Kolumna

Legende slovenskega alpinizma

Staza Černič (1923-2022) (arhiv družine Černič Simič)

torek, 19. april 2022

Staza Černič (1923-2022)

Osemnajstega aprila 2022 se je v 99. letu starosti poslovila ena izmed najboljših alpinistk povojnega obdobja v Jugoslaviji in Sloveniji - Staza Černič, ki je leta 2019 skupaj z Danico Blažina prejela priznanje za življenjsko delo v alpinizmu. Stala je na vrhu cele vrste najvišjih vrhov Evrope, na večino se je povzpela v solo vzponih, leta 1953 tudi na Mont Blanc. Slovenski alpinizem je po II. svetovni vojni zaznamovala tudi s pisanjem, saj je bila prva ženska, ki je takrat za Planinski vestnik pisala članke o plezanju.

Poslovila se je ena izmed najboljših alpinistk povojnega obdobja v Jugoslaviji in Sloveniji - Staza Černič (23. april 1923-18. april 2022). Stala je na vrhu cele vrste najvišjih vrhov Evrope, na večino se je povzpela v solo vzponih. Leta 1953 se je sama povzpela na Mont Blanc. Na vrhu ji ni nihče verjel, da je tja prišla sama. Slovenski alpinizem je po II. svetovni vojni zaznamovala tudi s pisanjem, saj je bila prav ona prva ženska, ki je takrat za Planinski vestnik pisala članke o plezanju. Njena generacija na čelu z njo, Danico Blažino, Nadjo Fajdigo in Barbko Lipovšek Ščetinin je na stežaj odprla vrata naslednji generaciji slovenskih alpinistk, da so priplezale na sam vrh sveta. Leta 2019 je prejela priznanje za življensko delo Komisije za alpinizem pri PZS.

ka_pzs_staza_cernic_foto_arhiv_druzine_cernic_simic__5_
Staza Černič (arhiv družine Černič Simič)

Staza Černič, rojena 22. aprila leta 1923 v Mariboru, spada v generacijo slovenskih alpinistk, ki so svoj vrhunec dosegle v času po II. svetovni vojni. Staza ali tudi Stazika je bila rojena v Mariboru, njen oče je bil lastnik lekarne. Njeni starši so radi hodili v hribe, povzpeli so se na Triglav in druge vrhove, z otroki pa so obredli celotni Zgornjo in Spodnjo Savinjsko dolino. Verjetno je prav očetova zasluga, da je svoje otroke navdušil za gore.

Staza je že kot otrok obiskovala svojo teto in strica v Podkorenu, kjer je doživela prvi pravi stik z gorami. Vsako poletje so se otroci vračali pod Martuljkovo skupino in Staza je kmalu poznala vse okoliške gore. V družini so ljubezen do gora in sploh športa podpirali - Stazina sestra je bila članica Jugoslovanske smučarske reprezentance. Staza je poleg sestre imela še dva brata. V mladosti je bila športno zelo aktivna, bila je članica Gimnastičnega društva Sokol, v sklopu katerega je tudi potovala. Na začetku II. svetovne vojne je bila ravno pred maturo, ki je formalno ni opravila nikoli. Po vojni je študirala kemijo in se zaposlila na Kemijskem inštitutu Boris Kidrič. Takoj po vojni je začela aktivno plezati in se usposabljati v alpinizmu. Že leta 1946 je sodelovala na alpinističnem tečaju Planinskega društva Slovenije. Leto pozneje se je kot članica Alpinističnega odseka Ljubljana - Matica udeležila plezalnega tečaja na Kokrškem sedlu in tečaja Gorske reševalne službe na Kamniškem sedlu. Leta 1949 se je postavila v bran Tiborju Škerlaku, svojemu profesorju na Fakulteti za kemijo, ki so ga obtožili prosovjetske miselnosti, zaradi česar so jo izključili iz Komunistične partije. Posledica tega je (verjetno) bila, da je leta 1949 niso povabili na ženski alpinistični tečaj v Vratih, kamor so bile vabljene vse najboljše slovenske alpinistke tistega časa. Leta 1951 je za PZS vodila skupino francoskih skavtov po Triglavski severni steni, s čimer si je prislužila vabilo v francoske Alpe prihodnje leto. Dve leti pozneje, torej leta 1953, se je sama povzpela na Aiguille Du Moine (3412 m), Aiguille d"Argentière (3901 m) in Mont Blanc (4807 m). Na vrhu Evrope ji vodniki, ki so bili takrat tam, najprej niso hoteli verjeti, da je gor prišla sama. V poznejših letih se je, večinoma sama, povzpela na Monte Roso, Aguille du Plan in na veliko slovenskih vrhov, vendar je preplezala zgolj eno prvenstveno smer. Najbolj jo je, po njenih besedah, zaznamoval epski vzpon v osrednjem stebru v severozahodni steni Zahodne Ailefroide, najmogočnejše stene v vsem masivu. Staza je bila edina ženska v eni od treh navez. Skupaj z drugimi ji je uspelo preplezati steno skoraj do roba, potem pa jih je nenadno poslabšanje vremena za tri dni in tri noči ujelo v led. Velika reševalna akcija, ki je sledila, je odmevala po vsej Franciji. V njej je spoznala tudi udeleženca francoske odprave, katere člani so prvi stopili na vrh Makaluja leta 1955, vodnika in gorskega reševalca Sergea Coupéa, s katerim je ohranila prijateljske vezi.

Staza Černič je slovenski alpinizem po II. svetovni vojni zaznamovala tudi s pisanjem, saj je bila prav ona prva ženska, ki je takrat za Planinski vestnik pisala članke o plezanju. Svoje prispevke je objavljala redno do leta 1955. Tekoče je govorila šest tujih jezikov. Leta 2003 se je hudo poškodovala v prometni nesreči, zaradi katere ni mogla več smučati in hoditi v gore, kar je aktivno počela vse do takrat. Leta 2019 je prejela priznanje Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo.

Ključni vzponi:
  • Slovenska smer v Triglavski severni steni (1951),
  • Osrednji steber v severozahodni steni Zahodne Ailefroide (1952),
  • Aiguille Du Moine (1953, solo vzpon),
  • Aiguille d'Argentière (1953, solo vzpon),
  • Mont Blanc (1953, solo vzpon),
  • Monte Rosa (solo vzpon),
  • Aguille du Plan (solo vzpon).

Pripravil: Jure K. Čokl

------------------------
Povezani novici:
Staza Černič in Danica Blažina - prejemnici priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu 2019
Najuspešnejši v alpinizmu, športnem in lednem plezanju ter turnem smučanju v letu 2018