Kolumna

Legende slovenskega alpinizma

Janko Ažman je legendarni alpinist in gorski reševalec iz Mojstrane. FOTO: Vladimir Habjan

četrtek, 6. maj 2021

Janko Ažman

Če nisi bil smučar, si postal alpinist. Prvi Slovenec, ki je premagal magično mejo 8000 metrov. Janko Ažman je tudi ustanovitelj Mojstranških veveric.

Rubriko Legende slovenskega alpinizma ustvarjamo v sodelovanju s Slovenskimi novicami (avtorica Tina Horvat).

MOJSTRANA • Janka Ažmana smo zmotili sredi priprav na slovenski športni praznik pod Poncami. Petinsedemdesetletni Mojstrančan ni le legendarni alpinist in gorski reševalec, ampak je bil dolga leta tudi sodnik pri vratcih na smučarskih tekmah v Kranjski Gori, še vedno pa sodeluje pri skokih v Planici. Dolgih 30 let je sodeloval kot tako imenovani štamfar, še vedno pa je aktiven kot merilec skokov.

Prvi na osemtisočaku
Med alpinisti velja za legendo, saj je eden od članov in soustanoviteljev znamenite skupine najboljših alpinistov tiste generacije - Mojstranških veveric. To so bili fantje, le šest si jih je zaslužilo članstvo v tej elitni skupini, ki so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja premikali meje mogočega v domačih in tujih gorah, predvsem v Dolomitih, Centralnih Alpah in Himalaji, vsi pa so bili vrhunski gorski reševalci pri Gorski reševalni službi (GRS) Mojstrana.

azman7
Je prvi Slovenec, ki je premagal magično mejo osem tisoč metrov. FOTO: osebni arhiv

Sloves legende ima tudi zaradi tega, ker je v navezi z Matijo Malešičem kot prvi Slovenec premagal magično mejo 8000 metrov - priplezal je do višine 8200 metrov. Bilo je leta 1972, ko so Slovenci navdušili mednarodno javnost z uspešno preplezano južno steno Makaluja, eno najtežjih na svetu.

Tri leta pozneje je Ažman v navezi z Nejcem Zaplotnikom dosegel vrh Makaluja, in to po zahtevni prvenstveni smeri, ki so jo začeli že 1972. Dva dni pred njima sta na vrhu stala Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, dva dni za njima Viki Grošelj in Ivč Kotnik, dan pozneje še Janez Dovžan. Odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja je dokončno uvrstila Slovenijo (Jugoslavijo) prav v svetovni alpinistični vrh.

Kadar niso reševali, so plezali
Janko je imel kot mlad fant le dve možnosti. »Pri nas je bilo tako, da če nisi bil smučar, si postal alpinist. Tretje možnosti skoraj ni bilo,« se smeje upokojeni vzdrževalec v jeseniški železarni, ki z ženo Mirjano živi v Mojstrani. Kot petletni fantič se je v dolino pod severno steno Triglava priselil z Jesenic in se po osnovni šoli vpisal na metalurško srednjo šolo v železarskem mestu. Že kot srednješolec si je začel nabirati izkušnje v stenah, saj so ga nekoliko starejši fantje peljali v smer Jesih - Potočnik v Debeli peči. Kmalu je bila njegova življenjska pot zapečatena, postal je alpinist in gorski reševalec.

veverice
Mojstranške veverice: (od leve) Janko Ažman, Klavdij Mlekuž, Zvone Kofler in Janez Brojan FOTO: osebni arhiv

»Leta 1964 smo organizirali lokalno odpravo v Durmitor. Tam smo naleteli na same deviške, še nepreplezane stene. To je bila plezarija! Vsak je imel zvezek in je vpisoval vanj svoje prvenstvene vzpone,« pripoveduje. A žal se je ta zvezek, kot drugi alpinistični zapisi in fotografije, med selitvijo v hišo nekje izgubil.

Leta 1966 se je začelo obdobje Mojstranških veveric. Janko, pokojni Zvone Kofler, Janez Brojan in Klavdij Mlekuž so se zapodili v hribe in začeli plezati najtežje smeri, leta 1972 sta se jim pridružila še Janez Dovžan in pokojni Miha Smolej. »Tisto leto sem naredil izpit za gorskega reševalca. Če nismo reševali, smo plezali, sicer pa smo po službah delali na tri izmene in nismo imeli zelo veliko prostega časa,« se spominja tistih let.

S šestimi križi na Ama Dablam
Kljub pomanjkanju časa pa so se fantje z Dovjega in iz Mojstrane v iztekajočih se 60. letih prejšnjega stoletja dobesedno podili po stenah. »Začeli smo seveda v naši domači steni, v Triglavu, in ko smo pri nas splezali vse najtežje smeri, smo šli naprej, v Dolomite. Najbolj so nam bile všeč Tri Cine, kjer smo splezali vse najtežje smeri. Tam smo srečali kortinske veverice, tako so se namreč poimenovali najboljši alpinisti iz Cortine d'Ampezzo, in si rekli, da bi se pa mi lahko poimenovali Mojstranške veverice,« pripoveduje. Nato jim je Brojanova mama spletla rdeče puloverje in na rokave prišila usnjene veverice, da se je že na prvi pogled videlo, za katere plezalce gre. Janko in Zvone Kofler sta nato v Severni triglavski steni še splezala novo smer čez znameniti steber Sfinge in jo poimenovala Raz Mojstranških veveric.

slika
Ob 30. obletnici vzpona na Makalu je osvojil skoraj sedemtisočak Ama Dablam (6812 m). FOTO: Janez Dovžan

Iz Dolomitov so plezalski pohod nadaljevali v Centralne Alpe, kjer so se lotili vseh tako imenovanih zadnjih problemov Alp, od znamenitega Walkerjevega stebra do prve poletne ponovitve prav tako znamenitega Mrtvaškega prta v Grandes Jorasses. S slednjim mednarodno odmevnim vzponom so si Ažman, Kofler in Brojan, kot piše v Zgodovini slovenskega alpinizma, menda prislužili prvo omembo alpinizma na naslovnici časopisa Delo, in to celo s sliko.

Tudi po Makaluju je Janko še veliko plezal, vendar ne več tako ekstremno. Udeležil se je še odprave v Ande in jubilejne v Himalajo, ko se je, 60-letnik, ob 30. obletnici vzpona na Makalu povzpel še na skoraj sedemtisočak Ama Dablam (6812 m). Najdlje pa seveda traja ljubezen do domačih gora. Če že ne more ob dveh, po službi, vstopiti v triglavsko steno in biti že ob devetih zvečer doma, pa se vsake toliko časa še zelo rad povzpne po obeh mojstranških feratah, ki se pneta skoraj dobesedno nad njegovo hišo. Težjo od njiju so poimenovali po Mojstranških vevericah.

Bil je sodnik na smučarskih tekmah v Kranjski Gori, še vedno pomaga pri skokih v Planici.