Volontar:
Od plezanja v Paklenici poslušam že celo življenje. Najprej od staršev, nato od članov alpinističnega odseka in navsezadnje od širše plezalske skupnosti. Tam si je vsak izboril takšno ali drugačno epsko zgodbo. Skupni imenovalec vseh teh pripovedi so dobra volja, druženje in veselje ter motivacija do plezanja. Če primerjam slišane pripovedi in svoje doživljaje Paklenice, se v veliki meri skladajo. Ne morem pa se otresti občutka, da so pred masovnim turizmom v kanjonu, ko je bila glavna nastanitev jama ali šotor pod Aniča Kukom, imeli bolj prvinsko izkušnjo, kot smo jo lahko deležni današnji obiskovalci. Razloga za to sta dejstvo, da je bilo za tako potovanje včasih potrebno vložiti precej več truda kot danes, ter da dogajanja v kanjonu niso omejevale regulacije narodnega parka (danes je seveda to nujno potrebno zaradi velikega števila obiskovalcev). Glede na situacijo s svetovno epidemijo je v tem času potrebno za prečkanje meje v obe smeri opraviti test na prisotnost virusa, za kar se potrebuje po en dan več v vsako smer. Tako trivialno potovanje v Paklenico zahteva nekaj več truda in pa seveda časa. Iz istega razloga je bilo med prvomajskimi počitnicami v kanjonu obiskovalcev zelo malo v primerjavi z običajnim navalom v tem času. Mislim, da sem ravno zaradi tega ob koncu naše akcije začutil večje zadoščenje, kot ga običajno ob obisku tega področja. Enostavno bolj znam ceniti to, da smo sploh lahko kam šli ter se brez večjih zapletov vrnili. Verjamem, da se lahko na ta način moje doživetje izpred nekaj dni vsaj malo bolj približa tistim, ki so jih opisovali različni pripovedovalci epskih zgodb.

Volontar2

Žiga Oražem:
Zelo sem bil vesel povabila Matije na SMAR akcijo v Paklenico. Vseh pet dni sem izkoristil za plezanje v stenah Paklenice. Kljub pobranim blazincam je bila motivacija ves čas na višku! Z Matijo sva se prvi dan podala v klasično smer Življenje. Dobra izbira, zaradi dežja v prejšnjih dneh je bil samo ta del stene Anića popolnoma suh. Naslednji dan sva preplezala Welcome. Smer je navrtana ampak zahteva veliko mero psihične vzdržljivosti. Set prijateljev in zatičev ne bi bil odveč! Naslednji vetrovni dan sva z Alešem prebila v Šubari. Po opravljenem PCR testu v Zadru smo z Rozmanom in Volontarjem preplezali še konstantno smer Kurismakis Mistake. Pred odhodom domov pa še krajšo smer Diagonalko v Debelem kuku. Neobičajno prazna Paklenica kot ponavadi ne pusti celih blazinc in razbolelih mišic zato je skok v morje odlična regeneracija za dušo in telo.