Foto: Igor Kuster

sobota, 8. oktober 2022

Alpinist Silvo Karo kot drugi Slovenec z zlatim cepinom za življenjsko delo

Alpinist Silvo Karo bo postal drugi Slovenec po Andreju Štremflju z zlatim cepinom za življenjsko delo, so sporočili podeljevalci prestižnih alpinističnih nagrad. Letošnja podelitev bo potekala med 17. in 20. novembrom v Brianconu.

Silvo Karo bo nagrajen za svoj življenjski opus, ki sega od himalajskih 8000 metrov do 8a v športnem plezanju. V svoji karieri je preplezal več kot 2000 različnih smeri, vključno z več kot 320 prvenstvenimi vzponi. "To je zelo lepo priznanje, ponosen sem, da sem v družbi 13ih vrhunskih alpinistov. To je nekaj, kar mi je še posebej v veselje. Podeljevanje mednarodnih nagrad je lepa promocija za Slovenijo in slovenski alpinizem," je ob prejemu naziva povedal enainšestdesetletni slovenski alpinist.

Z nagrado za življenjsko delo, imenovano po njenem prvem dobitniku Italijanu Walterju Bonattiju, se bo Karo ob Štremflju pridružil drugim legendam tega športa, med drugim Reinholdu Messnerju, Dougu Scottu, Robertu Paragotu in Kurtu Diembergerju.

"V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo že imeli odlično generacija alpinistov: Stane Belak Šrauf, Nejc Zaplotnik, Marjan Manfreda Marjon, Aleš Kunaver in še drugi, ki so z vizijo in stremljenjem ujeli vlak, ki je v petdesetih in šestdesetih letih osvajal najvišje gore sveta. Annapurna IV, Makalu in Everest so prvi biseri naše alpinistične prepoznavnosti v svetu. Guru naše generacije je bil Franček Knez. Z njim smo alpinizem zapeljali v še težje stene in mu pridali več športnega duha. Kamorkoli smo prišli, so bili vrhovi že osvojeni, zato smo iskali nove izzive - najprej stene, potem pa tudi stil. Ta se je vse bolj nagibal k »light and fast« in po tem nas svet danes pozna in ceni.


Da je alpinizem danes postal skoraj modna muha, je odraz družbe in časa v katerem živimo. Socialna omrežja, vodenje turistov v alpinistični svet, komercialne odprave ... vse to je ljudem približalo prostor, ki je bil nekoč dostopen samo alpinistom. Naravno je, da vsaka generacija poskuša najprej doseči raven doseženega, potem pa stremi za tem, kaj bo pustila naslednji. Prav tu pa postaja vse manj manevrskega prostora in kmalu hoja po robu postaja vedno bolj nevarna," je o sodobnem alpinizmu razmišljal nagrajeni Silvo Karo.

"Strah je bil vedno prisoten in je še danes. To je sestavni del, vedno nas je bilo strah. Ta popusti, ko v steni začneš plezati. Res pa je, da se zdaj ne bi podal v take nevarnosti kot takrat, ko sva z Johanom zlezla južno steno Cerro Torreja. Danes mi gredo lasje pokonci ob spominu, kako sva nenavezana prečila ledeniške razpoke ali na dostop po spodnjem delu snežišča pod steno Bhagirathija III, na katerem sva videla velike luknje od skal in kamnov, ki so padali iz stene. Vendar smo bili takrat v tistem obdobju življenja, ko si bil tako globoko v tej stvari, da si postal malce slep za vse nevarnosti. Ko si vsak dan soočen z nevarnostjo, ti sčasoma postane blizu, se je navadiš. Ko pa se z leti oddaljiš in pogledaš nazaj, vidiš, da je bilo zelo nevarno." (Silvo Karo v intervjuju za Planinski vestnik)

Kot so zapisali organizatorji zlatega cepina v obrazložitvi letošnjega izbora, so slovenski alpinisti v 80. letih prejšnjega stoletja očarali alpinistični svet. Od takrat so postali znani po drznih in hitrih vzponih v brezhibni tehniki po zahtevnih terenih.

Foto_arhiv_Silvo_Karo_Fitz_Roy_Hudiceva_zajeda_leta_1983_na_fotografiji_Francek_Knez__Silvo_Karo_in_Janez_JeglicFranček Knez, Silvo Karo in Janez Jeglič v Hudičevi zajedi, Fitz Roy, Patagonija, 1983 (Arhiv Silva Kara)

Med njimi je tudi Karo, ki je začel plezati pri 17 letih, z vrhunskim alpinizmom pa se ukvarja od leta 1981. V tem času se je povezal z Janezom Jegličem in starejšim in izkušenejšim Frančkom Knezom, skupaj so sestavljali navezo takoimenovanih treh mušketirjev pri izvedbi številnih vzponov doma in v tujini.

V intervju za Planinski vestnik je v pogovoru z Miretom Steinbuchom o svojih dveh prijateljih povedal: "Franček je imel dar. Tako kot ga ima glasbenik za igranje in posluh, ga je imel on za plezanje. Dobesedno zlepil se je s steno, znal se je elegantno gibati, lahkotno, lahko rečem, da je bil idealen človek za alpinizem. In seveda, imel je ogromno volje in energije. Tudi Johan je bil človek z neverjetno količino energije, vztrajnosti, drznosti. Nekako sva se leta 1979 našla in združila zaradi skupnih idej, motivacije. Imel je veder značaj, veliko smo se zafrkavali, uživali, tudi trpeli in se znali potem sprostiti. Zelo luštno je bilo plezati z Johanom."

Foto_arhiv_Silvo_Karo_Janez_Jeglic_in_Silvo_Karo_na_vrhu_Bhagirathija_III__7._September_1990Janez Jeglič in Silvo Karo na vrhu Bhagirathija III, 7. september 1990 (Arhiv Silva Kara)

Na vprašanje, kako se mu zdi slovenski alpinizem v primerjevi s svetovnim, je brez velikih olepševanj odgovoril: "Zdi se mi, da smo v določenih stvareh malo zaspali. V osemdesetih letih smo bili v Patagoniji brez konkurence. Karkoli danes naredimo v Patagoniji, je sicer super vzpon, a je vprašanje, ali je konkurenčen. Mogoče smo v preteklosti preveč lovili zlate cepine; alpinisti so načrtovali vzpone z mislijo na cepin. Saj je dobro, da nagrada spodbuja prvinski način plezanja, raziskovanje področij itd., toda bolje bi bilo plezati po svojem navdihu. Na področju velikih sten smo ostali zadaj."

Karo deluje tudi kot fotograf, pisec in snemalec. V Sloveniji se je na njegovo pobudo zgradila prva umetna plezalna stena, ustanovil pa je tudi slovenski Festival gorniškega filma.

Kaj je popolnost v alpinizmu? Kar je najbližje prvobitni obliki plezanja. S čim manj opreme preplezati najlepšo, najdaljšo linijo – torej slog. 

Za svoje alpinistične podvige je prejel številna priznanja, vključno z Bloudkovo nagrado (1987) in slovensko državno odlikovanje - red za zasluge. Tega je skupaj s Knezom leta 2010 prejel od predsednika republike Danila Türka za dosežke na področju alpinizma in promocijo Slovenije v tujini.
Zgodovino zlatega cepina so vidno zaznamovali slovenski alpinisti, ki so bili v 30 letih podeljevanja najvišjega alpinističnega priznanja nagrajeni kar desetkrat. Prvi podeljeni zlati cepin sta leta 1992 za prvenstveni vzpon po južnem stebru Kangčendzenge (8476 m) prejela Marko Prezelj in Andrej Štremfelj, ki je leta 2018 tudi prvi slovenski prejemnik zlatega cepina za življenjsko delo v alpinizmu. Leta 1997 sta ga prejela Tomaž Humar in Vanja Furlan za novo smer v severozahodni steni Ama Dablama (6812 m) v Nepalu. Leta 2007 je nagrado zlati cepin že drugič prejel Marko Prezelj, skupaj z Borisom Lorenčičem za preplezano novo smer v stebru Čomolharija (7326 m); istega leta je zlati cepin po mnenju občinstva prejel še Pavle Kozjek za prvenstveni solo vzpon na Čo Oju (8201 m) in objavo fotografije poboja tibetanskih beguncev na prelazu Nangpa La. Leta 2012 sta zlati cepin za smer Sanjači zlatih jam v K7 West (6858 m) v Pakistanu prejela Luka Stražar in Nejc Marčič, leta 2015 za prvenstveni vzpon v severni steni Hagshuja (6657 m) v indijski Himalaji Aleš Česen, Luka Lindič in Marko Prezelj ter leta 2016 za prvenstveno smer na Cerro Kishtwar (6173 m) v Indiji Urban Novak in Marko Prezelj, skupaj z Američanom Haydenom Kennedyjem in Francozom Manujem Pellissierjem. Leta 2019 sta za prvi vzpon na Latok I (7145 m) s severne strani zlati cepin prejela še Aleš Česen in Luka Stražar, ki sta se na sedemtisočak v Karakorumu povzpela z Britancem Tomom Livingstonom.

Barbara Gradič Oset, STA