sobota, 16. april 2022

Planinski vestnik | O Nejcu Zaplotniku in bosanskem visokogorju

V aprilski številki Planinskega vestnika se spominjamo Nejca Zaplotnika, legende z razlogom, ki bi 15. aprila praznoval svoj 70. rojstni dan. Svoje spomine so v Vestniku med drugim delili alpinisti in Nejčevi sopotniki na njegovi poti.


Pogovarjali smo se s sedemindvajsetletno Anjo Petek, naj alpinistko leta 2021, ki se je je prijel vzdevek Duracelka - in sicer zaradi njene neustavljive volje v hribih in sicer v življenju.

V sredici Z nami na pot vas vabimo v bosansko-hercegovske Julijce - popeljemo vas na Veliko kapo, Zeleno glavo, Lupoglav in na Cetino.

Pišemo o podelitvi priznanj PZS za vrhunske dosežke v alpinizmu, športnem plezanju in turnem smučanju za leto 2021, pa o višjih cenah nočitev in oskrbe v planinskih kočah, potepamo se po Azorih, Dolomitih, po Krvavcu nad Ziljsko dolino, pišemo o nesrečah v gorah v letu 2021, o zakleti češkoslovaški odpravi v Peru leta 1970 ...

Sledijo stalne rubrike: vreme (o vetru), Planinčkov kotiček (o trentarskem konju, oslici in muli), vzgoja (o užitnih rastlinah), novice iz vertikale, planinska organizacija in v spomin.

Naročniki Planinski vestnik kmalu najdete v svojih nabiralnikih, ostali pa v spletni Planinski trgovini, najbližji bolje založeni trgovini ali trafiki.

PDF Uvodnik, kazalo


 


TEMA MESECA
Nejc Zaplotnik

INTERVJU
Anja Petek

DOŽIVETJA
Krvavec nad Ziljsko dolino

DOLOMITI
Sanje v rožnem vrtu

Z NAMI NA POT
Bosansko-hercegovski Julijci

PLANINČKOV KOTIČEK
Trentarski konj, oslica in mula

ZGODOVINA POSOČJA
Pozabljena mlina in žaga v Velikih koritih Soče

SPOMINI
Gora ni hotela

VZGOJA
Užitno - ali le užitnemu podobno?

KATAKLIZMA
Zakleta češkoslovaška odprava v Peru 1970

ALPINIZEM
Peuterey, velegreben Mont Blanca iz leta 1962

KONTEMPLACIJA
Samota, ki to ni

PLANINSKE KOČE
Višje cene nočitev in oskrbe

VREME
Ko zapiha preko grebenov in dolin

GORSKO REŠEVANJE
Nesreče v gorah v letu 2021

DOŽIVETJE
Pico na Azorih

NOVICE IZ VERTIKALE

PLANINSKA ORGANIZACIJA

V SPOMIN


planinska_trgovina_pzs_186x130












 
 
 Moji spomini na Nejca

Samo še položen greben, kjer so orkanski vetrovi razgalili njegova rebra, da dereze žalostno škripljejo po grobem grušču, naju loči od najvišje točke na Zemlji. Kraj želja in sanj toliko alpinistov, kraj, ki je bil še pred kratkim samo moja skrita želja, ki si je nisem upal zaupati nikomur, niti si je nisem drznil izraziti na glas. Zdaj pa je tu, tako blizu in čisto zares, ne samo kot privid iz otroških sanj, ampak kot dejstvo, ki ga ne more preprečiti niti naraščajoči vihar, ki iz minute v minuto bolj grozi, da naju bo pometel z grebena in naju pahnil v prostranstvo Zahodne globeli.

Nejc se nenadoma ustavi in mi pokaže, naj grem naprej. Ne ne, Nejc, ti si si zaslužil, da prideš prvi na vrh, se upiram. Toda Nejc vztraja. Na Gašerbrumu sem bil jaz prvi, zdaj si ti na vrsti. Pogovarjava se brez besed. Stopim naprej. Kdo bi si upal nasprotovati učitelju in vzorniku.
Bil je eden naših prvih sestankov alpinističnega odseka. Z bratom in prijateljem smo bili začetniki, polni negotovosti in nenavadnih predstav o alpinizmu. Stiskali smo se v kotu sobe, kjer je prevladoval vonj po plesni in je vlaga silila iz vseh kotov. Franci je kot načelnik pozval vse prisotne, naj povedo kaj o svojih doživetjih preteklega tedna. Po vseh mogočih zgodbah iz različnih šodrov je povzel Nejc. Z bleskom v očeh in pravšnjo mero zanosa, brez bahavosti in omalovaževanja do drugih je govoril o eni zgodnjih ponovitev Direktne smeri v Stenarju, šestice, ki so jo prvi preplezali mojstranski mojstri plezanja v skali. To je bila takratna zgornja meja težavnosti. Pripoved je bila polna osupljivih podrobnosti s plezanja: majhnih in drobljivih oprimkov, trebušastih previsov brez pravega varovanja, slabih, napol zabitih klinov in prešernega veselja nad uspehom; preplezati človeku neprijazno steno, delček Lionelovega nekoristnega sveta, trepetati za svoje življenje, potem pa se ga še bolj veseliti ... Poslušal sem z odprtimi usti in si želel samo eno: nekoč postati tako dober alpinist!

Na vrhu se objameva. Srečna sva. Solze sreče nama polzijo po licih in zamrznejo, takoj ko si najdejo pot pod očali.

»Na,« mi Nejc pod nos pomoli svoje čevlje, »jaz jih v naslednjem letu ne bom potreboval.« Čez dva dni je odšel k vojakom. Takrat sem plezal v nerodnih čevljih Alpina, katerih podplat je bil že v osnovi ukrivljen. Nejcu sem neizmerno zavidal njegove čevlje Nordica. Bili so črni in že na pogled bolj čvrsti, primernejši za plezanje. Zdelo se mi je, da plezajo kar sami, da bi v njih lahko plezal najmanj za eno stopnjo težje smeri. Verjamem, da je Nejc v mojih očeh prebral neizmerno hvaležnost, kajti vse besede zahvale so bile le bled odsev tega, kar sem takrat čutil.

V času služenja vojaškega roka mi je pisal dvakrat. Neizmerno sem bil vesel teh dveh pisem. Spoznal sem sorodnost najinih duš, ko je napisal: »Včeraj sem imel še posebej težak dan. Po dolgem času se je zopet pokazalo sonce, gore so bile zasnežene, nebo pa tako čisto. Gore, gore! Brez gora življenje ni več tisto, kar je bilo.« Spodbujal me je k plezanju in treniranju. »Nekaj govorijo o skrajšanju roka, tako bi bil že maja ali junija zopet na svobodi. Najprej bova ponovila nekaj težkih smeri, nato bova šla v Francijo, Švico ali Dolomite, ko se vrneva pa same prvenstvene (Draški vrh, Črna stena, Šite, Travnik, Loška stena itd.).«

S prihodom na vrh so poplačani vsi napori, ves trud na gori in vsi treningi pred odpravo. Nejc iz krošnje izvleče radijsko postajo in se oglasi Tonetu: »Tone, sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva kaj bi!«

Prebudim se v deževno jutro. Misel na trening v takem hladnem in deževnem jesenskem dnevu me navdaja z odporom. Hvala bogu močno dežuje, kar je zares dober izgovor za podpiranje lenobe. Nekdo pozvoni pri vratih. Stopim ven in zagledam Nejca. Ves premočen, pritekel je že od doma s Planine, stoji pri zvoncu ob betonskem stebru in se reži na vsa usta: »Greva, Everest je visok.« Ne preostane mi nič drugega, kot da se preoblečem v trenirko, si obujem športne copate in grem z njim. Šmarjetna, Jošt, Mohor, po blatu, lužah in v močnem dežju.

Spuščava se v Hornbeinov ozebnik. Čez nekaj ur bova srečno dosegla šotore tabora štiri. Najina zgodba o Everestu se bo kmalu zaključila. Nisem pa slutil, da se bo začela ločevati tudi najina alpinistična pot.

Sedim za mizo pri Lovcu, v znani kranjski gostilni, kamor smo redno zahajali po sestankih AO. Več miz smo postavili skupaj in družba je vse bolj razposajena, čemur dobršen delež dodaja količina popitega piva. Nasproti mene sedi Nejc, ki je ves v ognju, in mi razlaga svoje trenutne poglede na alpinizem. Vse se mu zdi brez zveze; treningi, napihnjene mišice, pehanje za vedno težjimi smermi, kategorizacija ... Razlaga mi nekaj o filozofiji, človeški psihi ...

Ničesar nisem razumel. Bil sem še premlad in preveč zagledan v gore in plezanje. Nejc pa je morda že takrat razmišljal o svoji knjigi in v glavi pisal poglavje Še pojejo ptice v gozdu.

Andrej Štremfelj