Česen in Livingstone v Heckmajerjevi smeri v Eigerju

Čeprav generalno severna stena Eigerja nima najboljše skale, ne moremo iti mimo njene zgodovine. Tako sem imel steno vedno na nekem radarju v smislu, da tako legendarno smer je pač treba enkrat preplezat. Ker pa motivacija nikoli ni bila dovolj velika, je bilo izgovorov vedno dovolj in vzpon sem prestavljal v nedoločeno prihodnost.

Konec februarja leta 2017 sva z Luko Stražarjem z zanimanjem opazovala spletne kamere iz Grindelwalda, vendar neke bolj verodostojne informacije o dobrih razmerah v steni nisva dobila. Če vedno čakaš na idealne razmere in informacije z interneta, bi se stvar zopet samo prelagala in tako sva se vsedla v avto, se zapodila v steno lahka, brez bivak opreme. V steni sva naletela na precej slabe razmere in po kakšni tretjini stene odnehala in odšla nazaj domov praznih rok. Tudi to je del alpinizma, celo mora biti.

Letos se je konec zime vrstilo informacij o dobrih razmerah v klasiki v Eigerju, začenši z vodniškim vzponom Urbana Ažmana. Ker greva s Tomom poleti skupaj plezat v Karakorum, sva se že sredi zime pogovarjala, da bi bilo super spet malo okrepiti timskega duha in preživeti skupaj v gorah še preden odrineva v Pakistan. Ko sem našel časovno in vremensko okno, sva bila po dveh kratkih sporočilih s Tomom vse zmenjena. Popoldne sva se dobila v Grindelwaldu in se z udobno žičnico prestavila pod steno v hotel Eigergletscher, kjer ponujajo za plezalce povsem dovolj udobne ter tople sobe z začuda za nas normlnimi cenami.

Ni bilo presenečenje, da je bilo v steni kar nekaj ljudi. Z namenom, da prehitiva vsaj dobršen del navez še preden pričnejo s plezanjem iz njihovih bivakov, sva načrtovala štart zelo zgodaj. Načrt se nama je povsem sfižil, ko narediva točno to, o čemer sva se večer prej pogovarjala, da ne smeva. V neki naglici in pa predvsem v temi v višini Stollenloch-a sva slepo sledila bolj očitnim sledem, ki so naju zavajujoče peljale preveč v levo. Preden sva se ustavila za posvet, sva bila že več kot 300 m višje in bistveno preveč v levo, da bi lahko čisto začetniško napako na hitro popravila. Z vsemi kolobocijami sva na koncu izgubila 2 uri in pol časa ter nekaj dobre volje. Za kazen sva morala številne naveze prehitevati v težjih raztežajih višje v steni. Da se nisva ustavljala na (pre)polnih sidriščih sva veliko večino stene plezala simultano. Zadnje naveze sva prehitela šele v izstopnih kaminih in šele potem sva imela goro zase. No, v bistvu zgolj vrh in sestopni del, ki pa se v popoldanskem soncu zdel precej daljši kot je v resnici.

Po precej slabi in precej dragi kavi v ne najbolj ugledni kavarni v Grindelwaldu pa greva vsak svojemu domu naproti. On v Chamonix, jaz v Slovenijo. Veliko vožnje za veliko manj plezarije. Ampak severna stena Eigerja z vsemi svojimi zgodbami je vseeno nekaj posebnega. Še bolj poseben pa je prvi uspešni vzpon v njej daljnega leta 1938 in sedaj nanj gledam nekoliko drugače, predvsem pa še bolj spoštljivo.