torek, 3. avgust 2021
Ivan Kotnik - Ivč
Dva Štajerca v steno smrti z enimi samimi derezami. Ivan Kotnik - Ivč je pionir himalajizma in prvi Slovenec v najtežji smeri v severni steni Eigerja. Kot upokojenec načrtuje vzpon na najvišji še neosvojeni vrh, med korono pa pogreša savnanje.
Rubriko Legende slovenskega alpinizma ustvarjamo v sodelovanju s Slovenskimi novicami (avtorica Tina Horvat).
ŠOŠTANJ • Devetinšestdesetletni Ivan Kotnik - Ivč je pripadnik zlate generacije slovenskega himalajizma. To so bili tisti mladi alpinisti, ki so v začetku 70. let prejšnjega stoletja z izjemnimi vzponi pripomogli k prodoru slovenskega, takrat tudi še jugoslovanskega alpinizma na svetovni vrh. Kot edini Štajerec v odpravi na naš prvi osemtisočak Makalu, na vrhu katerega je tudi stal, je prispeval, da smo postali Slovenci himalajska in alpinistična velesila. Štiri leta pozneje se mu je le za malo izmaknil najvišji - Everest. V legendarni odpravi iz leta 1979 je bil v tretji navezi, predvideni za vrh, a so odpravo zaradi reševanja druge naveze in smrtne nesreče vodje višinskih nosačev Ang Phuja prekinili. Ivč in Franci Verk - Verč sta kot prva Slovenca preplezala Japonsko diretisimo, najtežjo smer v zloglasni severni steni Eigerja, ki so jo zaradi številnih tragedij poimenovali Stena smrti oziroma Morilska stena. Pozneje je preplezal še drugi dve v znameniti trilogiji zadnji trije problemi Alp, Matterhorn in Grandes Jorasses.
V Planinskem muzeju v Mojstrani so na ogled čevlji Ivana Kotnika - Ivča, ki jih je Alpina izdelala posebej za odpravo Everest 1979. FOTO: Tomi Lombar
Alpinizem je bolezen
»Moj alpinizem je v bistvu zasvojenost, morda celo bolezen, ki me spremlja vse življenje. Popolnoma se ne pozdraviš nikoli, bolj poenostavljeno temu rečemo način življenja. Seveda pa je treba vzpone in ture prilagajati letom,« po telefonu dobre volje razlaga Štajerec, ki je znan tudi po tem, da je na odpravah vedno znal poskrbeti za dobro vzdušje.
Njegov moto je, da sreča ni le v številu plezalnih vzponov, ampak je treba predvsem točno vedeti, kaj počneš, in to početje popolnoma obvladati. »Če to upoštevaš, boš lahko to počel do konca dolgega življenja. V gorah ni popravnega izpita,« razmišlja magister metalurgije, učitelj in ravnatelj, zadnjih 20 let pred upokojitvijo direktor Šolskega centra Velenje. Po letu 2000 se posveča predvsem turnim smukom in pristopom na številne vrhove doma in v tujini. Za marsikaterega od njih prej sploh ni vedel, da se da nanj povzpeti še kod drugje kot le čez prepadne stene.
V najbolj junaških letih je v družbi soplezalcev osvajal domače in tuje vrhove. Od domačih Kamniških Alp in Julijcev do Centralnih Alp, ki so bile takrat cilj vsakega alpinista. A velik podvig je bila že pot do tja. »Iti v Francijo in Švico takrat ni bil ravno mačji kašelj, še zlasti če smo se v Chamonix ali Zermatt vozili z motorji,« se smeje Ivč.
Dramatičen vzpon
Leta 1971 je bil med prvimi Slovenci, ki so si upali tvegati naskok na Eiger, kralja Alp z zloglasno 1800 metrov visoko severno steno. Izbral si je najtežjo smer od najtežjih - Japonsko diretisimo. Zanjo so Japonci potrebovali 40 dni, v steni napeljali kar 1300 metrov vrvi in imeli s seboj tono tehnične opreme.
Ivč in njegov soplezalec sta prva Slovenca, ki sta preplezala najtežjo smer v zloglasnem Eigerju. FOTO: Perreten/Getty Images
»Poleti 1971 smo se v tej pošastni steni preizkusili štirje Štajerci, poleg naju z Verčem še Jaka Prelog in Roman Pugelj. Ni nam uspelo, saj smo se zaradi poslabšanja vremena po treh dneh komaj živi vrnili iz stene. Ta vrnitev je bila prava odisejada, mogoče prav tako zahtevna, kot bi bil vzpon na vrh,« pripoveduje.
Čez dve leti sta z Verčem ponovno poskusila, tokrat uspešno. Po sedmih dneh plezanja sta stala na vrhu. »Imela sva veliko srečo z vremenom, saj sva na vrh priplezala z golimi rokami. Drugače pa se nama je veliko dogajalo, v prvem bivaku mi je padla z glave čelada. Pa Verč je spodaj v šotoru pozabil dereze in sva morala moje razstaviti tako, da sva lahko oba z enimi plezala. Šesti dan sem še padel, poleg tega pa so Švicarji v smeri porezali vse fiksne vrvi. So se pa po najinem uspešnem vzponu nekoliko odkupili s posebno svečano večerjo, ki so jo priredili nama na čast v znameniti planinski koči Alpiglen ob vznožju Eigerja ... Ja, ta vzpon je bil zame prav gotovo vstopnica za Himalajo, in tudi zato je to zame še vedno nekaj izjemnega, enkratnega in neponovljivega,« obuja spomine Ivč.
Zaljubljen v življenje
Zaradi epidemije koronavirusa ima nekoliko več časa za sanjarjenje o prihodnjih ciljih. Verjetno bosta prva na vrsti Nepal in Tibet s Kajlašem, saj imajo letalske vozovnice že kupljene. »Vikiju Grošlju, s katerim sva skupaj osvojila Makalu, pa itak manjka samo še ta košček poti, da bo potem lahko naredil križ čez Nepal. A potem so spet na vrsti novi križi, za zdaj najvišji še neosvojeni vrh, dobrih 7300 metrov visoki Muku Kiš,« napoveduje svoje prihodnje vzpone srečni upokojenec na pragu 70. let, ki že tri leta živi v Florjanu pri Šoštanju, kamor se je po upokojitvi preselil iz Velenja.
Ivan Kotnik (desno) in Viki Grošelj po osvojenem Makaluju FOTO: osebni arhiv
»Je pa res, da postajamo vedno bolj pripovedovalci zgodb ali pa smo že mogoče sami zgodbe. Kakor koli že, življenje je največji dar, ki nam je dan, in jaz ga bom izkoristil na polno. Tudi zato sem še vedno zaljubljen v življenje. Zdaj kot upokojenec lahko počnem predvsem tisto, kar sem si prej le želel. Zato me še kako omejuje korona in upam, da jo bomo res čim prej premagali. Gorsko kolesarjenje, tek, smučarski tek in turno smučanje, pa trekingi in pohajkovanja kar tako so mi zdaj najpomembnejši. Je pa za vse to že moja Slovenija majhna, kaj šele Šaleška dolina, ki je zdaj ves moj svet. Zelo pogrešam tudi poležavanje po savnah, kjer se mi je v preteklosti rodilo največ idej in načrtov.« N
Alpinist, direktor in gorski reševalec
Plezati je začel že leta 1966, ko je bil star šele 15 let, največje zasluge pri tem so imeli nekateri učitelji na takratnem Rudarskem šolskem centru v Velenju, ki so mu poleg poklicne poti pokazali tudi gore. Leta 1967 se je udeležil zimskega alpinističnega tabora na Klemenči jami pod Ojstrico in takrat se je začelo zares. Postal je član Šaleškega alpinističnega odseka (ŠAO), pozneje pa je postal tudi gorski reševalec pri Gorski reševalni službi (GRS) Celje.
1975. leta je osvojil prvi jugoslovanski osemtisočak, Makalu.
Življenje je največji dar, ki nam je dan, in jaz ga bom izkoristil na polno.
ŠOŠTANJ • Devetinšestdesetletni Ivan Kotnik - Ivč je pripadnik zlate generacije slovenskega himalajizma. To so bili tisti mladi alpinisti, ki so v začetku 70. let prejšnjega stoletja z izjemnimi vzponi pripomogli k prodoru slovenskega, takrat tudi še jugoslovanskega alpinizma na svetovni vrh. Kot edini Štajerec v odpravi na naš prvi osemtisočak Makalu, na vrhu katerega je tudi stal, je prispeval, da smo postali Slovenci himalajska in alpinistična velesila. Štiri leta pozneje se mu je le za malo izmaknil najvišji - Everest. V legendarni odpravi iz leta 1979 je bil v tretji navezi, predvideni za vrh, a so odpravo zaradi reševanja druge naveze in smrtne nesreče vodje višinskih nosačev Ang Phuja prekinili. Ivč in Franci Verk - Verč sta kot prva Slovenca preplezala Japonsko diretisimo, najtežjo smer v zloglasni severni steni Eigerja, ki so jo zaradi številnih tragedij poimenovali Stena smrti oziroma Morilska stena. Pozneje je preplezal še drugi dve v znameniti trilogiji zadnji trije problemi Alp, Matterhorn in Grandes Jorasses.
V Planinskem muzeju v Mojstrani so na ogled čevlji Ivana Kotnika - Ivča, ki jih je Alpina izdelala posebej za odpravo Everest 1979. FOTO: Tomi Lombar
Alpinizem je bolezen
»Moj alpinizem je v bistvu zasvojenost, morda celo bolezen, ki me spremlja vse življenje. Popolnoma se ne pozdraviš nikoli, bolj poenostavljeno temu rečemo način življenja. Seveda pa je treba vzpone in ture prilagajati letom,« po telefonu dobre volje razlaga Štajerec, ki je znan tudi po tem, da je na odpravah vedno znal poskrbeti za dobro vzdušje.
Njegov moto je, da sreča ni le v številu plezalnih vzponov, ampak je treba predvsem točno vedeti, kaj počneš, in to početje popolnoma obvladati. »Če to upoštevaš, boš lahko to počel do konca dolgega življenja. V gorah ni popravnega izpita,« razmišlja magister metalurgije, učitelj in ravnatelj, zadnjih 20 let pred upokojitvijo direktor Šolskega centra Velenje. Po letu 2000 se posveča predvsem turnim smukom in pristopom na številne vrhove doma in v tujini. Za marsikaterega od njih prej sploh ni vedel, da se da nanj povzpeti še kod drugje kot le čez prepadne stene.
V najbolj junaških letih je v družbi soplezalcev osvajal domače in tuje vrhove. Od domačih Kamniških Alp in Julijcev do Centralnih Alp, ki so bile takrat cilj vsakega alpinista. A velik podvig je bila že pot do tja. »Iti v Francijo in Švico takrat ni bil ravno mačji kašelj, še zlasti če smo se v Chamonix ali Zermatt vozili z motorji,« se smeje Ivč.
Dramatičen vzpon
Leta 1971 je bil med prvimi Slovenci, ki so si upali tvegati naskok na Eiger, kralja Alp z zloglasno 1800 metrov visoko severno steno. Izbral si je najtežjo smer od najtežjih - Japonsko diretisimo. Zanjo so Japonci potrebovali 40 dni, v steni napeljali kar 1300 metrov vrvi in imeli s seboj tono tehnične opreme.
Ivč in njegov soplezalec sta prva Slovenca, ki sta preplezala najtežjo smer v zloglasnem Eigerju. FOTO: Perreten/Getty Images
»Poleti 1971 smo se v tej pošastni steni preizkusili štirje Štajerci, poleg naju z Verčem še Jaka Prelog in Roman Pugelj. Ni nam uspelo, saj smo se zaradi poslabšanja vremena po treh dneh komaj živi vrnili iz stene. Ta vrnitev je bila prava odisejada, mogoče prav tako zahtevna, kot bi bil vzpon na vrh,« pripoveduje.
Čez dve leti sta z Verčem ponovno poskusila, tokrat uspešno. Po sedmih dneh plezanja sta stala na vrhu. »Imela sva veliko srečo z vremenom, saj sva na vrh priplezala z golimi rokami. Drugače pa se nama je veliko dogajalo, v prvem bivaku mi je padla z glave čelada. Pa Verč je spodaj v šotoru pozabil dereze in sva morala moje razstaviti tako, da sva lahko oba z enimi plezala. Šesti dan sem še padel, poleg tega pa so Švicarji v smeri porezali vse fiksne vrvi. So se pa po najinem uspešnem vzponu nekoliko odkupili s posebno svečano večerjo, ki so jo priredili nama na čast v znameniti planinski koči Alpiglen ob vznožju Eigerja ... Ja, ta vzpon je bil zame prav gotovo vstopnica za Himalajo, in tudi zato je to zame še vedno nekaj izjemnega, enkratnega in neponovljivega,« obuja spomine Ivč.
Zaljubljen v življenje
Zaradi epidemije koronavirusa ima nekoliko več časa za sanjarjenje o prihodnjih ciljih. Verjetno bosta prva na vrsti Nepal in Tibet s Kajlašem, saj imajo letalske vozovnice že kupljene. »Vikiju Grošlju, s katerim sva skupaj osvojila Makalu, pa itak manjka samo še ta košček poti, da bo potem lahko naredil križ čez Nepal. A potem so spet na vrsti novi križi, za zdaj najvišji še neosvojeni vrh, dobrih 7300 metrov visoki Muku Kiš,« napoveduje svoje prihodnje vzpone srečni upokojenec na pragu 70. let, ki že tri leta živi v Florjanu pri Šoštanju, kamor se je po upokojitvi preselil iz Velenja.
Ivan Kotnik (desno) in Viki Grošelj po osvojenem Makaluju FOTO: osebni arhiv
»Je pa res, da postajamo vedno bolj pripovedovalci zgodb ali pa smo že mogoče sami zgodbe. Kakor koli že, življenje je največji dar, ki nam je dan, in jaz ga bom izkoristil na polno. Tudi zato sem še vedno zaljubljen v življenje. Zdaj kot upokojenec lahko počnem predvsem tisto, kar sem si prej le želel. Zato me še kako omejuje korona in upam, da jo bomo res čim prej premagali. Gorsko kolesarjenje, tek, smučarski tek in turno smučanje, pa trekingi in pohajkovanja kar tako so mi zdaj najpomembnejši. Je pa za vse to že moja Slovenija majhna, kaj šele Šaleška dolina, ki je zdaj ves moj svet. Zelo pogrešam tudi poležavanje po savnah, kjer se mi je v preteklosti rodilo največ idej in načrtov.« N
Alpinist, direktor in gorski reševalec
Plezati je začel že leta 1966, ko je bil star šele 15 let, največje zasluge pri tem so imeli nekateri učitelji na takratnem Rudarskem šolskem centru v Velenju, ki so mu poleg poklicne poti pokazali tudi gore. Leta 1967 se je udeležil zimskega alpinističnega tabora na Klemenči jami pod Ojstrico in takrat se je začelo zares. Postal je član Šaleškega alpinističnega odseka (ŠAO), pozneje pa je postal tudi gorski reševalec pri Gorski reševalni službi (GRS) Celje.
1975. leta je osvojil prvi jugoslovanski osemtisočak, Makalu.
Življenje je največji dar, ki nam je dan, in jaz ga bom izkoristil na polno.